Naj povem še jaz svojo zgodbo in svoje razmišljanje.
Po 20letih zakona sem si priznala, da enostavno ne morem več prenašati nenehnega žaljenja, razvrednotenja, manjvrednosti, kričanja in predvsem psihičnega maltretiranje mene in otrok. Pred dvemi leti sva se ločila in jaz sem se odselila z otroci. Enostavno sem vedela da moram it nekam stran iz te vasi, kjer je bilo toliko negativne energije, nevoščivosti, zahrbtnosti…vsega.
Najela stanovanje in šla.Še doollggoo se bivši partner ni sprijaznil s tem, dokler sama v sebi nisem toliko zrasla, da sem ga ob grožnjah da me bo ubil prijavila na policijo…Od takrat je mir!
Jaz pa živim svoje življenje z otroci, imamo se lepo, spet je mir in ljubeč odnos v naši družini…Hodimo na izlete, na sprehode, na morje…nič nam ne manjka. Opazujem svet okoli sebe…imam službo, samostojna sem, odgovorna, finančno kar ok, imam zdrave in pridne otroke.Pa opazujem ljudi, ki se poročijo drugič, tretjič, živijo z novimi partnerji, eni se spustijo še nižje-postenjo ljubice/ljubimci poročenim in tako čakajo na “svojih 5 min. Pa spet niso zadovoljni.
Pa se večkrat sprašujem, ali bom večno sama? Zavedam se, kdorkoli bi prišel v moje življenje, mu nebi bilo čisto enostavno-sprejeti moje otroke zraven mene. Niti ne vem ali si tega v tem trenutku sploh želim-skupnega življenja z novim partnerjem. Tako nekje “vmes” sem. Nebi se rada” vezala”, a trdno sem prepričana da ljubica ne bom nikoli.
Mogoče se bo zdelo malo čudno, toda rada bi imela “dobrega prijatelja” oz.kakorkoli se to že imenuje, ki bi me razumel, da so moji otroci na prvem mestu, da imam obveznosti…a za tisto malo nežnosti, ki jo vsak človek potrebuje, za par toplih besed in npr.obiska kina enkrat na mesec, ja..sem se pripravljena prilagodit.
Rada bi vaša mnjenja. Hvala za odgovore!

Ljuba gospa nič se ne sliši čudno. To je čisto preprosta srčna želja. Taka lepa želja. In ne vem, zakaj bi se vam ne bi izpolnila. Verjamem, da se vam bo. Ne boste edina, ki bo imela tako prijateljstvo.
V bistvu naj bi bila vsaka partnerska veza v osnovi prijateljska. Če sta partnerja tudi prijatelja, je vse skupaj lažje in boljše. To pa ne pomeni, da bo vaše prijateljstvo preraslo v partnersko vezo. Mogoče bo, mogoče ne. Tako bo, da bo za vas najbolje. Veste, da si želite iti v vezo počasi in prav je tako, pojdite v svojem tempu. Zelo v redu je, da si priznate, da imate potrebo po bližini z nasprotnim spolom in da imate zavedanje, da je odgovornost iti v vezo, da to ne jemljete prelahko.
Naj vam čestitam, da ste zbrali toliko moči in ste odšli na svoje. In zelo sem vesela, da imate zopet mir in ljubeč odnos v vaši družini. Več kot super je, da hodite na izlete, sprehode, na morje in da vam nič ne manjka. Vesela sem, da imate službo, da ste samostojni, odgovorni, ste finančno kar o.k., imate zdrave otroke. Res veliko dobrih stvari in odlično je, da znate vse to ceniti in v vsem tem uživati.
Lepo bodite in uživajte na svoji poti še naprej.

Mateja Debeljak, univ.dipl.soc.del

Spoštovana gospa Mateja!
Hvala za podporo in vaše razmišljanje. Lepo je slišati, da ti nekdo “tretji” potrdi tvoje prepričanje, da si želiš v drugo resnično drugačnega življenja. Hvala še enkrat za napisano.