Čez nekaj dni bom stara 35. Zadnje par let je zame zelo težkih, rahla poporodna depresija, stečaj podjetja kjer sem bila zaposlena in posledično izguba dobre službe, samozaposlitev in borba za par evrov mesečno. Ne bom tarnala zaradi službe pa čeprav mi je težko…moja težava je v moji samopodobi, ki je iz dneva v dan nižja. Glavnina problema izhaja verjetno od doma. Sem poročena z možem in otroci živimo v bližini njegovih staršev. Njegovi starši težko izkazujejo naklonjenost in ljubezen zato se že od nekdaj pri njih podzavestno počutim nezaželjena, ne dovolj dobra. Tako se počutim zaradi veliko malenkosti, ki se dogajajo vsakodnevno in resnica je, da se ne trudim več da bi jim bila všeč. (Da bo jasno o čem govorim za taščo moj vrt ni dobro obdelan, v hiši nimam pospravljeno, moji otroci so slabo oblečeni ipd…). Moja starša sta se grdo ločila ko sem imela 22 let še sedaj ne govorita. Mama se je odselila v tujino vidimo se redkeje, posledično je tudi najin odnos postal bistveno manj topel kot je bil. Z možem sva odtujila, predvsem zato ker sem jaz v teh parih letih od njega začela zahtevati več pozornosti še posebno pogovorov, teh trenutkov se je začel izogibati in začela sem opažati, da je začel ob večerih, ko bi se lahko pogovarjala delati druge tvari in občutila sem, da so mu začeli biti trenutki z mano mučni. V bistvu ga razumem, pogovarjati sem se želela o mojih občutkih, kako mi je hudo, kaj naj naredim ipd. Moj mož je zlat človek, je pa res, da svoja čustva težko izraža prav tako so mu trenutki, ko mu čustva izpovedujejo drugi nerodni. Skratka počutim se nesposobna, da kljub visoki izobrazbi ne uspem dobiti normalne službe, nesposobna gopodnja mati in partnerica. Občutek imam, da ni slabše osebe od mene in da bi bili vsi bolj zadovoljni če me ne bi bilo. Imam nekaj kg preveč…počutim se grda, neprivlačna. Nekaj časa sem se proti tem občutkom borila sedaj se mi pa zdi, da tako pač je v resnici in da karkoli naredim se nič ne bo spremenilo. Zavedam se da je za vse težva zgolj in samo v meni, v načinu kako jaz dojemam svet okrog sebe. Skozi rožnata očala bi bili vsi ti moji problemi videti dobceni. Jaz ne vem kaj naj storim, da se bom počutila bolje….berem pozitivno literaturo, ukvarjam se s športom, počutim pa se kot da me nihče ne mara.

Vaš položaj ni rožnat in težko je napisati kratek recept za rešitev vseh vaših težav. Vsekakor bi za začetek predlagal, da izboljšate odnos s partnerjem. Glede na to, da ga opisujete kot zlatega človeka (sicer z napakami) se mi zdi to prava pot. Tu bi predlagal majhne korake in tudi, da poveste partnerju, da boste vsak dan namenili nekaj časa temu, da se vajin odnos spremeni. Ker kot ste videli… Če pustimo stvarem, da gredo spontano, gredo spontano navzdol. Pogovori, da, v pravi meri, samo na koncu so dejanja tista, ki štejejo in ne rabi biti veliko. Lahko je za začetek samo 5 krat po 2 minuti, ko partnerju polepšate dan. In potem prosite partnerja za enako. Za majhno dejanje, ki vas bo spravilo v dobro voljo. In če bo to postalo navada, ste na dobri poti navzgor.

Ljuba Japa. Zdaj ste gotovo že praznovali svoj rojstni dan?! 🙂 Iskreno vam čestitam. Sva približno istih let. Povem vam, da so to čudovita leta: nabrali smo si že nekaj modrosti in izkušenj, telo in ostale funkcije nam pa še vedno odlično delujejo. 🙂
Veste kaj nam včasih pomaga, ko smo obupani? Da se predstavimo v prihodnost, v tista leta, ko bomo že stari, ko se bo naš čas iztekal. In potem pomislimo na ta leta kolikor smo dejansko stari. Sem razumljiva? Na sedanja leta gledamo s perspektive starostnika. In potem se vprašamo – kot starostnik- kako bi si želeli preživeti ta leta, ki jih sedaj živimo.
Toliko stvari jemljemo samoumevno. Pa še zdaleč niso. Kaj vse bi dali stari ljudje, da bi lahko počeli stvari, ki se nam zdijo najbolj običajne, da jih imamo. Pravite, da se ukvarjate s športom. Super. Kakšen užitek je teči, kolesariti, plavati ….občutiti roke, noge v gibanju po zraku, vodi….Gledati naravo med tem ko se gibamo, jo občutiti.
Slaba samopodoba…Oh, ja. Veliko ljudi ima težave z njo, samo veliko jih to ne prizna ali se pa tega sploh ne zavedajo, čeprav ima velik vpliv na njihova življenja. Pa kako tudi ne bi bilo tako, če nas pa ves čas bombandirajo iz vseh strani: revije, časopisi, reklamni panoji, da nismo dovolj dobri. Da imamo ženske preveč celulita, da smo predebele, da imamo premalo bele zobe….vse z namenom, da trošimo, da kupujemo njihove izdelke…človek je kot potrošniško blago…namesto, da bi družba cenila individualnost posameznika, igra v družbi glavno vlogo kapital, ki vso energijo vlaga v ugotavljanje, kako bi človeka čim bolj izkoristil za svoje namene in zavrgel, ko mu več ne koristi. Spoštovanje individualnosti pa ni. In glejte sistem izobraževanja, tekmovanj? Kdo je najboljši – ta nekaj šteje, drugi pa nič. Ja kdo pa je povsod najboljši? Nihče. Torej se lahko vsak sekira za stvari v katerih ni dober, ker gotovo je vsaj ena taka. Ali pa je vesel za veščine, ki jih ima.
In potem smo še tako odvisni od mnenj drugih. Kaj bodo rekli sosedje? Kaj bo rekel partner? Kaj bodo rekli starši? Partnerjevi starši? Ali jim bo všeč kar delam? Seveda se vsi do neke mere oziramo na to, kako drugi gledajo na naše izdelke in delo in kako ga sprejemajo. In seveda se bolje počutimo, če nam drugi dajejo pohvalo. Pa vendar, če nas nekdo samo kritizira, nikoli ne pohvali, kaj bi še rinili vanj, kaj bi še dajali na njegovo mnenje. Mislim, da je to bolj kazalo kakšna je ta oseba kot kakšni smo mi. Poiščimo druge ljudi, ljudi, ki razmišljajo podobno kot mi, ki imajo podoben okus kot mi.
Najpomembnejše pri pozitivni samopodobi je to, da ste všeč sama sebi. Da si rečete, všeč sem si, pa čeprav sem edina oseba na svetu. Čeprav mi verjemite, da ste všeč velikim ljudem oz. bi jim bila, če bi vas spoznali. Poskusite pogledati na svoje telo kot na dar, ki ste ga dobila za nekaj let, da skozi njega spoznavate življenje. Poskusite se imeti radi ne glede na vse….Poskusite vsak dan nekaj ljubezni, tiste čiste pristne nameniti sebi: občudujte se, hvalite, podpirajte, spodbujajte. Pa mi prosim napišite, čez nekaj časa, če se bo vaše življenje kaj spremenilo. 🙂
Srečno!

Mateja