Navzven popolno, a brez spolnosti
Pozdravljeni.
Ob prebiranju forumov vidim, da je veliko parov, ki se srečujejo z enakimi problemi. Tudi midva se. Prvič bom o tem spregovorila, saj je tema občutljiva in ne upam niti pomisliti, da bi jo lahko zaupala komurkoli. Najina spolnost ne deluje oziroma lahko kar rečem, da je ni. Stara sem 29, fant 33. Fant je zelo zelo postaven, lep in privlačen. Tudi jaz sem bila do nosečnosti.Imava dva mala otroka, 14 mesečne razlike. Zanosila sem takoj v tretjem mesecu najinega spoznavanja-za to sva se skupaj odločila. Že na začetku spolnosti so se pojavile težave pri partnerju. Veliko sva se pogovarjala , kako ni vse v sexu. Veliko sem tudi jaz govorila, o tem, ker mi je res odnos in bližina na prvem mestu. Vsekakor pa to ne pomeni, da si ne želim sexa. Rada ga imam, potrebujem bližino in intimnost. Ko sva zaela spolno občevati partner velikokrat ni mogel doseči erekcije. S tem sem se srečala prvič, prej sem bila že v daljših vezah. Pa nisem temu pripisovala pomena, bolj mi je bilo hudo, ker sem videla kako on zaradi tega trpi. Jaz sem mu bila prva punca in to sem takoj ugotovila in sem ga tolažila. Velikokrat se mu je zgodilo, da med sexom ni mogel več, mu je ud upadel, in tudi nehala sva. Dejal je, sej je tudi ok če se tako stiskava. V vsem sem se strinjala in ga zelo zelo spodbujala, saj je velikokrat jokal in ihtel, ker pač ni mogel. Vsemu sem pripisala, da rabiva čas, da se bova ujela tudi tu, če se tudi drugače in sva se. Se je še zgodila ampak takoj sem vskočila v besedno spodudo, razumevanjem , tolažbo. Velikokrat je dosegel izliv takoj ko naj bi se igra šele začela. Potem je prišla 1. nosečnost. Pravi izgovori za manjpogosto spolnost. Zopet sem bila razumevajoča in po porodu okrevanje, razumela. Odločila sva se še za enega otroka 6. mesecev po porodu. V nosečnosti sem se iz postavnega dekleta zredila za 35 kg. Tudi v drugo. Spolnost je bila zelo redka, oz. se ne spomnim da bi bila kako pogosta. Sedaj je 8 mesecev po 2. nosečnosti. Dela imava veliko, vendar nisva sama imava pomoč starih staršev. Shujšala sem 30 kg imam jih še 5. Vendar ni nič drugače. Najine spolnosti ni. Starejši sin spi pri nama, jaz velikokrat vztraja in ga premestim v posteljo svojo, a zagovarja da je pri nama, čutim da zato, da ne morava imeti intimnosti. Zvečer vedno želi uspavati otroka- zelo sem mu zato hvaležna za to, ker lahko jaz tako poskrbim za mlajšega. …in nato oba zaspita do jutra..iz dneva v dan… spolnot je iz najinga življenja popolnoma izključil in jaz se moram temu prilagoditi. svojo energijo vlagam v šport, zelo sem si izoblikovala telo. pravi da sem mu všeč sedaj ker sem nazaj vitka, ker ga to jaz sprašujem.da pa bi mi to pokazal tudi z nežnostjo in vsaj kakšnimi dotiki, tega pri nama ni več. sploh ga ne privlačim, gleda mimo mene…malo sumim, da ima rahlo depresijo, saj lahko v minuti zaspi kjerkoli in poleg službe mu je težko še kaj postoriti.veliko se tudi z otroci ukvarja če je to potrebno, vendar včasih čutim od njega veliko brezvoljnost…utrujenost od službe, pa četudi je šel spat pravočasno.če lahko bi prespal tudi cel popoldan in še noč….kaj naj storim, kako se naj pogovoriva?mi lahko kako pomagate z nasvetom?kaj naj storim, da mu bo tudi do intime, pa nočem se ponujati, mampak midva ne pomnem kolikokrat sva sploh imela odnos v dveh letih in kdaj nazadnje. Prav zavrženo se počutim , samo otroci so v ospredju.
Lep pozdrav, AAlisa1
Spoštovani!
Kar opisujete, ima opravka z doživljanjem intimnosti. Gre za temo partnerskega odnosa, v njej so izkušnje od prej, zgodbe o navezanosti z bližnjimi iz primarnih družin, kako varno ali ne-varno je bilo deliti teme intimnosti z drugimi, pretekli vzorci in še kaj. Intimnost ni samo spolnost, je mnogo več.
Vse, kar opisujete, je poznana dinamika, ko potrebe dveh ne najdejo skupnega imenovalca, ko počasi nastajata dva svetova, kjer se rahlja občutek povezanosti – in ljudje se poslužujejo različnih poskusov, da to nekako zamašijo, nadomestijo, preusmerijo… V resnici pa se dogaja postopno oddaljevanje. In na vsaki strani je ena razočarana duša, ki ni zadovoljna s tem načinom življenja in s tem načinom odnosa. Doživljanje ob vsem te,m se povezuje z izgubo smisla ali nastopom apatičnosti, pomanjkanjem volje in iniciativnosti, utrujenostjo, omenjanjem stresa, preobremenjenosti…
Kar poznam iz prakse in je najhitrejša pot iz opisane stiske, je partnersko svetovanje. To so teme, kjer imajo ljudje zadrego spregovoriti, niso lagodno s tem, ne znajo prepoznati čustev. S pomočjo pa vidijo in doživijo, da so to lahko povsem neobremenjene teme, dobijo izkušnjo, da je možno deliti teme intimnosti na način, ki ga vsi zmoremo, da je do intimnosti lahko priti tudi po lažjih poteh, da to ne pomeni vrtanja po področjih, kjer ne želimo, in se veselijo, ko doživijo osvoboditev in povezanost v odnosu.
Kar je na vas, je sporočilo možu, da s tem načinom življenja niste v redu, da to ni vaš standard odnosa in da potrebujete spremembo. Nihče ni kriv za to, to je del razvojne dinamike v odnosu, tudi vpliv sprememb, otrok, nove vloge… Vse to je možno pregovoriti in podeliti v partnerskem dialogu, ob katerem bosta lahko srečala svoje pozabljene potrebe in hrepenenja. Kakor imata vsak svoj delež pri obstoječem stanju, lahko tudi skupaj prispevata k spremembi.
Lep pozdrav,
po moje ga še vedno matra nesigurnost ob tebi, ker ti si njegova prva punca in z izkušnjami od prej, kar ga morda podzavestno bremeni in ni dovolj ziher. Ker mlad fant in športni tip, v postli pa problemi… to je psiha. Tebi ne zameri izkušenj od prej, le škoda da jih tudi on ni imel, bi imel neko primerjavo odnosov, kot jo imaš ti. Mislim da od tod problem, v zvezi s teboj se ne počuti dovolj moški. Težko za razumet, a moški ego je tudi težki in se manifestira tudi v spolnosti.
Vprašanje je, če bi bil s kako drugi (mlajšo npr. za avanturo) tudi tako ubog, pri teh letih!
Če si upaš, mu zaupaj, da nebo zamere, če še kje drugje sex proba, saj nebo, a mu boš dala tako bianco menico kar se zaupanja tiče, da bo lažje izbrisal svoj hendikep napram tebi glede izkušenj. Če bi se mu pa kaka druga avantura (na tiho) zgodila, pa menim, da bi lahko pozitivno vplivala na vajino spolnost. Približno tako kot tista, ki je prešuštnica (neupravičeno), bo tudi dala več od sebe v spolnosti s partnerjem, kot pred tem dejanjem – da se odkupi, ker si je stvari postavila na svoje mesti pri sebi.
Pozdravljeni.
Nekaj časa je minilo in se zopet javljam… stvari se niso obrnile na bolje, ampak tako rečeno tonejo in tonejo in ladja bo v tišini potonila…na žalost vidim takšen konec, čeprav moj ne želi o tem slišati.. Nisem se prostovoljno jaz za to odločila, ampak ne vidim drugega izhoda. Do sedaj nisva imela še nobenega spolnega trenutka.
Ves čas se ukvarjava z otroci, on je popolnoma zatopljen v starejšega fanta in niti trenutka ni, da bi čez dan spregovoril z mano, me namenoma pogledal, mi izkazal pogled, dotik bližino…tega do danes še nisem doživela. Ker neprestano govori z njim in mlajšim otrokom, marsikatera bi si to želela, ampak tukaj gre za skrajnost. Beži pred mano. Tako zelo si želim bližine, tako zelo, ampak kaj naj naredim če on ne čuti te potrebe. Zvečer gremo skupaj spat z otroci, potem že zraven zaspi, ali pa odide za svojim hobijem. Niti pogovoriti se ne utegneva. Če se želim in začnem je tiho, ali pa pravi, da bova rešila težavo, ko želim da se preselimo na svoje in ne živimo pri njegovih starših. Oni me dušijo in njega, sam se ne zaveda. Spolnost je pri njih tabu, na višku pa očetova avtoritativnost. Pravim da bom odšla, in da si priznajva, da sva samo prijatelja in že zdavnaj ne več partnerja. Ne prizna ja kakšen dokaz še potrebuje, res ne vem? Jaz sem odločena da bom odšla. Nekje v jeseni, ko bom finančno stabilna, ker sedajle v septembru ravno ne bom. Kaj pravite je to normalen odnos?
Spoštovani!
Brez spremembe od zunaj se odnos sam po sebi ne spremeni. Čakati v vašem stanju, da se bo nekaj zgodilo samo po sebi, je utopično.
Odnos je vedno zadeva ljudi, ki so v odnosu. Enako je tudi z odgovornostjo za razvoj ali propad odnosa. Enako je na točki, ko nekdo v odnosu ni zadovoljen – to je zadeva obeh.
Ali ste naredili vse, da bi se pogovorila o tem, kako je vam v tem odnosu in kaj potrebujete? Ali je odhod res edina možnost?
Lep pozdrav,
Pozdravljeni.
Menim, da je edina možnost, da grem. Zgolj zaradi tega, da bo videl, da mislim resno in da ne samo govoričim. Mora spoznati on in jaz koliko si pomeniva, medtem ko ne bova skupaj, ker se v njihovi hiši tega ne da več čutiti.
Zaveda se da pač da ne morem iti, ampak jaz bom zbrala vse moči, da mi bo uspelo vzpostaviti finančno stabilnost, da bom lahko samostojno lahko preživela sebe n oba otroka.
Dajem možnost, da se zopet zbližava, ampak ne v tej okolici ker nama ne gre in ne gre. Jaz sem navajena samostojnosti in ko sva se ob rojstvu prvega otroka preselila k njemu, zaradi njegove bojazni da ne bova zmogla sama, gre vse narobe. Oni imajo nezdravo navezanost drug na drugega(mama, oče in sestra) in mene to odbija. in vem, da ker mene njegovi odbijajo posledično ga odbijam jaz tudi na spolnem nivoju.
Večkrat smo se že selili, ampak ni bil sposoben funkcionirati. Njegovo in njihovo razpoloženje je bilo tako pasivno in jokavo, da sem odnehala.
Sedaj ne morem več. Čakala sem, da sem diplomirala, sedaj pa želim odleteti iz kletke v samostojnost. To da ne vidi do mene nobenega poželenja, strasti, kaj šele dotika in pogleda, ne malo več pa bi bilo potrebno.
Predlagala mu bom še enkrat kakšno partnersko terapijo. Sem mu že, ampak se je zasmejal in da on ne bo govoril o sebi drugim neznancem. Jaz sem glede tega razgledana in imam drugačno mnenje.
Mislim da je toliko stvari pri nama ki jih je potrebno razčistiti in da posledično zaradi njih je najina spolnost na blokadi.
Morda ga res jaz blokiram, ker nočem sprejeti njegovih polnih staršev, ampak ne morem. Jaz sem želela z njim deliti družino, oni mi preveč usmerjajo otroke in si jih lastijo. Prevladajo moj karakter in si velikokrat ne upam usmerjati svoje lastne otroke.
Stran moram in to je dejstvo. Najina strast se je razblinila in če se imava rada, ker tudi to je odšlo ne vem kam bo pokazal čas in prostor izven njegovega okolja in upam, da kmalu.
Imate morda nasvet, kako naj ga pripravim na partnersko svetovanje in kakšno naj izberem?
lp
Spoštovani!
Lahko vam povem svoje terapevtske izkušnje o tem, kaj so ovire pri odločanju za pomoč in kako jih premagujemo.
Najprej se morajo ljudje s terapevtom počutiti varno. Kadar imajo ljudje pomisleke in odpore, podobne vašemu partnerju, pomaga neka predhodna izkušnja, morda izkušnja koga, ki ga poznate.
Pomembno je, da nihče ne pride na silo. Vsak mora v tem videti smisel. Smisel je lahko že to, da vam ni vseeno do odnosa, da si želite spremembo na bolje, da vam je dovolj trpljenja obeh, da prosite partnerja za pomoč pri tem, da odnos postavita na nove tirnice…
Pomaga tudi to, da ljudje poznajo način dela. V mojem/ najinem primeru gre za razumevanje vsakega partnerja posebej, za smisel vedenj, s katerimi prispevamo v odnos. Torej ni prostora za iskanje krivca in obtoževanje, temveč za razumevanje tega, kar partnerja skupaj ustvarjata. To pa je pogojeno z vzorci in preteklimi izkušnjami. Pod tem je temeljno čustvovanje in temeljne potrebe glede navezanosti in bližine. Vse to pri svojem delu (ki je sistemsko in čustveno fokusirano) raziščem in ob tem se vzpostavi novo razumevanje in empatija med partnerji.
Z ženo delava skupaj kot psihoterapevtski par in veliko ljudi naju pride pogledat na brezplačno Okrepčevalnico za starše in partnerje, ki poteka v Kamniku. Tako si ustvarijo vtis, da razmišljava iz življenjskih izkušenj, da so nama blizu njihove stiske, da prek lastnih izkušenj razumeva, kako je v njihovi koži… To je pomembno. Pomembno je tudi, da se znebijo predpostavk o »čudnih« psihoterapevtih. Nama priznavajo, da sva življenjska.
Ljudje naju poznajo tudi prek intervjujev, ki so objavljeni in arhivirani na spletu (na you tube – o zatikih v spolnosti v partnerstvu, na TV Golica o najstnikih, na Radio Ognjišče – Oddaja Za življenje).
Nekaj povezav:
http://www.youtube.com/watch?v=0OcQzVjQRS8
http://audio.ognjisce.si/oddaje/Za_zivljenje/zz_2014_06_21_zakonca_Mrgole_ubeznik_zasledovalec.mp3
http://www.youtube.com/watch?v=L_zT1nS4yXI
http://www.vezal.si/treningi/okrepcevalnica-za-starse/
Upam, da vam zapisano lahko pomaga pri odločanju.