Navijajmo za Uroša in Matejo! :) :)
Uroš, Mateja, držta se! Navijam za najboljšo možno presaditev!
Uroš, Uroš, Uroš …!!!! :))) Jaz itak že cel mesec držim pesti zate, naslednji četrtek mi bodo pa po moje roke odpadle 🙂 Klavdijo je bil danes kar malo razočaran, ker se nisi vrnil v isto sobo, je pričakoval spet malo moškega čveka (saj veš, poletne temperature, malo dežja bi prav prišlo :)).
Mateja, se slišiva. Prinesi možu torbo frucov, da ne dehidrira :))
Pozdravček,
P.
Na zdravje s Fruci! 🙂 🙂
Kristina, sestrična,…to sta me pa res presenetli, nisem pričakovala tako “udarnega” maila…imam kar solzne oči.
ja prav danes na njegov 37. r.d. je šel notri in tako smo lani prav tako na njegov r.d. ugotovili da nekaj z njegovo krvjo NE štima.
Res, da držimo pesti, da bo čim manj zapletov, zaenkrat kaže vse kot mora seveda ker je še “čist”.
Ja, smo bili presenečeni, da je v 20.tki ( YRSA, se mi zdi, da je s tvojim možem, če se ne motim,..ker je omenil, da ima tri darovalce in mislim, da takih ni prav veliko na oddelku..:))
Danes ga je obiskal Klavdijo in Uroš je bil vesel…Fruci so na poti vsak dan..:)..ne, sedaj so na vrsti vode z različnimi okusi, te zadeve se pri nas menjavajo po tednih, kaj paše in kaj ne.
Punce, se slišimo…in javimo kaj in kako.
lpM
Men so pa ful indijančki pasali med kemoterapijami. In to Peksovi (zdaj ne vem, če Peks sploh še obstaja). Uni, k so mel zanič piškot, so imeli najboljšo penco. 🙂 Pa Nutela z žlico. 🙂 🙂 Sej se mi pozna!
Mateja, vse tanartabulš!
Alo, alo, Tejči, kva dogaja? Kej novga? Jest tko stiskam pesti!!!!!!!!!
V četrtek imamo srečanje. Prideš? Ob 17h na Vodovodni…..
zivjo,
pri nas se je začelo, tokrat zares, kemoterapija stekla, zaenkrat še kar ok prenaša. Največjo doza ga čaka naslednji teden,… joooj se mi tok smili, pa nimam kaj za narest…res je naporno to vse skupaj, ampak, upajmo na najboljš.
Če ne grem v četrtek v Koper nekaj delat, pridem z veseljem.
…sestrična, sem slišala da je Klavdijo šel domov,.. prišel veselo novico povedat Urošu. Super, da je kooončno dočakal pot domov.
se slišimo…
lpM
Je naporno, ampak vsak hrib je naporen, ko prideš gor, se pa usedeš in si oddahneš pa rečeš, ah, saj je kar šlo, zdaj pa malica, najlepši del ture !!
Meni se je zdel takle vsak hrib, na katerega sem lezla, pa naj je bil to dvatisočak, pa štiritisočak, pa porod, pa presaditev .. ma, saj smo trpežni, a ne ?
Matejči, veš, kaj, po moje se pa ti še bolj smiliš Urošu, ker ti iz lastnih izkušenj lahko povem, da, ko smo motivirani za zdravljenje, dobro prenesemo še tako agresivno terapijo. Kar nekako gre. Sploh ne vemo, kako je šlo, ampak je čisto okej šlo. A ne Milena, Polona… ? Zato naj te to ne muči preveč. Ti povem, da je ni arcnije, ki je ne bi mogli pregurat. Se po moje vsi precej bolj ukvarjamo z “bolečino” svojcev…
Največji “reveži” ste svojci, ker se vam bolniki smilimo in trpite potem še namesto nas. Mi pa veselo tankamo terpaije…. ko nam je slabo, nas nafilajo s Kytrilom proti slabosti, ko je vročina, dobimo antibiiotike, ko zmanjka levkocitov, nam pičijo en Neupogen v vampek…… Skratka, Mateja, Uroš bo pregural vse! Ti pa znjim! Pa bo! 🙂 🙂
Jest sem z vama! Hip, hip, hurejjjjjj! Na zdravje s Frucom!Haaa, meni se je zdel takoj po kemoterpaiji pomarančni Fruc slan. 🙂
Milenca, a ti si pa že na 4-tisočaka lezla? Hudoooooooooo! Ja, čestitam! Na katerega pa? He, al si kej pogolfala s sedežnico? :))
Jah, kje je že to ! Ampak jaz kar upam, da bo nekoč spet. Aja, kako je že bilo to z mojimi štiritisočaki: dvakrat smo se zagrizli v hrib nad dolino Aosto, na 1500 m smo dali na rame smučke, pa veselo v hrib in potem smo smučali s štiritisočaka Gran Paradisa, mmm, prava pravljica…; enkrat sem bila pa na Havajih na enem ugaslem ognjeniku, visokem 4200 m, kjer so na vrhu observatoriji, taki veliki beli stolpiči s polkrožnimi kupolami, za zvezde opazovat, prav veličastno. Ja, kadar mi je tesno pri srcu, se včasih v mislih preselim v daljne kraje, ki sem jih kdaj obiskala… Bali, Kanada, Avstralija, Havaji, pa bele snežne smučine pod Mont Blancom, mmmmm je bilo lepo… Ampak na nek način sem zdaj bolj srečna, bolj mirna v srcu, a ni to hecno.
Ti čisto verjamem…. Tudi meni se to dogaja. Zdaj sem veliko mirnejđa in vleiko lažje sprejemam ljudi, dogodke, pa tako vesela sem že ob minimalnih zadevah, ki se mi zgodijo v življenju.
Huda bolezen je po eni strani res privilegij….
Pozdrav vsem skupaj. Že nekaj časa se nisem priklopila sem gor.
Pri nas zadeve niso najbolj fajn. Ja, Mateja, tvoj mož je z mojim v sobi. Žal pa se je pri nas zakompliciralo. Menda je neka oblika pljučnice, pa izkašljevanje krvi, vročina, bolečine v želodcu…..in vedno, ko mislim, no saj gre na bolje, se spet kaj pojavi. Revež je že več kot teden na kisiku in komaj govori. Danes so mu zamenjali antibiotik, ker je pljučnica menda glivična (še nisem slišala za tako obliko) in prejšnji antibiotiki niso ustrezali….
Toliko za zdaj, držte se vsi!