(navidezna) neobčutljivost
Spoštovani,
po daljšem prebiranju vsebine tega zanimivega foruma sem se
odločil, da se vam oglasim tudi sam. Gre za vprasanja in dvo-
me, ki me mučijo že dalj časa.
Star sem dobrih 30 let, lahko rečem, da poklicno zelo uspe-
šen, z viskošolsko izobrazbo, opravljenim podiplomskim študijem
in daljšim strokovnim izpopolnjevanjem v tujini. Pred kratkim sem
zamenjal tudi službo in prišel na zelo odgovorno in tudi res dob-
ro plačano delovno mesto. Do tu vse v najlepšem redu.
Kar pa se tiče zasebnega življenja lahko rečem, da sem imel –
če pogledam nazaj – vedno težave (ali smolo) v odnosih z žen-
skami. Zveze sem vedno jemal resno in vanje vlagal vsa svoja
čustva, polovičarstva nisem poznal. Žal se je velikokrat zgodilo,
da pri dekletih, ki sem jih imel rad, ni bilo tako – bodisi da so
se igrale, se “naslanjale” name, ko so me potebovale, pa mi ni-
česar vračale, večkrat so se dogajali tudi razni “trikotniki”, nič
kolikokrat sem slišal, kako sem “dober, krasen, razumevajoč,
boljši od njihovih fantov”, pa sem vendar “izvisel” itd. Nato sem
srečal žensko, ki sem jo imel zelo rad, se z njo poročil, bil po-
ročen skoraj 5 let, pa se je nato ona odločila za ločitev iz mno-
go razlogov (preveč, da bi jih tukaj navajal, vendar ne zato, ker
bi bilo med nama mnogo nesoglasij). Ločitev (otrok ni bilo)
je potekla tehnično gladko, vendar vsaj zame precej boleče.
Ko sem se po njej “pobral”, se tudi sicer popolnoma osamos-
vojil – napredoval in zamenjal službo, kupil svoje stanovanje…
se je v meni v odnosu do žensk nekaj “premaknilo”. Ugotavljam,
da me obletava kar precej žensk (večinoma privlačnih) – jaz
do nobene ne čutim res globokih čustev, tako kot sem jih do
nekaterih prej (ki pa so me vztrajno zavračale in celo poni-
ževale) – ampak (čeprav se grdo sliši) – si enostavno vzamem
ponujeno. In bolj kot tako delam, več jih je (okoli mene). Ne
čutim (skoraj) popolnoma nič do njih, razen fizične privlačno-
sti. Počutim se, kot da sem postal popolnoma neobčutljiv. Ne
vem, zakaj je tako, ali mora biti tako in kaj naj naredim, da
bom sposoben ljubiti in biti ljubljen, kot si vendarle želim.
Hvala v naprej za odgovor.
Spoštovani Andrej,
ste človek z dobrim spominom in urejeno čustveno fasado, v globini pa ste še zelo tesnobni in ranljivi.Vaše vedenje je obramba pred to ranljivostjo, saj vas na ta način nobena ne more več prizadeti, pa tudi ne osvojiti.Življenjski slog, ki bi vam ga marsikdo lahko zavidal, v bistvu pa pomeni prenašanje nezadovolstva iz prve zveze in simbolično kaznovanje vseh žensk namesto poprejšnje ,boste vzdrževali še toliko časa, dokler vas bo skelel spomin na vaš neuspeli zakon. Ne izgubljajte upanja, tudi spomini z leti zbledijo.
Andrej:
ne manjka zensk in moskih ki le jemljejo!
Ne izgubi svoje najvecje vrednosti (vec vredne kot
vsi tvoji nazivi in uspehi) svoje clovecnosti,
dobrote in odprtosi do ljudi…ce nebo te tudi iz
tvoje strani tudi ob najboljsem partnerju nebos
srecen…
obcutek imam, da si dvomljivec in da si bil preracunljiv
in da si tehtal kdo da koliko…
jaz imam srecen zakon in z partnerjem imava v preteklih
vezah tudi razocaranja za sabo…a vsaka nova veza
terja polno zaupanje in ne dvome…dvomi vedno unicijo vse
pozdrav.
ana
Andrej je pisal/pisala:
>
>
> Spoštovani,
>
> po daljšem prebiranju vsebine tega zanimivega foruma sem se
> odločil, da se vam oglasim tudi sam. Gre za vprasanja in dvo-
> me, ki me mučijo že dalj časa.
>
> Star sem dobrih 30 let, lahko rečem, da poklicno zelo uspe-
> šen, z viskošolsko izobrazbo, opravljenim podiplomskim študijem
> in daljšim strokovnim izpopolnjevanjem v tujini. Pred kratkim
> sem
> zamenjal tudi službo in prišel na zelo odgovorno in tudi res
> dob-
> ro plačano delovno mesto. Do tu vse v najlepšem redu.
>
> Kar pa se tiče zasebnega življenja lahko rečem, da sem imel –
> če pogledam nazaj – vedno težave (ali smolo) v odnosih z žen-
> skami. Zveze sem vedno jemal resno in vanje vlagal vsa svoja
> čustva, polovičarstva nisem poznal. Žal se je velikokrat
> zgodilo,
> da pri dekletih, ki sem jih imel rad, ni bilo tako – bodisi
> da so
> se igrale, se “naslanjale” name, ko so me potebovale, pa mi ni-
> česar vračale, večkrat so se dogajali tudi razni
> “trikotniki”, nič
> kolikokrat sem slišal, kako sem “dober, krasen, razumevajoč,
> boljši od njihovih fantov”, pa sem vendar “izvisel” itd. Nato
> sem
> srečal žensko, ki sem jo imel zelo rad, se z njo poročil, bil
> po-
> ročen skoraj 5 let, pa se je nato ona odločila za ločitev iz
> mno-
> go razlogov (preveč, da bi jih tukaj navajal, vendar ne zato,
> ker
> bi bilo med nama mnogo nesoglasij). Ločitev (otrok ni bilo)
> je potekla tehnično gladko, vendar vsaj zame precej boleče.
>
> Ko sem se po njej “pobral”, se tudi sicer popolnoma osamos-
> vojil – napredoval in zamenjal službo, kupil svoje
> stanovanje…
> se je v meni v odnosu do žensk nekaj “premaknilo”. Ugotavljam,
> da me obletava kar precej žensk (večinoma privlačnih) – jaz
> do nobene ne čutim res globokih čustev, tako kot sem jih do
> nekaterih prej (ki pa so me vztrajno zavračale in celo poni-
> ževale) – ampak (čeprav se grdo sliši) – si enostavno vzamem
> ponujeno. In bolj kot tako delam, več jih je (okoli mene). Ne
> čutim (skoraj) popolnoma nič do njih, razen fizične privlačno-
> sti. Počutim se, kot da sem postal popolnoma neobčutljiv. Ne
> vem, zakaj je tako, ali mora biti tako in kaj naj naredim, da
> bom sposoben ljubiti in biti ljubljen, kot si vendarle želim.
>
> Hvala v naprej za odgovor.