Naš devetmesečnik in pol je zadnje čase izredno navezan name. Vem, da imajo otroci obdobje, ko se zavejo, da mamo potrebujejo in ne vedo, da če mame ni, da se bo kmalu vrnila. Sin je ves dan z menoj, veliko sva sicer v stikih z našimi prijatelji in sorodniki, ki jih zelo dobro sprejema. Lahko ga vzamejo v naročje, se igrajo z njim itn. Smeji se jim in jih vabi k sebi, skratka, res je družaben. Ta teden sva pa z možem dvakrat imela varuško: enkrat ga je pazil polbrat, s katerim se precej dobro poznata in včeraj dedek in babica, ki ju tudi pozna. Obakrat je jokal skoraj ves čas, ko naju ni bilo. In obakrat sva se brez solz poslovila od njega. Ihteti je nehal šele, ko sem ga po vrnitvi domov v roke vzela jaz. Polbrat ga je peljal na sprehod, babica in dedek sta ga varovala v našem stanovanju. Prav tako je ponoči. Če ga vzame ati, večinoma hudo joka, takoj ko ga prevzamem jaz, neha jokati kot bi odrezal. Čez dan je čisto nor na očka.
Kaj pa zdaj? Bo to minilo kar samo od sebe? Čez dva meseca gre v vrtec, zato me malo skrbi njegova navezanost (uvajal ga bo ati). Ga naj v tem občutljivem času vseeno puščam občasno v varstvu znanih ljudi, ali naj bom ves čas z njim, da se ne bo slabo počutil? Prosim za vaše izkušnje in predloge, hvala vsem in lep konec tedna, Neja

ja ko bo šel v vrtec se bo zagotovo spremenil in sevada to mine ker otrok odrašča.Moja je pri 7,5 še vedno tok navezana name kot takrat ko je bila majhna.Sploh pa sedaj ko smo dobili še bratca,ampak nekako se je že malo oddaljila od mene samo včasih pa pride kakšen dan ko skoz išče pozornost.
Tudi mene je kar strah ko bo šel tamali v vrtec pa bo spet jok pa stok ampak kaj hočemo sej se navadiš ker se moraš drugega ti ne preostane.
Kolikokrat sem šla objokana v službo sedaj pa ko se spomnim se samo še nasmejim.Nič ji ni manjkalo tam jaz pa sem se živa požrla od skrbi.
Ne boj se bo minilo boš videla.

Pozdravljena!

Po moje ga bo to minilo. Pri nas je bilo to le občasno. A sva ga ravno s tem namenom večkrat pustila kje. Pri babici, pri botrici,…, pri njemu znanih ljudeh. Že ko je bil star šest mesecev, sem odšla dvakrat na teden po eno uro na aerobiko, in če ga ni mogel paziti ati je šel k babici. Brez problemov. opazili smo celo, da če mame ni , je bil bolj priden, kot pa če sem bila zraven.
Sem pa vedno pazila na to, da sem mu povedala kam grem, koliko časa me ne bo, kdo bo tačas pazil nanj. Tudi, ko je bil še zelo majhen. Še vedno imamo ta ritual. Če z možem greva katero soboto kam ven, mu prej vedno poveva. Recimo: Jan, mama in ati gresta danes zvečer plesat, ti pa boš spal pri babici. Če boš ponoči žalosten, samo pokliči babico, pa te bo ona pocartala.
Moram reči, da so bile težave samo enkrat, ko se je sredi noči zbudil in hotel k mami. Jokal je več kot pol ure in prosil naj ga peljejo k mami. Ati mi je rekel, da bi najraje jokal z njim. A sta vztrajala. Mama mu je rekla, da je zdaj noč in da vsi spijo, povedala mu je kje sta mama in ati, in da zjutraj prideva po njega. Pa je bilo vse v redu. Od takrat ni problema in spi celo noč.

Menim, da bo uvajanje v vrtec res malo bolj zakomplicirano, a po moje se bo sčasoma uredilo. Ko bo videl koliko je tam otrok in da vedno nekdo pride, da ga potem spet odpelje domov, se bo umiril in navadil.

Oprosti, ker sem se kar razpisala, pa lep pozdrav,

Katja

Fino, da si se razpisala. Midva mu tudi vedno vse razloživa in do devetih mesecev starosti sploh ni bilo težav. V varstvu je bil pa redko, ker nimava kandidatov. Stari starši predaleč, polbrat jih šteje 18 in ima seveda malokrat čas, prijatelji ravno tako. Težave so nastopile res šele sedaj. Pa sva oba ob odhodu zelo mirna, pa mali tudi. Razloživa mu vse, ampak, kot rečeno, že dvakrat je ihtel skoraj ves čas. Pri babici je vmes čisto sproščeno zaspal. Bojim se, da bi bil pod negativnim stresom, če bi ga ravno sedaj večkrat pustila v varstvu, po drugi strani bi se pa tako morda ravno lažje navadil, da se mami vedno vrne. Ljudi zelo dobro sprejema.
Pa manj si bom belila glavo, kako in kaj, lažje bo, a ne?!

Pozdravček, Neja

Obdobja so, seveda, vendar včasih ponekod trajajo tudi malce dlje:-)) Ko boste začeli hoditi v vrtec, bo mulček kmalu ugotovil, da gresta mami in ati v službo, on pa tudi… In to bo po mojem kar sprejel. Hkrati pa bo ugotovil tudi, da se recimo lahko v soboto in nedeljo dlje crklja v postelji in je dlje v pidžami in potem recimo pri nas ni šans, da bi šel na sprehod z njim kdo drug kot midva (ponavadi jaz, da peljem še psa).

Kar pa se tiče nočnega zbujanja, pa sem pri nas še vedno zakon jaz, pa je star že več kot dve leti. Povsem znori, če ga dvigne oči, pa se recimo čez dan raje igra z njim. Da o kom drugem sploh ne govorim. In ker se še vedno veliko zbuja, so moji večerni “izhodi” še vedno omejeni na minimum. Je pa vse v redu, če prespi pri tašči (to se je zdaj že nekajkrat zgodilo, na obojestransko veselje), takrat ga da ona spat in je tudi čisto zadovoljen, če je ponoči pri njem ona. Samo da je red!

Ha ha, ir,
pri nas je bilo ponoči nekaj časa podobno,
največji uspeh zadnjih nekaj mesecev pa je ta, da dvojčka ponoči kličeta “oči, oči!” in ne: “Mami, mami”

Enkrat sem jima sredi noči rekla, naj raje kličeta očija in sem šla nazaj spat, brez da bi ju vzela iz posteljice. Potem je prišel oči in jupi, zdaj kličeta večinioma njega.
Sem presrečna:))))))))))))

N:)

Neja,

temu se v strokovni literaturi reče separacijski strah. Pri nekaterih otrocih je močno močno izražen, pri drugih kot da ga ni – ampak da duševni razvoj poteka normalno, otrok mora skozi to obdobje! Tvoj malček je bil do pred kratkim prepričan, da sta vidva eno. Sedaj pa naenkrat z vsem bitjem zazna, da ti odhajaš – in kaj bo z njim? Bo to grozo sploh preživel? Premajhen je še, da bi vedel, da ti še vedno obstajaš, čeprav te ne vidi, kaj šele, da bi lahko predvideval, da se boš vrnila. Mislim, da je treba biti obziren do tega strahu in ga upoštevati.

Moja starejša hči je pri sedmih, osmih mesecih zelo intenzivno kazala ta strah. Potrudila sem se, da je nisem izpostavljala stresu, in sem kakih šest tednov res preživela z njo brez vsakršnih odhodov (je bilo še tako prehudo, ko sem šla na WC:)))), pa sva nazadnje tudi tam čepeli kar skupaj, a si predstavljaš drisko v takem položaju?). Ker se je v tem obdobju počutila varno, je strah kmalu izzvenel, še več, punca je (spet)postala odprta do ljudi okrog sebe in mama jo je lahko zbrisala tudi v kak kino:)))).

Neja, do vrtca je še cela dva meseca in malčki se v tem času bliskovito, ampak res bliskovito spreminjajo. Bodi z nji intenzivno en mesec, hkrati pa mu pokaži, kako vesela si, da se on veseli tudi tujih ljudi in uživa v družbi z njimi. Mogoče vadi kratke odsotnosti , denimo pet, deset minut in opazuj, kako bo to sprejel.

Sicer pa, ne skrbi, imam prijateljico, ki lakonično komentira moja javskanja ob vsaki novi fazi: “Jaj, ja, naš je tud to imel. Hudo, a? Ne skrbi, najkasneje do poroke mine. A misleš, da se te bo tud takrat držal, al kaj?”

Neja1!
zagotovo je to obdobje. Tako je postalo tudi pri nas, imamo pa dobrih 8 m.
Enako se je zgodilo pri prvih dveh! Mine pa različno! Ampak, mine in to je važno.
Tudi našega je že občasno po nekaj ur pazila babi, ko sem si zdravila zoe in ni bilo druge možnosti. In sta se super porihtala. Prejšnji teden pa prava katastrofa. Jok na jok. Potem je od obupa in utrujenosti zaspal. In popolnoma je štrajkal pri hrani. Polom! Če je samo z očijem, še nekako gre, pa tudi ni vedno ravno super.
Naš ta prvi je bil in je zeeeelo navezan tudi na očija, punčka pa ne. Do prvega leta sploh ne, potem je bilo nekoliko bolje. Kmalu bo stara 4 leta, ampak jaz sem zanjo še vedno glavna. Tako, da… Otroci so zelo različni, saj veš.
Ker pa gre v vrtec, je po moje kar dobro, da ga tu in tam kdo počuva.
To, da otrok dobi občutek, da ga nisi (za vedno) zapustil, traja kar nekaj časa. Ko bo zares zaupal, ne bo več težav!
Srečno!
Mateja

Ponavadi je najbolje, vsaj pri večini otrok se obnese, da z ločevanjem začnete počasi.

Mi smo imeli nekako tak vrstni red. Ob predpostavki, da je navezanost na mamo največja. Dojila sem pa tako samo do vklj. tretjega meseca, in tu ni bil problem.

Pazi očka, jaz grem za eno uro, dve uri……tam od četrtega meseca dalje smo to prakticirali. Ugotovili, da če pazi očka, nekajurna odsotnost mame ni problem.

Začeli z ostalimi. Po šestem mesecu .

Pazi moja mama. Jaz grem malo na vrt nabrat zelenjavo. Na začetku so morale večkrat pricapljat za mano, vendar čedalje redkeje. Potem je bila samo z mojimi starši na dvorišču, jaz mrknem zadremat. Brez joka. Potem je šla moja mama z vozičkom en krog po naselju. Ker se je grozno rada vozila v vozičku, smo že v prvo speljali brez joka.
In tako počasi do desetega meseca, ko sem si že privoščila dveurno odsotnost, tamala pa je bila pri mami. Budna. (običajno sva bili tam 2 x na teden).

Kmalu (10 mesecev) je razumela besedo opravki, tako da smo si pomahali in sva ene dvakrat pustila pri moji mami, midva pa oba šla po opravkih. Pet ur. Jaz sem šla že brez težav v trgovino, po opravkih, k prijateljici, na kolo tudi za tri ure. Brez joka ostala pri mojih starših. Podobno je bilo pri tašči. Tudi tam je lahko ostala dve, tri ure brez joka.

Ko je šla v jasli, se je sesulo za tri do štiri mesece, ko tudi hrbta nisem smela obrnit, ampak je minilo.

Tam pri enem letu in sedem mesecev, se mi zdi, pa je prvič prespala drugje.

Sicer pa je naša taka, da pri njej nobena sprememba ne sme biti vpeljana kar naenkrat. Je tipičen otrok majnih sprememb in korakov. Potem ni nobenega problema, če pa želimo nekaj bolj na hitro ‘odrezat’ je pa joj. In to se nam maščuje lahko še nekaj mesecev.

Živijo, si me kar nasmejala. Veš, ravno tega ne želim, da bi se me otrok preveč držal. Na lastni poroki pa sploh ne. Hec je v tem, da se je mulo sposoben igrati med popolnoma tujimi ljudmi, v tujem stanovanju, tudi če me ne vidi. Popolnoma je bil zaposlen z igračami, z drugimi otroki in ljudmi. Šel je k vsakemu in dvignil roke, naj ga dvignejo, da bo boljše videl okrog sebe, mene še povohal ni. Niti iskal, tudi če nisem bila v njegovem vidnem polju. To je bilo pred tednom dni. Doma je podobno. Ne plazi se za mano v stranišče, razen če je močno utrujen. Ta teden je imel pa obakrat težave in ponoči tudi (nočno iskanje mame se sicer vleče že dalj časa). Ves dan sem z njim, nikamor ne grem brez njega, veliko se ukvarjam z njim.
Sicer bomo pa videli, kaj bo jutri. Sama se bom odpravila v mesto, bomo videli, kako se bo obnašal sam z atijem. Preveč eksperimentirala pa ne bom. Morda bo res tale strah izzvenel bolj kot ne sam od sebe do odhoda v vrtec. Vmes bom poskusila kratke odsotnosti (sicer pa več kot dve uri nisva nikdar narazen). Mulo je drugače strašno rad med ljudmi in jih zelo dobro sprejema, zato je tale prevrat zame toliko bolj nenavaden.

Pozdravček in haval, Neja

Naš ima tudi rad red, še dudo v postelji si položi na vedno isto mesto, hi, hi. Tegale crkljanja v pižami za vikend se pa hudo veselim. Trenutno je pač tako, da se jaz lažje ločim od njega, kot pa on od mene. No ja, do vrtca ga bomo vsaj približno “prihtali”, pa upam brez negativnega stresa.

Pozdravček in hvala, Neja

Ne bi rada delala panike, ampak, ali si pomislila, da bi ga mogoče kdo s čim prestrašil?

Ne vem ti povedat s čim ali kom, samo razmišljam.

Jaz recimo nikomur ne dovolim, da mi otroka straši s kakršnimikoli bav-bavi ali podobnim.

Zgodilo pa se mi je, da se je mali en čas ful bal tuša!! Predstavljaj si, kako sem mu prala glavo!? Prestrašil pa se je samo zato, ker mu je enkrat hčerka od varuške z malo man toplo vodo prala rito.

Zdaj pa je OK.

Po moje se bo uredilo, ko bo malo večji in bo bolj razumel kaj mu govorita in da ni nič strašnega, če je kakšno noč brez vaju.

Pa veliko uspehov, Katja

Tudi pri nas je bil hud jok če je mamica odšla v kopalnico za 2 minutki. To je bilo pred pribl.1mesecem, stari pa smo 9. Jokal je tudi, ko se je ”zabaval” z starimi starši ali teto na obisku pri nas, pa je naenkrat ugledal mamo, ki je prišla recimo iz kopalnice…Itd.No, ugotovili smo da so mu začeli rasti kar 3 zobje naenkrat, zato je bil precej bolj občutljiv in jokav. Mogoče tudi vašemu kaj ”poganja?”

Glede separacijskega straha pa sem brala, da baje izzveni do 11-12 meseca, če ga ne povečuješ.Se pravi ne veliko eksperimentirat z daljšimi odsotnostmi.Otrok v tem obdobju se mora počutiti totalka varnega. Ja, me pa v službo, kaj??!! Upam da bo do takrat že vse ok.Saj sta pred nami še dva meseca.
Sicer pa, ali že kaj stopicljate naokoli ali se še plazite, Neja?
Lp.

Pozdravljena,

ja, res rastejo zobki in to kar vsi sprednji naenkrat. Odsotnosti so tako redko na programu, da sploh niso omembe vredne. Mali se čisto suvereno plazi, stoji in hodi ob opori (miza, stol ipd) in ima tako dostop v vse prostore. Če želi, se tako ali tako priplazi za mano ves nasmejan in srečen: vidiš, mami, kaj vse že znam!!!
res upam, da se bo do vrtca “unesel”.

Hvala in lp, neja

:))))

Tudi Knjižničarka ti je spodaj napisala, da ta strah ob normalnem razvoju in če ne pride do zastojev, izzveni tam do 11., 12. meseca. Opazuj otroka, če bo z očkom kolikor toliko zadovoljen, medtem ko boš ti dve uri v mestu, zakaj pa ne? Če bo doma dve uri obupanega tuljenja, potem prevedi to tako kot: “Mama, ne ga srat! Ne odnesi od mene riti nekaj tednov, pa čeprav boš zaradi tega brez gat ostala, ker jaz tega ne preneeeesem! In to mislim prekleto resno – al pa nisem jest jest. In če nisem jest jest, se prav, ker se niti nate ne morem (ki si mi vse) zanest, pol ti bom pač delal kažin (kaos, cirkus, zmedo, kao nekaj, beri ustrezno svojemu kontekstu), ker bo to sranje ostalo zlo globoko v men, da veš, lahko da bo imel kakšen šrink prersneto dost dela, da bo na terapiji ven izvlekel!” Ali tako nekako.

Opazuj, sklepaj, ravnaj se po občutkih – in držite se!

Na srečo se tega ne bojim. Nihče ga še ni prestrašil in vsi, ki so ga pazili, tudi zelo v rokavicah delajo z njim. Tale strahec je namreč čisto nov in prisoten pri vseh najinih odhodih. Malo upam, da so res krivi (bolj kot ne) zobki, zobki, zobki. Boji se pa le, če sem oponašala mačko in ovčko. Se mu je obrazek kar skisal. Pa to tudi vsi vedno in tega ne počnejo. No, lajajo pa lahko! :-))
Hvala, človek res nikoli dovolj ne z(ve)

Neja :-))

Saj, saj, zato sem pa tako previdna, verjetno še preveč. Mene so kot malega otročka pustili pri babici (mama se je vračala domov skoraj vsak vikend), mislim, da sem imela 7 mesecev in sem imela kar nekaj posledic. Pa strašansko introvertirana sem bila. Uf!
Zato ne bi rada kaj podobnega naredila malemu, pa čeprav gre za kratke odsotnosti. No, saj bom gotovo naredila kakšno napako in krivico, ampak ravno te pa ne bi ponavljala.

Hvala tudi tebi, jutrišnji test po povedal, kako gre malemu. Če bo hudo brez mene, bomo pač izpustili še tiste res redke odsotnosti za nekaj časa.

Pozdravček in hvala, Neja

:))),
Naj vam sobota v redu mine!

Hvala!!! Lep vikend tebi in tvojim!

Neja

Mi teh problemov nismo imeli, je pa sicer zelo navezan name in ponoči je kriza, če me ni (kar se zgodi recimo na 3 mes 1x). Tudi zjutraj je ves zmešan, če zbudi brez mene in tiste jutranje pol urice je za naju svetinja. Po 9. mes se takele navezanosti začenjo. Poskušaj ga pustiti samega v varstvu samo kratek čas, recimo 15 min, da se bo navadil, da mami sicer gre, ampak zagotovo tudi pride nazaj. Mogoče mu bo taka izkušnja pomagala, da se otrese strahu.