NATASCHA KAMPUSCH – DEKLE IZ KLETI+3096 DNI

Dober večer!

Pozna sem, malo mi že oči lezejo skupaj, a bi vseeno rada končno napisala nekaj o punci, ki je danes stara 24 let in katere zgodba me je že takrat, ko se je rešila iz ujetništva, pretresla do kosti, zdaj, 6 let po njenem begu iz kleti, ko pa sem prebrala še obe knjigi o njeni izkušnji, sem pa še dodatno pod vtisom.

Takrat, ko se je rešila svoje groze, sem imela dobro leto starega dojenčka, s katerim sem bila tako zaposlena, da se na novice iz zunanjega sveta nisem prav posebej odzivala. Bilo je to avgusta 2006. In pobegnila je po 8 letih življenja več ali manj v kleti. Ko jo je ugrabitelj zaprl, je imela 10 let. Ko se je osvobodila, je malo pred tem dopolnila 18 let.

Obe knjigi o njej sta fascinantni: način, kako sta napisani (prvo sta napisala 2 novinarja o Nataschi, drugo pa je napisala Natascha sama o sebi), zgodba, ki se bralcu razkrije skoraj v celoti, izbrane besede, groza, ki je opisana in obenem je čutiti predvsem iz N. knjige neko nadnaravno moč, željo po preživetju, neko posebno sposobnost preživetja v totalno norih življenjskih pogojih,… Samo brala sem in se čudila! Kaj je ta punca preživela in kako ji je uspelo ostati “normalna”, kot se je najbolj dalo… Mislim, da bi se vsi od nje lahko samo učili… Če samo pomislim nase, kako sem odreagirala zadnjič, ko sem si po nesreči priprla prst z vrati od avta…

Občudujem to punco, ki je bila 8 let zaprta v kleti, brez dnevne svetlobe in zraka, brez staršev, brez šole, brez prijateljic, brez vsega,… Ugrabitelj ji ni dajal dovolj hrane, pred njim je morala hoditi na pol gola, ponoči jo je z lisicami privezal na svoje roke, da je spala z njim v isti postelji, a mu ni mogla pobegniti. O spolnih zlorabah sploh ni hotela nič pisati. Samo omenila je, da je bil spolna zver ali nekaj takega in če prebereš samo to, si lahko potem spet samo misliš, kako grdo se je izživljal nad njo. Pretepal jo je za dobro jutro. Ostrigel jo je skoraj do lobanje.

Zdaj sem se spomnila na psihiatra Viktorja Frankla in njegovo knjigo “Kljub vsemu rečem življenju da”, ko je pisal o svojem življenju v koncentracijskem taborišču, kako so si ga osmislili v grozovitih razmerah. Pisal je točno o tem, kako so eni ljudje pod strašnim pritiskom postali zveri in plenili, drugi pa so se dvignili nad te grdobije in p-ostali ljudje. Samo tako si nekako lahko razložim, kako je Natascha ostala človek in preživela to res nerazumljivo grozo, v kateri zelo težko sploh najdeš kakšen smisel.

Skozi zapisano vidiš, kako izkušnja vojne, travme, ki jih pusti za seboj in niso predelane, živijo naprej svoje življenje, a zdaj morda v že sprevrženi obliki. Tako je Nataschin ugrabitelj v svojem otroštvu ali mladosti slišal za neko družino, ki je celo 2. svetovno vojno preživela v kleti in se za razliko od družine Anne Frank rešila. To se mu je očitno tako usidralo v duševnost, da je kasneje skoval načrt, kako bo on nekoga zaprl v klet. In ta nekdo je bila žal Natascha. In to se tako zelo navezuje na nekaj, kar sem slišala na 1 seminarju: Tisti, ki so preživeli vojno, so imeli konkretne travme. A travme so imeli potem tudi njihovi potomci. Zunanje ni bilo več vojne, a psihološko so trpeli ravno tako, kot bi vojna še vedno divjala. To so zelo zanimivi psihološki mehanizmi. In kaj je torej “zdravil” ugrabitelj Priklopil (ki v prevodu pomeni nekdo neprijeten, če se prav spomnim) oz. kaj je podoživljal ta človek, ki je zunanje kar tako, brez razloga, 1 jutro meni nič tebi nič ugrabil Natascho in si jo prisvojil za toliko let?

Vprašaš se, zakaj, čemu, kakšen smisel je to imelo, kako, da je niso takoj našli, saj je bilo toliko vsega kot na pladnju, da bi policija lahko vedela, kje jo iskati?? A ne Natascha ne mi ne nihče drug ne bo nikdar vedel, zakaj se je to zgodilo. In najbrž je bolje to pustiti tako. Vsekakor bi bilo dragoceno, če bi Natascha z nami delila kakšna svoja razmišljanja o vsem skupaj in če bi nam povedala, kaj ji je najbolj pomagalo preživeti in kako se s to travmo spopada zdaj. Ona nam je lahko vsem v navdih, kako lahko iz najbolj grozne možne situacije izideš kot zmagovalec.

Vsem vam, ki radi berete, obe knjigi zelo priporočam za branje! Dragoceni sta, ker vsebujeta preplet resnične zgodbe, dela policije in psihiatrije+psihologije, novinarski pristop in še toliko drugega. Odpirata tudi globoko filozofsko razmišljanje.

Tukaj bom počasi zaključila, a po vsej verjetnosti se bom s svojim razmišljanjem še vrnila k tej temi.

Zdaj pa počasi lahko noč!

Maja