Pozdravljeni!

Kar dosti se zadnje čase sprehajam po med.over.net, vendar sem danes prvič na tem forumu in sem prečital kar nekaj pisem obupanih ljudi.
Rad bi vam zaupal svojo zgodbo, iz katere sem se sam marsikaj naučil in gledam na življenje bistveno drugače kot prej.
Star sem 36 let, do leta 1995 lahko rečem, da sem živel ˝kot bubreg v loju ˝, bil zelo uspešen podjetnik, živel s čudovitim otrokom, morda se z ženo nisva preveč razumela, vendar sem se zaradi otroka zelo trudil, da se to ni opazilo. Vse se je začelo pred dobrimi 5 leti, ko sem se poškodoval in bil nato operiran na kolenu. Po operaciji ni bilo stvari, ki se mi ne bi zakomplicirala, tako, da sem preživel 8 mesecev po raznih bolnicah in zdraviliščih, pa tudi potem nisem več normalno hodil, precej šepal in imel stalne bolečine, oziroma jih čutim še sedaj, vendar ne šepam več. Lahko sklepate, da kot s.p. nisem imel več možnosti preživetja, poleg tega sem mesec dni pred poškodbo veliko investiral v uvoz nekaterih izdelkov, nato pa ležal v bolnici in lahko danes le gledam, kako smetano pobirajo druga podjetja, ki so sedaj prevzela te posle.
Nato so se mi skrhali še odnosi v družini in ni bilo več drugega izhoda kot ločitev, s tem, da sem se zavedal, kaj sem storil otroku, ki je bil dosti bolj navezan name in povrh vsega še zelo nežna duša, ampak drugače ni šlo. Katastrofa za psiho, priznam!
Nato sem začel živet z drugo punco, ki jo imam zelo rad, vendar sem zaradi poškodbe in stanja kolena bil v takšnih depresijah, ker sem neprestano razmišljal, da punci zaradi svoje delne invalidnosti ne morem nuditi to, kar bi ji kot popolnoma zdrav lahko, da so mi že po glavi rojile tudi tiste črne misli, katerih prej v življenju nikoli nisem akceptiral.
Prebrodil sem tudi te težave in začel živeti normalno, depresije sem brez zdravil in pomoči zdravnikov prebrodil ( važno-čimveč druženja s prijatelji in sprehodov v naravi!!!- pomaga ). Rodil se nama je otrok,uredila sva si stanovanje, meni se je stanje kolena začelo zopet popravljati, po praktično petih letih sem se zopet začel smučati in ukvarjati s športom, starejši sin je že tudi prebrodil tiste najhujše čase po ločitvi, ko sem nenadoma začutil bulo na vratu. … Preteče par mesecev , diagnoza – onkocitni tumor ščitnice v velikosti 6x4x3 cm . Live is beautiful !!!
Sedaj sem že teden in pol po operaciji , kjer so mi to, kar človeka grize in požira odstranili, baje v celoti – upam, sem pa preživel teden ˝lepih˝ dni v bolnici na oddelku, kjer ljudje resnično trpijo, pa vseeno ne izgubljajo volje do življenja. Jaz sem se tam res navadil razmišljati v smeri pozitivnega, četudi, kot ste prečitali me zadnje čase življenje ravno nima najrajši.

Da ne bom predolgotvezil, rad bi vam vsem, ki gledate na življenje črnogledo, da večina dogodkov, zaradi katerih se sekirate in si načenjate svoje zdravje, ni vredna tega. Glejte na življenje z lepše strani , vsaka stvar nosi v sebi tudi pozitiven del. Veselite se življenja, v vsaki stvari iščite tisti dober, lepši del, verjemite mi, dokler ste zdravi, so vsi problemi rešljivi. Iz svojih izkušenj vam lahko svetujem čimveč pogovarjanja o problemih, zaupajte jih prijateljem, družini, hodite v naravo, skratka ne obupujte !!!

Zdaj pa spat, jutri je nov dan !!!

Ob vsej nesreci imate, glede na stanje duha in vas pogled na vse skupaj, prav sreco … Menda v takih pogojih tudi telo lazje ozdravi.

Meni je tudi v podobnem obdobju kot vam razpadla zveza, ki mi je takrat pomenila vse in podobno so me, kot po pravilu, zacele napadati vse mogoce zdravstvene tezave, ceprav ne tako hude. Ena od njih je bilo zoprno, bolece in trdovratno “kurje oko” na podplatu. Ob vsakem koraku sem cutil, kot da bi stopal na oster kamen v cevlju, ki se mi zadira v kost. Ko mi je pri zdravniku “pred rezanjem” sestra “zasadila” injekcijo v podplat!, s prav socutnim pogledom: “A boli!?, so mi na oci res udarile solze od bolecine, ampak v tistem trenutku zivljena sem ugotovil, da me telesna bolecina sploh vec ne moti toliko kot vcasih in zavzdihnil, bolj sam pri sebi, kot njej: “Ah, kaj je to proti ljubezenski bolecini!”, ona pa me je samo zacudeno gledala.

Kakorkoli, zelim vam, cimprejsnje okrevanje in vrnitev v vsakdanje zivljenje z ljudmi, ki jih imate radi.

Se popolnoma strinjam s teboj, upam da se ti bo v prihodnje sreča nasmehnila in ti bo življenje lažje. Kot pravijo, za dežjem vedno pride sonce.
Lp 0101

Prav imaš Primož. Tudi moja mama vedno pravi, da se da vse rešiti, samo da je zdravje. In jaz ji verjamem. Trudim se uživati v vsakem trenutku, katerega mi nudi življenje.

Ja, obup je druga plat medalje. Nemoč pred okoliščinami, na katere realno gledano včasih tudi nimamo vpliva. Obup in nemoč, ko ugotovimo, da so največje ovire v nas samih. Mislim, da je ravno slednje tako zelo težko sprejeti, zaradi česa se nam lahko zazdi, da so stvari nespremelnjive…. in tudi nesmiselne. In morda je bolezen velikokrat streznitev…ko lahko ugotovimo, da živimo vsak s svojimi omejitvami in da je to DANOST.
Tudi sama sem po razpadli zvezi reagirala s telesnimi simptomi… kar sem olajšala s tekom..vendar je bila bolečina še večja od preteklih kilometrov..in sem pregorela. Grozen občutek, kot da te ni.
Primož, želim ti, da bolezen ne bo več potrebna. Sedaj znaš uživati in ceniti male stvari,ne?
Srečno!

bravo, Primož!
Tudi sama imam razne težave, vendar ne bom obupala, ker nočem! kaj je nekaj črnih trenutkov, v primerjavi z vsemi radostmi, ki nam jih nudi življenje?
SAMO OD NAS SAMIH JE ODVISNO, ČE SI JIH BOMO VZELI!

Hja, meni zveza ni podobno razpadla, sem pa izkusila tocno to bolecino zaradi zatrdline na podplatu, neznosno pri hoji, tek pa ze ni bil vec mogoc… potem so mi to veckrat zamrznili in zdaj sem cisto OK. 🙂

No, to omenjam bolj za salo, sem pa tudi sama bila v kaksni trpki zivljenjski krizi, mucile so me hude psihicne stiske na fakulteti, kjer sem bila samo se ena stevilka, obcutek manjvrednosti, obupa, brezciljnosti, zgresenosti “zivljenjskega nacrta” (ce je sploh bil kaksen), potlej je seveda razpadla se zveza… in zdaj se pocutim nekako prerojeno, zelo spremenjeno, spremenil se mi je sistem vrednost in nekatere stvari, s katerimi sem se obremenjevala, so zdaj veliko manj pomembne. Uzivam v zivljenju, kakrsno je in opustila sem zoprno navado lastnega trpincenja, perfekcionisticne nenasitnosti in trudim se tudi bolj ceniti sebe, svoje delo in studij.

Cestitam Primozu, da se s taksno vedro filozofijo podaja v zivljenje, ki bo zdaj, s tem njegovim drugacnim, zrelejsim pogledom, nedvomno lepse!

Kurje oko pod stopalom so mi pri splosnem zdravniku nekajkrat rezali, pa je zmeraj spet zraslo. Potem mi ga je vrtala ena kozmeticarka, ki je mimogrede omenila, da za zdravljenje te nadloge obstajajo tudi oblizi in tekocina. Kupil sem jo v Ljubljani, v lekarni za Presernom. Steklenicka je imela pokrovcek s copicem, s katerim sem si potem mazal tisti “kamen”. Tekocina je disala po ambulanti. Po kaksnih treh dneh se je “kamen” posusil, tako da sem ga lahko odrezal s skarjicami.

Nekje sem prebral, ja, spet, “da zdravnik zdravi s tem, kar on je”. “Je” razumem kot tretjo osebo glagola “biti” in ne “jesti”, da ne bo pomote. To sem sicer razumel, nisem pa si mogel predstavljati, dokler nisi ti zacela pisati o sebi.

In dobivam tudi obcutek, da je res nekaj na tem.

Res ne razumem tocno drugega odstavka, mar to zdaj vse skupaj pomeni, da sem zamrznjena? Da je postopek zamrzovanja na meni pustil posledice zamrznitve? (Na podplatu ni vec nic videti.)Ali da so bili tisti, ki so me zamrzovali, zamrznjeni? Res so bili pravi avtomati. Cakala sem veckrat ure in ure na ta postopek, zato si lahko kar srecen, da si srecal tisto kozmeticarko. Je pa res, da ta tekocina (rdece rjave barve) pozdravi le bolj povrsinske zatrdline, ali pa je treba postopek znova in znova obnavaljti ter pustiti, da posamezni sloji odstopajo. In se paziti moras, da ti ne “razzre” okoliske, zdrave koze.

Ker pa je to komajda primerno temi, skorajda cisto cisto neprimerno, da tukaj razpravljava o kurjih ocesih, naj pridodam zakljucek: se tako mala tezavica, najsibo kurje oko, popackana bluza ali neposrecena potica, je lahko za nekoga velika obremenitev, zato v resnici tezav med sabo ne moremo posplosevati ali primerjati po tezi. Odvisno pac, na katero mesto te “tisci”.

Zanimivo pa je, da je ljudem v nekaksno olajsanje, vcasih tudi pomeni streznitev, da vidijo druge, ki se mucijo s cim hujsim, pa se s tem spopadajo z vecjim optimizmom in so mocnejsi. Nekako pa dvomim, da ima to olajsanje trajnejsi ucinek. Za kaj takega je le treba nekaj vec osebne zrelosti, zlasti pa sposobnosti, da se posvecamo stvarem, ki so res pomembne in nam zivljenje olepsujejo. Kdor vse dneve prezivlja zvit v dve gubi od stresa, si ni vzel trenutka casa za razmislek, kako bi to zacarano, ponorelo uro, ki ga priganja, razbil…

Treba je pac poiskati ravnovesje. Ko ga enkrat ujamemo, se tudi s tezavami spopadamo bolje, ne jemljemo jih vec tako osebno (prav, sicer mi je to kurje oko zraslo, ravno meni, ampak prav tako bi lahko komu drugemu, oziroma verjetno je), se bolj pomembno pa je, da se razresevanja lotevamo bolj zbrano in manj kot nesposobne, trpincene zrtve, ki “nimajo druge moznosti”, kot da ostanejo, kjer so – morda jim bo pomagal kdo drug? Na koncu najdemo najvecjo moc in pomoc v sebi samih. 🙂

Pozdrav
Primož, vsa čast, tako se je treba spoprijeti s težavami. In takoj primaknem, če bi le lahko. A kaj, ko vsi pač nismo tako trdni in vztrajni. Potem te pa kar sesuje. Vseeno, kar tako naprej, želim ti vse najboljše.
LP

Prav zanimivo branje tole Primoz.
Resninco zdi se mi da smo ljudje tako zaprti, da si ne znamo nič
več povedati med seboj, olajšati dušo.
Saj sama sem taka. Za depresijo trpim ze kar nekaj časa,
vendar ne vem zakaj. Ne traja dolgo, potem je pol leta dobro in spet in
spet. Navličala sem se ze tega. Zanimovo pa je to, da tega nikomer ne
povem, ne vem zakaj ne. Morda bi bilo resnicno bolje.
Ampak se mi zdi , da me nihce ne bi razumel na tem svetu.

Seveda je nekaj na tem.Mogoče kar precej

Zelo rad poslusam gipsy swing, posebej se tisti refren o srcu od Predina: “Se vedno so vsi koscki celi!”

Ni sibkost, da te nekaj sesuje. Sibkost je, ce potem ne vstanes vec. 🙂

Ta misel mi je pa zelo vsec! Si jo velja zapomnit.

lp

Verjemi, da obstaja tudi kdo, ki te bo lahko razumel, če boš sploh kaj povedala.

Univerzalnega odgovora še nimamo.

Rekel bi, da nastopi obut takrat, ko se “vdamo v usodo” in pasivno čakamo, kaj se bo zgodilo. In pričakujemo najslabše. In to, kar čakamo, tudi dobimo.

Vsak od nas izkusi trenutke, ko misli, da mora obupati, vendar se večina hitro pobere. Ker je res, da se neuspeh ne meri po številu padcev, temveč po številu vzponov. Ni neuspeh, če padeš, neuspeh je, če ne potem vstaneš.

Obup je pogostejši pri starejših. Nastane na podlagi izreka “Osel gre samo enkrat na led” – torej dajmo, poskusimo enkrat in če nismo takoj zvezde “pa v jok pa na cipreso” – obležimo in obupamo.

Ampak redkokdo pozna drugi del zgornjega izreka: “Prav zato je osel. Ker tisti, ki je najprej na ledu padal ve, da se bo jutri po ledu drsal.”

Otroci ne obupajo. Ne poznajo predsodkov. Otrok, ki bi znal obupati, ne bi nikoli shodil, ker bi po prvem padcu obležal na mestu.

Zakaj odrasli obupajo? Ker so izgubili cilj v življenju, srečali dovolj “dobronamernih” ljudi, ki so jim dopovedovali, da so njihovi cilji in želje nemogoči – in KER SO JIM VERJELI.

Verjemite drugim namesto sebi – to je bližnjica navzdol. Zaupajte sebi v vase – in nikoli ne boste poznali obupa.

P.S. Za velik del teh naukov skozi življenje se moram zahvaliti svojemu očetu, ki mi je bil svetal vzgled poguma in vztrajnosti. Čeprav so mu vsi prerokovali samo še nekaj mesecev življenja, je nadživel veliko teh “prerokov” – in umrl 26 let kasneje.

Edino, kar ga je ločilo od sotrpinov je bilo to, da je v času pred in po operaciji na srcu “videl”, kako pomaga meni in moji, tedaj enoletni sestri, dokončati šolanje. In ta vizija (cilj) ga je ohranila pri življenju tam, kjer so vsi okoli njega pomrli.