Moja sodelavka je rodila mrtvega otroka. Sama sem imela odmrtje proda, oba otroka sta mi skoraj umrla v prvem mesecu, drugi je imel ob rojstvu hudo anomalijo, tri mesece smo se borili za njegovo življenje… Srečevala sem veliko mam, ki so izgubile otroke ali preživele nakaj takega kot jaz. Sama sem bila njbolj prizadeta, ko so se ljudje obnašali, kot da ni nič, niso govorili z menoj, niso me poklicali… Za izgubo moje sodelavke mi je zelo žal. Jutri pride v službo in danes v pogovoru sem rekla, da ji bom izrekla sožalje. Sodelavke so me napadle, da naj ji dam mir, naj je ne spominajm na izgubo, da ne bo podoživaljala, kaj se ji je zgodilo in da je baje rekla, da je bilo sožalje dovolj. Prosim svetujet mi, ali je res prav, da ji nič ne rečem? Vem, da verjetno reagiram veliko bolj prizadeto kot ženske, ki niso utrpele nobene izgube, ki so brez težav rodile brezhibne otroke. Meni se pa vsa bolečina povrne. Hvala za nasvete.

Pozdravljena.

Lepo, da vprašaš za nasvet ljudi, ki ti znajo iz prve roke povedat in ti svetovat.
Sama sem nedolgo tega izgubila 15 dni starega sinčka. Do takrat tudi sama nisem znala reagirat na splošno do svojcih umrlega. Oz. nisem se znala z njimi pogovarjat oz. tudi nisem hotela načet te teme, ker nisem vedla ali je prav. Iz svoje izkušnje ti lahko povem, da se z vsemi prijatelji, ki so nama od vsega začetka stali ob strani in ki so se sproti zanimali za Maticevo stanje, lahko brez problemov pogovarjam o tem, oz. kaj doživljem sedaj. Ko pa me kakšen tuj vpraša kaj in kako oz. kaj je bilo narobe, imam pa takoj solzne oči oz. se začnem jokat, ampak ta jok mine in se pogovarjam dalje. Je pa drugače, ko veš da se nekdo zanima zate in mu ni vseeno, in da je tudi on moral zbrati toliko moči in poguma, da je to vprašal. Sama pa moraš biti pripravljena na vsakršno reakcijo in jo moraš spoštovat. Lahko ti bo rekla, da še ne more o tem govort, lahko se bo začela jokat, ampak ti ne sme biti nerodno da si jo s tem spravila v jok, ker je to vseeno del žalovanja… In če se bo hotela o tem pogovarjat, si vzemi čas in če ti bo lažje tudi jokaj z njo…
Jaz sem trenutno še na bolniški, in sem šla danes prvič na firmo, da sem nesla bolniški list. Prav hudo mi je bilo, ker ko sem stopila v pisarno so vsi utihnili in sploh niso vedeli kaj naj se pogovarjajo z mano oz. noben sploh ni nič omenil. To je šele hudo!!!! Kot da sploh ne bi rodila, kot da Matic ne bi obstajal!!! Šele ko sva bili s šefico sami je na koncu s težavo vprašala kaj je sploh bilo Maticu. Kar je pa še najbolj bolela njena izjava “saj si še mlada”, samo s tem oz. s čim podobnim jo ne tolažit. Bodi raje tiho in samo sočustvuj z njo…
Upam, da sem ti kaj pomagala.

Ko so meni izrekli sožalje(žal le redki)mi je bilo hudo, a s tem so “priznali”najinega otroka in za to jim bom večno hvaležna!Ostali pa so se obnašali kot da nikoli ni bilo nič, kot da sploh noseča nisem bila, in to je bolelo in še danes boli.Najin otrok JE bil, JE umrl in jaz sem MAMA, sva STARŠA in meni se zdi prav, da ji izrečeš sožalje, le ob njeni reakciji se ne potegni nazaj, bodi pripravljena na molk, jok, nasmeh…vse je del te žalosti!

Cesarica ti je lepo napisala:molk boli bolj kot besede, vedno in povsod!

lp
škratek

izkreno sožalje tudi v mojem imenu

Pozdravljene,
res da smo ljudje različni, ampak velika večina mamic s tem dobi potrditev obstoja otroka in dobiš občutek da si sprejet v okolico. Gotovo ji bo ob izrečenem sožalju hudo, mogoče bo celo zajokala, ampak ti bo zagotovo hvaležna, da je sprejeta z razumevajem.
če sama čutiš da ji moraš izreči sožalje in da se boš s tem tudi ti bolje počutila, potem to stori. Verjemi, da bo dobro delo tudi njej.
To so moje osebne izkušnje in še vedno imam boljši kontakst z osebami, ki so se o mojem otroku pripravljene pogovarjati, kot s tistimi ki se tej temi izogibajo.
Želim ti veliko moči pri približevanju h kolegici.

Žal imam isto izkušnjo kot tvoja sodelavka. Jaz bi bila za izrečeno sožalje zelo hvaležna. Najhuje je to ko prideš v krog ljudi ki vedo kaj se je zgodilo, pa obmolknejo ali pa tega dogodka niti ne omenijo. Takrat se v grlu naredi cmok, jokala bi kot dež….

Se strinjam s cesarico, ki je lepo napisala da ji nikar ne reci: Saj boš še lahko imela otroke. Mene te besede najbolj razžalostijo, pa žalostno je koliko ljudi to reče. Skoraj vsak! Bom jih imela ja, ampak moje Borči nihče ne more oživiti od mrtvih. To je otroček za katerega sem živela, ki sem se z njim zbujala, ki sem se ga veselila z izjemno radostjo. Točno ta in ne katerikoli otroček. In ne reci ji niti tega da morda je pa bolje zanj da je umrl, ker to ni res.
Če ji boš rekla le to, da ti je iskreno žal, da se je to moralo zgoditi, da sočustvuješ z njo in da si kadarkoli pripravljena na kakršenkoli pogovor z njo ji boš dala del sebe. To pa bo zagotovo sprejela s hvaležnostjo.

XXL, piši kako se je izteklo.

XXL stoj svoji sodelavki ob strani, izreči ji sožalje in joči z njo. To ji bo veliko pomenilo. Povej ji, da se lahko vedno obrne nate, če želi pogovor kadar bo čutila, da to potrebuje.

Take sodelavke ali pa prijateljice bi si tudi jaz želela.

Vidis, jaz sem bila pa drugacna; jaz pa nisem zelela, da bi mi kdo izrekal sozalje. Zdelo se mi je, da je to za stare ljudi, kaj pa vem, da to ne pase v kontekst k moji majhni zvezdici.

To sem tudi povedala in zelela sem si, da me ljudje ne bi sprasevali in da bi mi dali predvsem mir. Pa vednar to ne pomeni, da sem zelela, da se delajo kot da nic ni bilo. Nekateri imajo v sebi veliko zmoznost empatije; s takimi mi je bilo v tistem casu najlazje in tem bom vedno hvalezna, da so mi stali ob strani. Meni je predvsem ogromno pomenilo, da so mi dali vedeti, da nisem nic drugacna.

Najbolj od vsega me je bolelo, ko sem vedela, da vsi vedo, pa so hodili mimo mene in pocutila sem se, kot da imam na celu odtisnjeno znamenje, da sem zdaj drugacna od njih.

Malo jih je bilo dovolj pogumnih, da jih je pristopilo k meni in mi dalo vedeti, da poskusajo razumeti moje pocutje in moje odzive.

Ravno v sluzbi sem pri svojih najozjih sodelavkah, s katerimi prezivim ves delovni cas nelatela na najboljsi mozni odziv. Povedale so mi, da mi bodo pomagale, da ne pricakujejo, da bom takoj zagrabila za delo, v vsem drugem pa so se obnasale tako, kot prej do mene. Hkrati pa so mi dale vedeti, da me skusajo razumeti in da je vsaka moja reakcija popolnoma razumljiva. Pustile so mi cas; ko bom pripravljena, bom sama spregovorila…

Ze to je veliko, da se sprasujes, kako pomagati; jaz sem imela takih ljudi okoli sebe tako zelo malo… in gotovo ti bo cez cas hvalezna, ce bo cutila, da ji stojis ob strani, da ti ni odvec prevzeti del njene bolecine, ko bo ta najhujsa in ko bo vedela, da si tam, ko bo potrebovala pogovor, pa ni vazno o cem bo tekla beseda…

Prvi stik je mucen, toda ce tega premagas z iskrenostjo, je vse naprej popolnoma naravno. Ce pa prvega stika ni oziroma je neiskren, pa nikoli vec ne bo pristnega odnosa…

Pozdravljena XXL,

Takšno prijateljico je lepo imeti kot si ti, kot so ti že ostale napisale ji ponudi sebe, to je, da jo boš poslušala, ko te bo rabila, ko bo lahko govorila o tem kar se ji je zgodilo. Meni osebno je taka reakcija ene moje prijateljice bila najbolj všeč.
Res sem ji hvaležna, da sem takrat, ko sem imela res hud dan, jo lahko poklicala, in sva šli skupaj na kavo, na pogovor. Po tem sem se pa vrnila domov mirnejša in sem lažje funkcionirala naprej. Še zdaj je tako. Take opore nisem dobila niti od svojih staršev, od katerih bi človek največ pričakoval.
Najhuje boli, ko se nekdo namerno izogiba pogovoru ali pa te samo gleda, kot da imaš na čelu eno veliko črno piko.

LP
Silvya

Hvala vsem. Zelo ste mi pomagale.

Škoda, verjetno sem prepozna, vseeno pa bi povedala še mojo izkušnjo.
Ko sem prišla prvič v službo je bilo grozno – tajnica, pri kateri sem čakala na ravnatelja kakih 10 min, je bila samo tiho – niti a ni rekla, ravnatelj pa je začel še nekaj komplicirati, ker bi morala delati po 4 ure! Ko sem privč prišla med ostale, sem doživela še en šok – pogledali so me, nekateri odzdravili, drugi pa še tega ne. Obnašali so se kot da me ni tam, kot bi bila prozorna. Tam sem morala nekaj časa čakati. Dolgo sem bila tam sama, nato pa je k meni pristopila sodelavka, ki je prav zaradi tega ne bom nikoli pozabila. Usedla se je poleg mene in s sočutnim pogledom priznala, da ne ve ali je prav, da me kaj vpraša ali ne. Rekla mi je, da naj jo kar ustavim, če mi je hudo, če mi ni do pogovora, ipd., ampak, da se ji zdi bolj kruto to, da bi šla mimo mene, kot da se ni nič zgodilo, ko pa ve, da se je. Dodala je še, da ve, da ljudje hodijo mimo tebe, kot da bi bil kužen ali kot da ne obstajaš in rekla, da to ni fer. Točno tako sem se počutila sama! Prvič sem začutila željo oz, potrebo po tem, da spregovorim – povedala sem ji vse, kaj se je zgodilo z mojo punčko in tudi za vse splave, ki sem jih imela prej. Bila je prva oseba (če izvzamem najboljšo prijateljico, ki je prišla k meni par dni po tragičnem dogodku in mi še danes stoji ob strani), ki sem se ji lahko odprla. V pogovoru sicer niso manjkale solze, vendar to ni vplivalo na nič. Razumela jih je.
Jaz tega ne bom nikoli pozabila in vzela bom to kot zgled, kako ravnati z drugimi v podobni situaciji. Meni je zelo pomagalo!

Moja sodelavka je v bistvu še na porodniškem, vzadnjič je slučajno prišla v službo in stopila v zbornico polno sodelavk, ki so jo že videle prej. Še enkrat mi je bilo rečeno, naj ne drezam v njo, da tako sama hoče. Šla sem samo k njej, jo objela in vprašala, kako je in kdaj pride. Deluje zelo trezno, pogovarjali sva se o dijakih in njihovih rezultatih… Upam, da je čutila, da mi ni vseeno. Res je težko. Hvala vsem.

Meni so besede žal mi je in ostala sočustvovanja veliko pomenila,ker s tem res dobiš priznanje,da je otrok obstajal.Imam samo primer sosede,ki je odreagirala na čuden način,v službo pa še nisem šla,tam pa pričakujem marsikaj.Skratka vsaka vrsta sočustvovanja,stisk roke,objem,pogled v solzne oči,meni je vse to naredilo dobro.