Kmalu bo dva meseca od izgube moje male deklice, jaz pa kar ne morem naprej. So dnevi, ko sem boljše in se mi zdi, da bom speljala, potem pa spet…
Zdaj me poleg vsega, kar se je zgodilo muči pa še ena stvar – služba. In tu bi potrebovala vaše nasvete, izkušnje. Porodniška se mi je iztekla, zdaj sem na bolovanju, a bo kmalu minil mesec in potem bi morala na komisijo. Sta mi pa tako zdravnik kot G rekla, da bi morala imeti kakšno mnenje psihiatra. Hotela sem se naročiti, a je čakalna doba dva meseca. Kaj zdaj?
A je katera od vas bila doma dlje časa in kako si je to uredila? Obstaja še kakšna druga možnost, poleg psihiatra?
Nikoli nisem izkoriščala bolniške, tudi med nosečnostjo ne, čeprav bi lahko bila doma. daj pa se res ne čutim sposobna še za delo, in to delo z otroki, ipd.
Prosim pomagajte!

Najprej moje sožalje ob tvoji izgubi.

Vem, najteže se je vrniti v službo, kjer si stalno med otroki. V šolo, vrtec, bolnišnico… Vsak smeh, vsak jok, vsak pogled in dotik te spomni na to, da tvoj otrok ne bo nikoli del tega življenja. In to je težko. V začetku te včasih polijejo tudi solze. Pa tudi kasneje včasih malo težje požreš slino.

Pa vendar, mislim, da je bolje, če se s tem soočiš čimprej. Pojdi najprej na obisk v službo, med sodelavke, sodelavce, sooči se s prostorom. Naslednjič bo lažje, verjemi. Ko delaš, razmišljaš še o čem drugem, ne le o tem, kaj se je zgodilo. In tudi, če ti je kdaj hudo, vedi, da se ti tega ni treba sramovati. Otroci so zelo občutljiva bitja in dojamejo tudi bolečino sočloveka. In, verjemi, včasih nas znajo poslušati bolje od odraslih, znajo nas tudi bolje potolažiti, znajo nam dati voljo do življenja.

Čeprav te je strah, naredi prvi korak do tvoje službe. Če ne bo šlo, greš še vedno lahko ponovno na bolniško. A sem prepričana, da boš sčasoma ponovno funkcionirala v službi enako, kot si prej, morda celo bolje. Pa tudi tebi bo pomagalo, da se boš lažje vključila nazaj v življenje. To potrebuješ.

Pogum, žiža

Pri meni je minil en mesec, ko sem sla ponovno v sluzbo. Po smrti otroka mi je pripadalo 10 dni, potem se mi je porodniska zakljucila. Nastopila sem bolnisko.

Moja osebna zdravnica mi je velikodusno dala veliko bolniske. Kolikor sem jo pac potrebovala. VEndar sem sama vedela, da moram nazaj v sluzbo. Dalj ko bom odlasala, tezje mi bo. Od vsega po smrti mojega otroka se mi zdi, je bil povratek na delovno mesto.

In prvi dan, ko sem sla v sluzbo se mi je zdelo, kot da grem prvic v zivljenju tja, kot da grem na neko moreco preizkusnjo. Taksen cmok v grlu, toliko zivncnosti, nervoze, slabega obcutka, vsega tega je bilo na kupu…

Sodelavke so bile ZELO socutne. Jaz namrec nisem zelela da bi karkoli pojasnjevala, na zelim se pogovarjati o tem (se danes ne), ne zelim odgovarjati na vprasanja v zvezi s tem. O moji tezki preizkusnji se ne pogovarjamo, pa vendar krasno shajamo. Ker cutim, da jim ni vseeno, ker vem, da kadarkoli bom zelela, se bom lahko pogovorila. Ker mi dajejo cas.

Te razumem, da je tezko iti med otroke. Jaz sem moji prijateljici, ki je imela majhnega otroka napisala, da trenutno ne zelim videti njenega otroka. Razumela me je in ker mi je dala cas, lahko danes brez tezav shajam z njenim otrokom in se imamo prav krasno skupaj.
Tisti, ki mi tega casa niso dali so zal povzorcili ogromen prepad.

Nimam nasveta, vsekakor pa menim, da bi osebna zdravnica lahko bila tako uvidevna, da bi ti vpisala kot diagnozo akutna stresna situacija ob izgubi otroka, kar bi moralo zadostovati tudi za komisijo.

Jaz te popolnoma razumem. Tudi sama delam z otroki. Vrnitev v tako službo je kot sol na rano. Meni je to še sedaj največja travma in vsakokrat za znoreti, ko kakšna mama pride po otroka ali noseča ali z vozičkom. Ali ko se praznuje mat. dan! In vedno poslušam moj otrok sem, moj otrok tja…Gotovo bi bila najbolj srečna – še danes, ko bi lahko menjala službo. Bilo bi drugače.

Ko pomislim, pa zakaj je tako težko, ugotovim, da ravno to, da v službi ne morem jokati, ni časa, da se težko kam umaknem, da moram prenašati nosečnice in dojenčke. V privatnem življenju pa sama odločam o tem s kom se družim ipd.

Aria, upam, da sem ti malo pomagala. Sama sem morala iti na pogovor k psihologinji, da sem lahko podaljšala bolniško za mesec dni. POvedala sem ji odkrito kako in kaj. In ona je sama vedela, da mi bolečine ne more odvzeti in da si niti ne more predstavljati, da je v moji koži. In tako je očitno razmišljala tudi zdrav. komisija, najmanjši problem. Sama sem se odločila in sem po treh mesecih šla v službo. Pa še takrat je bilo prehitro.

Vzemi si svoj čas. ja, diagnoza bi včasih bila žalovanje, pa so to diagnozo črtali iz seznama diagnoz. sedaj žalovanje strokovno imenujejo akutna posttraumatska reakcija ali okrajšano kar depresija!!! Čeprav sama nisem imela nikakšrnih znakov depresije in v svojem življenju še nisem vzela antidepresiva.

Pa tudi to je treba požreti.

Želim ti, da se poslušaš in si vzameš čas zase. Če še kaj potrebuješ, kar vprašaj.

Aria!

Glej, jaz delam z nosečnicami in tako tudi z malimi otročki!Groza me je bilo službe in moram reč, da sem prvih nekaj tednov preživela z helexom, cigaretom in jokom!Padla sem v jok, nekontrolirano.Še dobro da nisem bila v službi sama!Res je bilo grozno, a danes, po dveh treh mesecih nastopa nazaj na delo mislim, da je bila to najboljša poteza mojega splošnega zdravnika, ki je rekel, da me k psihiatru ne bo poslal.Da sem dovolj močna, da me pozna in ve da zmorem in da mi tudi bolniške več ne da!(če res nebi šlo, pridi nazaj pa bomo odprli bolniško)
Ne zapiraj se v stanovanje, to je najslabše, čeprav sem skoraj 100% da to delaš!Vem kaj sem delala sama in prav prisilit sem se morala da sem zmogla med ljudi, da sem zbrala vso voljo ki mi je še ostala in se oblakla za ven!!

Boš videla, ko je led enkrat prebit steče, najprej počasi, z muko, potem je vsak teden lažje!

Držim ti pesti za hraber povratek, in če boš malo klecnila ali padla, boš tudi vstala, še zmeram si in še zmeram smo!!

papa, pa veliko poguma
škratek

Hvala lepa vsem!
Trenutno sem sicer rešila problem (mi bodo podaljšali bolniško), sem pa hvala vam začela razmišljati malce drugače – mogoče bom kmalu poskusila iti npr. v trgovino, ipd. potem pa tudi v službo. Prav ste namreč imele, ko ste pisale, da se zapiram v hišo oz. greva z možem le na sprehode v gozd, kjer ne srečaš kaj dosti ljudi, kaj šele znanih.
Odločila sem se torej, da bom čimprej poskusila. Upam, da bo šlo in da ni to le “moč”, ki jo le trenutno čutim, ko pa bom poskusila, ne bo šlo.
In hvala še enkrat za spodbude in moč, ki mi jo dajete!!
LP vsem

Pozdravljena

Vem, kako Ti je pri srcu in kaj čutiš. Tudi nama se je zgodilo podobno – čez noč., le da je najine senček že zakoračil v sedmo leto.

Oba z možem sva mislila, da se ne bova zmožna več pokazati svetu. Vendar se je v meni nekaj premaknilo in 14. dni po sinovem pogrebu sva sklenila, da se vrneva v službo. V službi sem se želela najprej pogovoriti s sodelavci in moram reči, da je bila pot prava. Odkrito smo se pogovorili: rekli so mi, da ne vejo kako bi se obnašali, saj jim je res hudo. Seveda sem jih razumela in jih prosila naj me ne pomilujejo in da naj razumejo, če bom imela slab trenutek. Moram reči, da je pogovor zelo pomagal in da sem jim še danes hvaležna.

Poleg tega sem vsem svojim bližnjim sorodnikom dejala naj omenjajo sina, če želijo in da se rada pogovarjam o njem. Ne boš verjela, res pomaga. Zato: ne odlašaj in se čimprej vrni v službo, saj boš tako najlažje prišla v stare tirnice – vsaj približno. Vem, nikoli ne bo tako kot je bilo.

Le pogumno naprej

tanja

Aria!

Moč ki jo čutiš je znak, da se pobiraš!!Mogoče bo kak trenutek splahnela(sem šibala na čik, helex in na en hudo boleč jok, pa ne 1x….), a vedi, da zmoreš in da lahko!
Pojdi ven med ljudi, dvigni glavo in naravnost glej v svet!Če zmoreš še bežen nasmeh, si zmagala!Nikoli več ne bo isto, jaz sem se spremenila, veliko stvari mi je totalno nepomembnih, še padem, še jokam, še klecnem, a vsakokrat se poberem in grem dalje!
Zmoreš, zmorem in zmoremo!Naši otroci nas delajo močne, oni so naši mali veliki sončki in angeli naših src, oni naredijo to, da zberemo moč in se poberemo!
Veš, tudi jaz sem šla najprej le v gozd, pa ne peš, ker bi lahko koga srečala!Z avtom, globoko v gozd,……..sedaj pa zmorem več in tudi ti boš zmogla!

oglasi se še kaj, da nam poveš kako si zmogla…..ves pogum je v tebi

škratek