nasvet
Pozdravljeni,
Zadnje mesece sem neprestano depresivna zaradi hude bolezni osebe, ki mi pomeni največ na svetu. Kljub trenutni “ozdravitvi” ostaja vsakodneven strah, da se bo bolezen ponovila. Bila sem že na terapiji in bilo mi je rečeno, naj se poskušam sprijazniti s situacijo, vendar tega nikakor ne morem storiti. Kljub temu da so napovedi kakor toliko dobre, v meni prevladujejo negativne misli.
Imate kakšen dodaten nasvet, ali bi moja odrešitev res prišla le s tem, da se sprijaznim s situacijo (kar trenutno res ni mogoče)?
Hvala za odgovor in lep pozdrav.
Pozdravljeni!
Kot sami pravite, se s situacijo, ki jo ne morete spremeniti lahko zgolj sprijaznite. Seveda je to v teoriji lažje kot v praksi. Normalno, da vam je ob misli na izgubo vaše ljubljene osebe izredno težko. Bilo bi vsakemu.
Verjetno ste prišli v stik s kakšno težko, lahko tudi travmatično izkušnjo, ki ste jo doživeli ali dalj časa doživljali (po vsej verjetnosti) v zgodnjem otroštvu. Nemalokrat imamo ljudje večje težave pri aktualnih izgubah, ko sami nismo predelali otroških tem separacije in individuacije od staršev oz. skrbnikov. Zdaj vam nekaj teoretično razlagam, vi pa se verjetno sprašujete kako si lahko pomagate?
Ker gre večinoma za nezavedne procese, potlačene spomine in čustva, je brskanje po sebi lahko način, da pridemo v čustven stik s temi ranami in predelamo tiste vsebine pri katerih smo se zataknili. Kolikor sem razumel iz vašega zapisa, ste obiskovali terapevta vedenjsko-kognitvne terapije? Ponavadi je pri njih takšen pristop – spremeniti vedenjske in miselne vzorce na zavestni ravni. Meni, kot terapevtu psihoanalitične smeri pa je prišlo bolj na misel vaše ozadje. Jaz bi vam priporočal obisk psihoanalitičnega terapevta oz. terapevta, ki se ukvarja z nezavednimi procesi. Ti so namreč v veliki večini gonitelji naših misli, čutenj, dejanj.
Vse dobro,
Miha Štrukelj