Pozdravljeni,
mislim, da to sicer ni pravi forum za moje vprašanje (vendar nisem vedela, na katerega naj pišem, pa sem se odločila za tega). Rabim nasvet oz. kako ravnati v bodoče. Bom poskusila na kratko opisati situacijo:
Stara sem 29 let, živim s fantom v svojem stanovanju, vendar ne gre zame. Gre za mojo 17. letno sestro, ki živi še doma pri starših. No, rabim nasvet glede tega. Že v mojih najstniških letih, so se doma dogajali občasni prepiri, očetova depresija, mamini izpadi, prišlo včasih tudi do fizičnega nasilja (odrivanja, brcanja, posledično padci) med njima, dretje…. bilo je težko, vendar smo z jokom to prenašali…ker sem bila starejša, sem seveda posledično mirila tudi sestro. Zdaj sem jaz na svojem, te stvari pa se občasno še vedno dogajajo, tako da sestra začne jokat, je čisto iz sebe, in zdaj se je že dvakrat zgodilo da me je klicala ob poznih večernih urah, ko je bila zaprta v sobo in poslušala izpade. Ker vem kaj prestaja, mi je težko, ker sem pač tud jst to dala čez, vendar ji ne morem dosti pomagat. No, včeraj ko me je klicala, sem se odločila, da se vsedem v avto in jo grem iskat. Ko sem prišla, je bilo stanje že pomirjeno, vendar sem jo vseeno odpeljala k sebi, da je v miru prespala in sem jo danes odpeljala v šolo (zaveda se, da tega ne bom mogla vedno počet – namreč s fantom živiva v garsonjeri in nimam prostora).

Zato vas bi prosila za nasvet, kaj lahko v takem primeru stori (naj povem, da se ne jaz, ko sem bila še doma, ne ona ne upava klicat policije, zaradi morebitnih posledic s strani katerega od staršev, kaj bi rekli), na koga naj se obrne oz. pokliče (naj povem, da si drugače nikakor ne želi v kakšen dom ali drugam; če bi imela prostor, bi jo seveda jaz rade volje vzela k sebi, vendar to ne gre – danes je bila bolj izjema, da se je lahko v miru naspala).
No, ne vem če mi boste lahko kako odgovorili, vendar vseeno hvala za odgovor v mojem in sestrinem imenu.
M.

Kam gre ta svet kajne!? Namesto, da bi iz leta v leto živeli v večji harmoniji in sožitju, se vedno bolj odtujujemo drug od drugega.Prostori, ki naj bi nudili zavetje in podporo, postanejo izvori največjih frustracij, ki v nas puščajo težke rane še leta, po tem, ko so se stvari že odvile. Čemu je tako? Kako iz tega? Je to res naša usoda in nič ne moremo? Mislim, da se to vsi kdaj pa kdaj sprašujemo. Moje prepričanje je, da je živeti v taki družbi, kot smo si jo zahodna civilizacija skozi leta oblikovala, ni ravno tako preprosto, kot nas bi radi prepričali. Potrebno je veliko znanja o medsebojnih odnosih, veliko potrpežljivosti, veščin komunikacije, spoznavanja sebe,….da lahko skozi življenje uspešno plujemo. Kdor je imel srečo, je to dobil v matični družini, ker v šoli se to žal ne uči. Lahko pa se naučimo s pomočjo različnih knjig, tečajev,…. No skratka delati je potrebno na sebi, na samospoznavanju, če želimo imeti dobre odnose. Če tega ne počnemo, žal nastopijo obdobja depresije, nasilja,…in potem samo tonemo in tonemo…. In pot gor je težka. In predvsem je odvisno od nas samih, kdaj se bomo odločili, da je takega životarjenja dovolj. Kolikor sem razbrala iz vašega pisanja je negativna klima v vaši družini že dolgoletna. Ker se pa stvari vedno odvijajo v neko stran in če jih zavestno ne gojimo, gredo navzdol, je pri vas iz leta v leto hujše. Seveda bi bilo najlažje, če bi vaša starša prišla do samospoznanja, da sta nesrečna, da sta sama odgovorna za svojo nesrečo in se bi odločila, da bosta nekaj storila v tej smeri. Toda mislim, da obe veva koliko možnosti je za tak čudež. Kaj pa je možno? Kakšne možnosti imate na razpolago? Vidim, da kar dobro poznate možnosti, omenili ste policijo, selitev….toda ne eno ne drugo vam ne ustreza oz. ne ustreza vaši sestri. Razumem. Prepričana pa sem, da tudi tako ne gre več in verjamem, da tudi vi tako čutite. Jaz si predstavljam, da vaša sestra potrebuje moč;da ji je skozi leta življenja v takem vzdušju, moč iztekla iz žil. Predlagajte ji, da bi skupaj odšli na pogovor v kakšno od nevladnih organizacij, ki nudijo svetovanje žrtvam nasilja kot sta npr. DNK ali Zavod Ema (kontakte brez problema najdete na spletu), nato se vi domenite za razgovor oz. bodite ob njej, ko bo klicala in pojdite prvič z njo, nato še malo motivacije in prišel bo čas, ko bo sposobna potegniti tudi kakšno potezo, za katero je sedaj prepričana, da jo še ne zmore.
Vem, kako težke so te stvari, toda tudi vem, da se da iti preko njih. Samo obupati ne smemo, vedno znova, naj še tako boli in se nam zdi vse še tako črnogledo, ne smemo obupati, ampak delati korake, pa če so še tako majceni proti cilju, ki smo si ga zastavili.
Upam, da vama bo uspelo. Srečno!

Mateja Debeljak