Spoštovani,

sem redna bralka forumov,tokart pa me je življenje pripeljalo da še sama poskusim najti tukaj neke vrste pomoč;
Stara sem 31 let,služba, otrok 5 let, veza s partnerjem ca 9 let.V mesecu juniju sem odkrila da me partner vara,je priznal takoj, povedal da mu je žal,da pa še ne more prekiniti takoj,da pa sva midva s sinom zanj na prvem mestu.Smo dobro situirani,živimo v velikem stanovanju katerega je lastnik partner; meni se je svet sesul,začela sem jokati,kričati, ne jesti in ne spati,potožila sem se 2 prijateljicama in njegovim staršem,ker moji niso živi,takoj sem vedela da ga ne morem pustiti in da bi mu dala še eno priložnost če bi se pokesal;je pa njegoa ljubica sodelavka,tajko da je z njo v stiku ca 10 ur na dan,v njegovem podjetju vsi vedo..

Jaz sem iz obupa brskala po njegovem računalniku in tam prebrala kakšne misli sta si delila..sta zaljubljena, ona je samska in ima otroka.Brskam po njegovem telefonu, kličem in žalim njegovo ljubico..meša se mi,pa si obljubim in zopet znova in on pravi da naju nebi rad zapustil,da s ebo uredilo,samo naj ne pritiskam nanj in naj ne brskam..da ni konec sveta..ne morem iz kože,kar naprej iščem in mu težim in ga gnjavim in joče, če se m vredu je tudi on vredu.

Kaj naj storim?Kako naj se lotiva zadeve, vendra bi rada povdarila da je on že parkrat rekel da sta končala, pa nista, našla sem njeno sliko v denarnici,posebaj mobi za njo..itd

Kaj je sploh možna nadaljna veza,jaz brskam, on pa laže vsak dan, je pa dober oče in partner kot celota

Hvala

Da se sploh oglašam (ostalo je že praktično predebatirano v nulo) je navedba da še ne more končati takoj… On ne bo nikoli končal, to menda veš tudi sama. Če je bolj pomembno koliko si situiran kot koliko imaš srčne kulture, ok. Niso(smo) pa vsi za take špile.

Na tebi ostaja ali mu boš odpustila ali šla; imela dovolj svojega ponosa ali pa leta trpljenja in dvomov v sebi. Nekatere stvari so zelo “izi”, samo hrbtenico mora človek imeti. Za danes, za jutri. In brez izgovorov na kogarkoli drugega.

Pozdravljena

Vaše sporočilo je, tako kot vi, polno stiske, nemoči in nasprotij. Res vam ni lahko, kot bi se vam podrl svet. Vaša družina vam je (bila) vse, zdaj jo poskušate z vso silo, celo s samozatajevanjem obdržati. Čisto na koncu ste napisali, da je “dober oče in partner kot celota”. Gospa, vi partnerja sploh nimate, on je nekje drugje, pravzaprav ni nikjer. Hkrati poskuša biti v dveh odnosih, v resnici pa ni v nobenem. Pri vas pride kot v samopostrežbo, ko rabi nekaj varnosti ter miru in oddiha pred ljubico, k njej hodi po vznemirjenje in iluzije, ki jih v vajinem odnosu očitno ne najde več. Ker ni sposoben vztrajati, da bi oboje dobil v enem odnosu, si je pač vse skupaj organiziral v dveh. Zakaj ga ni sram, ga ne peče vest? Ker svoj sram lepo izmenoma daje vam in ljubici. Zakaj bi on sploh šel iz te “udobne” pozicije, če mu jo obe z ljubico tako lepo tolerirata? Vam prodaja zgodbice, ki jih rabite, da ga še kar naprej čakate, ljubici prodaja čisto druge zgodbe. On v te zgodbe celo verjame, celo verjame, da ne gre drugače. Da je ta trenutek to najboljša rešitev. In tudi je – zanj! Vprašanje torej ni, kdaj se bo on spametoval in skesal, ampak kdaj ga bo ena od vaju postavila pred odločitev in pri tem tudi vztrajala.

Za to, kar počne vaš partner, je odgovoren on. Predlagam, da si več o tem preberete v mojem odgovoru v temi “po varanju”. Zelo podobno velja tudi za vaš primer. Vaša in samo vaša odgovornost je, da ga vdano čakate, mu dopuščate, da vas še naprej izkorišča in sramoti. Zraven se še ponižujete s tem, da brskate po njegovem telefonu, žalite njegovo ljubico. Ona ni čisto nič kriva za to, kar počne vaš mož, niti ni kriva za vajine težave, ki se niso začele s to afero. Vam je lažje verjeti, da je vzrok vajine krize ona – pa ni. Samo vi se torej lahko odločite ali se boste končno začeli toliko spoštovati, da vam ne bodo dovolj drobtinice z moževe (vajine) mize. Namesto, da se ukvarjate z ljubico in moževim odnosom z njo, kjer ne morete narediti čisto nič in samo po nepotrebnem izgubljate energijo, se posvetite odnosu do sebe. Rad bi napisal, da se posvetite tudi vajinemu z možem, ampak tega žal ni. Ker je vaš mož zbežal iz njega! Verjetno ga pred dejstvo ne morete postaviti zaradi tega, ker se bojite ostati sama. Toda – vi ste že zdaj sama. Se bojite, da bo zaradi vašega ultimata otrok ostal brez očeta? Ne bo, ker bo vaš partner vedno ostal njegov oče. S tem, ko mu boste postavili ultimat, mu boste samo pomagali, da postane še boljši. Za otroka je poleg samega odnosa z očetom zelo pomemben tudi odnos, ki ga imata starša med sabo. Vajin trenutni odnos, poln laži, prevar, nezaupanja in poniževanja, vama onemogoča, da bi bila dobra starša. Zato on ni “dober oče kot celota”, žal pa tudi vi ne morete biti dobra mati. Dobra mati namreč zna poskrbeti zase, se spoštuje in ne dovoli, da se jo ponižuje in z njo manipulira.

Partner vam pravi, da počakajte, da se bo vse že uredilo. Nič se ne bo uredilo. Nekdo od vas treh se bo prvi moral nehati obnašati skrajno neodgovorno in začeti urejati tole kolobocijo. Upam, da vam bo zaradi sebe in otroka to čim prej uspelo. Naj se sliši še tako čudno, je ravno to, da možu postavite jasen ultimat, edini način, da ga dobite nazaj. Vprašanje, na katerega morate najti odgovor sama, je, če si tega res sploh še želite. Tudi če si ga in se “vrne k vam”, vaju čaka dolgo okrevanje. Pogoj za njegov začetek je, da mož resnično prevzame vso odgovornost za svoj pobeg iz odnosa, se vam iskreno opraviči in popolnoma prekine odnos z ljubico. Kako boste vedeli, da je vse to storil? Na znotraj zaupajte svojim občutkom, saj vam ti že do zdaj niso lagali, samo poslušati jih niste upali. Kaj pa na zunaj? Če bo vaš partner res in ne samo v besedah prevzel odgovornost, bo sprejel tudi posledice. Kar pomeni, da bo zamenjal službo, če je ne bo že prej njegova ljubica. Se vam zdi to prehuda “kazen”? Namesto, da se (spet!) ukvarjate z njim, si iskreno odgovorite na vprašanje, ali ste zmožni preživeti, zaupati in graditi odnos s partnerjem, ki 10 ur dnevno prebije s svojo (bivšo?) ljubico.

Bodite pogumni in storite končno nekaj zase.

Lahko pa se dogovorita za kompromis,če nimaš moči,da ga zapustiš ali če bi to potegnilo preveč stvari za sabo..in sicer naj ima ljubico-v vsakem primeru jo bo imel-no če ne to pa drugo..vendar tudi ti bolje izkoristi svoj čas,pa ne z grizenjem same sebe,kako se je to lahko zgodilo,ampak z izobraževanjem,hobiji,morda celo ljubimcem..če ste dobro situirani si privošči stvari o katerih sanjaš in so izvedljive.
Pa prosim ne skočte zdej vsi spet name,kake pišem,to je samo moje mnenje,ko si ti meni zvest,sem jaz tebi..ko ti meni nisi zakaj bi bila jaz tebi..če mi ne paše,se obrnem in grem in če ti ne paše se obrni in pojdi..če pa se da stvari dogovorit,potem pa živimo skupaj ampak ne kot vampirji ki si med sabo pijejo kri ampak tako ,da bova imela oba nekaj od tega.
In res je to da ima lubico ni zanj najslabša stvar na svetu,poglej z njegovimi očmi in si tudi ti privošči vse tisto kar ni v tvojih očeh najslabša stvar na svetu.Ženske preveč jamrate,namesto da bi ukrepale.Od jamranja se še noben ni ozdravu in z jamranjem tudi nič popravil.

Hvala cec,posebaj hvala g.Gašperlin,moram se strinjati z vami popolnoma,da bo treba postaviti ultimat.
Ta prava Monica tebi pa hvala in moram priznati da bi najraje uporabila tvoj nasvet pa naj se sliši še tako banalno.Lahko mi pišeš tudi na mail.

To je odvisno od “tipa” človeka – tak kompromis, ni tako ?

Jaz pa mislim, da ta mož ni z ženo zato, ker mu je tako udobno. Z ženo je zato, ker ona ne sprejme tega, da jo je zapustil. Finančno in čustveno je odvisna od njega. Svojih staršev tudi nima. Mislim, da je on z njo samo še zato, ker očitno nima dovolj korajže jo pustiti, ker ga je ona zatožila njegovim staršem in ker verjetno tudi grozi, da si bo kaj naredila….

Ne zagovarjam tega moškega, ki vara in ki tako ponižuje svojo ženo. To je za njo res velika žalitev, da vsi vedo, on pa laže in ne neha in se niti ne trudi pospraviti dokazov…..

Ne ravna pa prav ta prevarana ženska, ker ga prosi(on ni več njen partner, je samo še oče njunega otroka in mož na papirju), ker grozi, ker toži prijateljicam in staršem….to nekako ni način, da bi moškega obdržala ali ga nekako pridobila nazaj.

Kaj hočem povedati? Bolj ko boš rinila vanj, grozila njegovi ljubici, se želela smiliti njegovim, prijateljem, brskala, iskala, zmerjala…..bolj bo bežal v njen objem.

Verjemi, da tudi z ljubico ne bo lahko, ona ima svojega otroka, ko bosta skupaj, bosta imela probleme, ker je on neodločen. On bo ob prvi težavi spet iskal drugje, spet bežal od problemov.

Predlagam, da mu ponudiš ločitev. Stanovanje bo verjetno pustil otroku in tebi. Z otrokom naj obdrži normalne stike, naj bo še naprej dober oče!
Le ti ga izpusti, ker ni več s teboj in to ni nikakršen odnos. Ko boš prebolela to navezanost, ko boš ugotovila, da ti je lepše svobodni, kot pa v odnosu, kjer si bila žrtev, prevarana, kjer so ljudje šepetali, ko so te srečali….boš srečna!

Zvezdici nimam kaj napisat, ker ji je že vse napisal Izidor.

Bi pa tebe, Monica, nekaj vprašal. Namreč, ko imamo otroka, smo zanj odgovorni a ne. A se ti zdi, da je to, kar svetuješ Zvezdici, mislm, da naj se maščuje in si še ona omisli ljubimca, najbolje, kar lahko ponudi svojemu otroku?

Kar se maščevanja tiče, je en napisal /mislm da Gandhi/, da če bi bila metoda zob za zob in oko za oko prava, bi bil svet že zdavnaj škrbast in slep.

Ja, še to. Ne vem, kolk poznaš te igrice, ampak tud predstavljat si ne moreš, kakšni reveži so otroci, ko se starši začno igrati “kakor ti meni, tako jaz tebi”.

A veš kaj je slabost maščevanja. Ker hočemo partnerju vrniti tisto bolečino, ki nam jo je zadal. Keč je pa v tem, da je ta, ki je bolečino zadal, prepričan, da je manjša, kot jo dojema prizadeti. In ko jo prizadeti vrne, je seveda zgrožen, ker, kaj se pa gre, saj mu je ni dal v taki meri in mu razliko vrne in nato je prizadet in začuden ta drugi, ker se mu zdi, da jo je dobil preveč in mu jo vrne nazaj in tako v nedogled, dokler se en ne naveliča, zboli, sprevidi ali umre.

Otroci pa ta čas jebajo ježa. Ampak to staršev ne zanima več, niti ne opazita, ker sta že pregloboko v svoji igri.

Tolk okrog primernosti nasvetov o maščevanju.

butl

To je odvisno od “tipa” človeka – tak kompromis, ni tako ?[/quote]

Res je cec,od človeka do človeka je odvisno.Eni so za to ,drugi ne,vsakemu pa je treba dopuščati izbiro.

En bk

Ne govorim o maščevanju,vsi vemo da je maščevanje brezplodno metanje časa stran in energije,govorim o dogovoru.Govorim o enakosti,tisto kar dopuščamo sebi ,moramo dopustiti tudi drugemu.Ali pa živeti po reku kar pridigaš tudi izvajaj,kar ne želiš zase ne privošči drugemu ,če pa mu že privoščiš,sprejmi športno kar ti bo privoščeno.
Vedno imamo dva izhoda,pa čeprav se zdi situacija na prvi pogled breizhodna,pa ni.Prvi izhod je spakiram in postavim deda pred vrata,vendar za tako stvar nima vsak moči,vsaj takoj ne,morda jo pridobi sčasoma in se mu ta ideja zdi lahko izvedljiva,vendar takoj,zdaj v tem trenutku se to zdi znanstvena fantastika.Eni pa enostavno tega ne želijo storiti ,tudi če bi zbrali moč in tudi to je njihova pravica.Drugi izhod sprejmem tisto kar se je zgodilo in živim v kompromisu,od katerega imava oba nekaj-v kompromis ne sodi kreg od jutra do mraka,sploh še manj pa vmešavanje otrok v situacijo s katero nimajo nič.Obstaja pa še tretja možnost ubijem se z grizenjem samega sebe(lahko mu postavi 100 ultimatov,če nima moči da jih izvrši ne pomaga nič,on pa veselo še naprej uživa sadove mucknja s svojo ljubico-drugega spremeniti ne moremo,sami s seboj moramo razčistit) in skočim čez balkon od hudega-najslabša opcija:)
Glede ljubimca je bilo mišljeno takole,vsi vemo da se tudi dobrega ljubimca neda dobiti kar čez noč ane,ni bilo mišljeno naj gre gospa v gostilno in prvega zagrabi.:)Mišljeno je bilo če bi se kdaj pokazalo ,da bi ji bil nekdo neznansko všeč-nikoli ne reci nikoli..ker mož ima že tako nekoga ,ki mu je neznansko všeč..pa smo spet tam,kar dopuščas sebi ,dopusti drugemu.Če misli mož,da lahko fura dve ,naj..vendar se mora zavedati ,da nesme zanemarjati nikogar,ne žene,ne ljubice in še najmanj otrok..kapo dol če bo to zmogel.
Otrokom pa ni treba vsega povedati ane.Spet pa je vse to odvisno koliko se lahko dvignemo nad določene stvari in koliko lahko presežemo določene meje,ki jih postavlja družba.Vsak živi svoje živlenje in vsak zvečer leže z svojo glavo in s svojim srcem k spanju.
Od jamranja pa ni nič,vsi vemoda ne pomaga.Ali ga postaviš na cesto ali pa živiš v kompromisu.Eno ali drugo,naj vsak izvoli,kot s emu zdi zanj najbolj prav.Govorim iz prakse in ne teorije,zato si upam trditi,da je izvedljivo prav vse tako prva opcija,kot druga.Na nas pa je da se odločimo.

Še nekaj sem pozabila dopisat-ne trdim pa da bo ena ali drugo lahko.In ne trdim,da kompromis prinese trajno srečo ali zadovoljstvo-lahko da,lahko ne,kot tudi ločitev .Zato je pa treba probat.
ps en bk-zato še nisem butl,če razmišljam drugače,imam to pravico-imam.hvala

Ta prava Monica

Se mi zdi, da sem dolžan komentirati tale vaš stavek “Otrokom pa ni treba vsega povedati ane.” Če otrokom poveste ali ne, oni vse vedo! Zakaj in kako? Njih bolj ali manj okusni detajli zgodbe ne zanimajo, vprašanje tudi, koliko jih lahko razumejo. Otroci to, kar se dogaja med staršema, ZAČUTIJO. Čustva dajo bolj natančno “poročilo”, kot kakršne koli besede. Za njihov zdrav razvoj je korekten, pristen in medsebojno ljubezniv odnos staršev pomemben vsaj toliko, kot odnos vsakega starša posebej do njih. S tega vidika je poštena in odgovorna ločitev staršev za otroke bistveno manj škodljiva, kot pa otročje in nedgovorno preigravanje, kdo bo koga. Temu, kar vi predlagate kot “protiukrep”, niti ne bi oporekal, če ne bi bili v celo igro (tekmo?) vključeni otroci. Vsak se ima načeloma pravico iz sebe norčevati in biti neodgovoren do sebe. Ko pa postane nekdo starš, dobi nalogo, da naredi za svoje otroke najboljše. “Težava” pa je v tem, da starš ne more biti odgovoren do otrok, če ni prej odgovoren najprej do sebe in odnosa, ki ga ima z drugim staršem. Tu enostavno ni bližnjic!

Napisali ste tudi “lahko mu postavi 100 ultimatov,če nima moči da jih izvrši ne pomaga nič”. Ultimat brez moči, da pri njem vztrajamo, verjetno res ne bo ustavil partnerja, da bi se še naprej muckal z ljubico. Vendar, kar vi predlagate “ta prava Monica”, je sprijaznenje s svojo nemočjo in samo zamenjava ene nemoči z drugo. Bolje rečeno zamenjava nemoči z navideznjo močjo. To pa pomeni že vnaprejšnje sprejetje poraza ter odmik od svoje odgovornosti. Tudi postavljen ultimat, za katerim še ni moči za vztrajanje, pomeni korak in napredek v pravo smer. Partnerju vsaj jasno povemo, da se z njegovim početjem ne samo ne strinjamo, ampak da ga ne nameravamo več tolerirati. Partner je s tem dobil sporočilo, da vam (žal) ne ostane drugega, kot da ste stopili na pot, ki pelje stran od njega. Dobil pa je tudi jasno sporočilo, kaj mu je storiti, da vas na tej poti ustavi. Zato se spoštovana “****” ne obsojajte, če ne boste uspeli že prvič zdržati pri ultimatu, saj vam to v vaši situaciji res ne bo lahko. Ampak tudi če vam stotič ne bo uspelo, poskusite še stoprvič. Ker boste vsakič uspeli zdržati nekaj dlje in boste vsakič nekaj bolj močna, vsakič se boste malo bolj spoštovala. In enkrat se bo tehtnica prevesila v vašo “korist”. Če bo vaš partner takrat na vaši strani tehtnice, prav, če pa ne bo – boste takrat že tako močna, da boste to veliko lažje prenesla, kot pa to, kar morate prenašati zdaj.

Monika

Butl nisi ti, to je moj nik, ki ga uporabljam v enem drugem forumu, tu pa sem se tu pomotoma podpisal z njim.

G.GAŠPERLIN

Tudi jaz sem postavljala 1001 ultimat,kar mi je vzelo nekaj let živlenja in je bilo kaj bolje-ne,tako da ultimati brez spakiranih kovčkov na vratih ne pomagajo nič..
Dokler se nisem odločila,da ne postavljam več ultimtov,ampak da se sama s seboj temeljito pogovorim in ukrepam.Jaz sem se odločila za konec in bila je moja najboljša odločitev,smešno je pa pričakovati od drugega,da bo naredil rez čez noč in šel v novo živlenje,ker tudi sami tega ne zmoremo ,rabimo kar nekaj časa,medtem ko zbiramo moč pa je treba tudi živeti in tudi kaj ustvarjati,delati,vzgajati otroke itd..Žal se neda zaspat za neko obdobje in potem zbuditi v novem živlenju.Da premagaš oviro ali da preživiš iz dneva v dan je tudi najbolj nesmiselna stvar smiselna,do trenutka ko veselo odideš skozi vrata,šele takrat vidiš svoje nesmisle-ampak kaj a se zdej obsojat 24h na dan ker si pač moral naprej živeti,tako ali drugče.Vse kar ti daje voljo,da funkcioniraš je koristno,samo iluzije je treba opustiti ,da se bojo stvari same uredile ali da jih bo drugi namesto tebe.Če je pač njena opcija ostati dokler nebo dovolj močna,da gre ,pač naj ostane in če želi ostati naj ostane,nevem smešno je da nekateri strokovnjaki ko pripelje beseda na varanje med zakoncema,parom -to ne leti na vas osebno,govorim splošno v enem stavku zagovarjajo rešitev zakona(zaradi otrok) v drugem stavku pa ločitev(spet zaradi otrok)..ko dobiš moč ne rabiš nasvetov kako naprej-enostavno samo greš in živiš.Pa ne me narobe razumet,nič nimam proti psihologom ali psihiatrom-doma ga imamo in je moj starš,ki me je vzgajal ,imel rad in me ima itd.. pa tudi sama hodim na terapijo-pa ne k staršu 🙂 in moj psiholog je odličen ampak ne cinca kot večina strokovnajkov,ki sami nevejo kaj bi rekli in kar je najbolj zanimivo redki so ,ki se znajo vživeti v določene situacije,v katerih se ljudje nahajajo,oni pač izvajajo doktrino,drek pa to od tega nimamo nič-zato brez zamere nad napisanim,rabimo človeške strokovnjake ki ti pomaga razumeti tudi samodestruktivnost in ne samo izhod iz te,ker hitro se najde spet druga,ki zamenja prvo in si spet tam.
Kar se pa otrok tiče,se strinjam bolje narazen kot da so otroci žrtve(vendar smešno je primerjati moža,ki vara ženo(tu pa morata biti starša previdna ,da se ne zmerjata z raznimi neprimernimi izrazi,ampak da stvari rešujeta skozi pogovor na štiri oči) in vseeno skrbi za familjo in otroke-tudi vzgojno ne samo finančno,kot pjančka,(ki tepe vse po vrsti,pa še ves denar zapije in jih po možnosti meče iz bajte,da zunaj spijo-s takim komunicirat ne moreš-to jaz vidim kot veliko večji problem kot to da dedec drugo naskakuje),pred vsem jih obvarovati ni možno,brez napak jih vzgajati ni možno,popolna sreča ni možna,tako kot popolna nesreča,prej to spoznajo lažje bo.Nič ni popolno,ni popolnih zakonov in ni popolnih ljudi,ni popolnih otrok in ni popolne vzgoje..popolno je samo to da se sprejmemo taki kot smo in da sprejmemo druge taki kot so,če pa jih pač nemoremo sprejti,potem pa nam preostane edino,da se oddaljimo od njih-prav to zadnje pa ljudje težko storimo.Lp

aja sorry

Ta prava Monica

Ko ste postavili 1001 ultimat, ste končno dobili moč, da ga tudi uresničite – in odšli. Ultimat je dvosmeren: ali-ali. S tem, ko ga postavimo drugemu, ga hkrati postavimo tudi sebi. Vsak ultimat je tveganje, ker ni nobenega zagotovila, da se bo drugi odzval tako, kot želimo. Vaš partner se očitno ni, kar ne pomeni, da se drugi ne bodo. Vsak odnos je edinstven in vsak v njem se odloča, koliko časa bo vztrajal in koliko bo v njem toleranten.

Moj nasvet “****” ni bil, da naj postavi 100 ultimatov, ampak naj postavi samo enega. Če ne bo zdržala prvič, naj ne postavi novega, ampak naj samo dela na tem, da bo močnejša in da bo enkrat lahko izpeljala svoj del ali-ali. Tudi nisem svetoval, da naj zakon reši niti da naj se loči. Predlagal sem ji, kot vsakemu v tem forumu, da naj se zave in prevzame svoj del odgovornosti za odnos in da naj naredi tisto, kar lahko. Partnerja se ne da spremeniti, sebe se da. Lahko se spremenimo toliko, da si damo pravico do odnosa, ki si ga želimo in da zmoremo zanj narediti toliko, kot je treba. Ob tem pa se spremenimo tudi toliko, da zmoremo moč, da odidemo iz odnosa, ko v njem ostanemo sami in ko ta postane zgolj še iluzija.

Morda ste vi celo prekmalu pospravili kovčke, ker ste v njih odnesli tudi ogromno jeze, ki so jo polna vaša sporočila. Vaša jeza je zagotovo upravičena, saj se vam je zgodilo veliko krivic in se vam verjetno še dogajajo. Zato z vašo jezo ni čisto nič narobe in je prav, da ste jezni. Predlagam pa vam, da razmislite, če to sicer upravičeno jezo pošiljate na prave naslove. In kje je ta pravi naslov? Kdo je tisti, ki bi vas moral naučiti, kako se znati postaviti zase v svetu in še posebej v odnosu z moškim? Kdo je tisti, ki bi vam moral dati zdravo samozavest in odgovornost? Kdo bi vam moral dati tisto, kar zdaj iluzorno pričakujete od (svojih) moških? Ko si boste lahko odkrito odgovorili na ta vprašanja, boste imeli pravi naslov, vaši odnosi pa bodo rešeni nepotrebnega balasta, ki ga nosite s sabo.

Spoštovani

Bolj ko prebiram vse odgovore,bolj se nagibljem k nasvetu g.Gašperlina,kajti včeraj zvečer sem jasno povedala stavek, da ne želim deliti svojega moža in da se bo moral odločiti,odgovor je bil da se je že odločil,ker drugače bi že itak šel…vem da je zopet sebi v prid obrnil,ampak spet mi daje neko upanje,čeprav iluziorno…sem zmedena,verjetno vedenjsko motena,vem pa da moram energijo usmeriti v otroka in sebe,pa če bo treba izreči še nekaj ultimatov, bodo solze in žalost prešle v moč,energijo kot pravi g.Gašperlin,ta čas pa je treba živeti..nekako najbrž se je potrebno zavsetno odločiti da bo vsak dan lep oz. da ga je treba preživeti brez izpadov in neumnosti…

G.GAŠPERLIN

Tisto kar vi pojmujete pod jeza,jaz pojmujem kot tisto kar me je živlenje naučilo,naučilo pa me je biti realist,morda celo preveč kot bi rekel moj terapevt,pač zdaj se moram naučiti biti tudi malo idelalista,delam na tem:)
Vem pa eno,da živim samostojno-na vseh področjih-odvisna sem samo od sebe in se tudi sama odločam, da živim živlenje,ki je meni všeč,mislim da sem dobra mati in tudi sama sem si izbrala svoj odnos do moških,najprej sem si izbrala napake,ki sem jih storila,se veliko naučila in zdaj živim tako kot jaz mislim,da je dobro zame,kar ne želim slišti preslišim,kar me zanima poslušam,če mi nekaj ne paše grem in tam kjer se mi zdi potrata časa ne vstrajam,pa naj bo to odnos z moškim,služba ali kaj drugega,tisto kar želim imam in tega kar ne želim,pač ne sprejmem.Ne zanašam se na nikogar in vedno imam beckup plan ,če negre vse kot sem mislila,da bo šlo in moram povedat funkcionira,bolj kot kdajkoli prej.Seveda se pustim tudi negtivno presenetit,vendar jemljem kot izziv in ne v jok in na drevo pa do onemoglosti psihirat.Ne ne mislim,se prilagajat tam, kjer se mi ni treba,zato da bo vse funcioniralo,je tako narobe če pač nekaj ne funkcionira-spet popolnost ,ki je ni.
Kar se pa mojih staršev tiče,veliko so me naučili,so dobri starši-tudi njih ne poslušam,sem odrasla s svojim denarjem,stanovanjem,avtom ,izobrazbo,vendar jaz sem jaz in živim kot jaz mislim,da je najbolj prav in ne tako kot je prav njim ali komurkoli.In tudi povem stvari kot jih vidim jaz,ni pa rečeno da jih drugi tudi in zato imamo vsi pravico živeti po svoje ,misliti po svoje in delovati po svoje.Pa lep dan vam želim.Lp

Ne bo šel od nje verjemi,dokler neboš šla ti ali pa dokler ga nebo dala ona na čevelj.
To da je rekel,da bi itak šel,če bi mislil,to vsi rečejo brez izjem,še vedno se bo pa z njo na skrivaj dobival IN KO TI BO SPET prišlo na uho,boš spet noro živčna in za nobeno rabo.In ko sem jaz napisala,da je treba vmes pač do razpleta živeti(pa naj bo ta razplet kakršn koli že,ali ločitev ali opustitev varanja-vmesno stanje pa je prav kompromis o katerem sem govorila,ki ti pomaga ,da preživiš),so me takoj označili za noro-pa ne mislim na strokovnjaka Gašperlina,na druge ta pametne brez vseh izkušenj,samo z tono teorije,hinavščina v nulo.
Ti naredi tako,da bo zate dobro,ti živiš svoj živlenje,nemore ga nihče namesto tebe.Vso srečo.

Pa še nekaj v razmislek,bolj sem postavljala ultimate,manj me je resno jemal-ker se nisem nikoli zganila,ampak samo v prazno grozila in se je navadil na to,da itak nič ne nardim,ampak samo šizim.in to je realnost

lepo se imejte vsi lp

Draga s štirimi zvezdicami!
Vse odgovore tvojega moža (da se je itak že odločil, da bi že šel, če bi se odločil drugače, da počakaj…) vse popolnoma iste mi je govoril moj mož. Tipično! Jaz mu ne bi NIČ verjela. To so floskule! In tako je bilo tudi pri meni. Rezultatov pa nobenih!

Pozdravljeni,

hvala vsem za odgovore;stanje je takšno in sicer ubrala sem nekako pot ki jo svetuje g.Gašperlin in nekje sem vzela nekaj še od Ta parve Monice, postavila sem prejšnji ponedeljek neke vrste ultimat in povedala možu da mora biti te agonije konec,da vem da sem tudi jaz ravnala neumno in nezrelo,DA PA MORA ON EDINI PREVZETI ODGOVORNOST IN POSLEDICE VARANJA,kati rekla sem da ne zmorem več in da naj se odloči.Potem sta še mu straša povedala da naj se odloči za družino ali za ljubico.Pa je rekel da bo uredil, pa sem počakala do torka zvečer in vprašala kdaj lahko pričakujem odgovor,družina ali ona.Pa je rekel da se itak z njo ne pogovarja več ravno in da bo uredil.Pa sem mu v srdo napisala mail in še enkrat raložila moje občutke in kam stvari peljejo,pa je odpisal da bo uredli in da naj se več ne sekiram.

V petek je rekel da ji je povedal da je konec in da se bo posvetil družini.
Cel vikend je bil doma in prijazen.Se pa noče pogovarjati..sicer se nikoli ni ampak kako naj ga pripravim do pogovora..oz kako naj mu verjamem.Hvala