Spoštovana gospa Francka,

naprošam vas za nasvet. Imam nečaka, starega 5 let, ki od 2 leta obiskuje vrtec. Je tak navihan fantiček, le včasih mi njegovo obnašanje ni in ni všeč. Že večkrat se mi je moja mama (živijo v isti hiši) potožila čez fanta, da je včasih zelo problematičen, da nič ne uboga, ne sliši, ko mu hoče dopovedat, da kaj ni prav naredil in da se praktično ne more umirit. Kot da bi ga nekaj prijelo in po 10 . 15 minutah norenja popusti in naprej je prav fejst fant. Vedno sem jo tolažila, da bo zrasel, da bo šlo mimo.

Toda včeraj, ko sem bila pri njih na obisku, sem se zgrozila. Prišel je iz vrtca, pridivjal skozi vrata, kričal na vse pretege, zabrisal jakno na fotelj in potem se je pričelo. Skakal po kavču, po mizici, zabrisal vse kar je bilo na mizi na tla, pobral neko krpo in začel mahat z njo in tepst nono, nonota. In pri tem me je zmotil njegov izraz na obrazu. Mene je kar oblilo, takega izraza na obrazu petletnika ne moreš pričakovati. Toliko sovraštva, toliko grdega je bilo čutiti na tem obrazu.

Poskušala sem ga umiriti, ga popestvati, ga povprašati kako je v vrtcu, vendar je imel tako moč v sebi, da ga ni bilo mogoče vdržati.

Po 15 minutah vsega tega je bil kot prerojen. Vse mi je povedal, kar sem ga vprašala, igrala sva se neko igrico. Kot da se ni nič zgodilo.

In mama mi pravi, da se to kar dogaja. Ne vem, kako se obnaša v vrtcu, ne vem kako se obnaša pri svojih starših. Iz mojih obiskov se tega ne da razbrati. Zdi se mi, da tako obnašanje ni primerno za otroka 5 let. Tudi starši ne vem, kako reagirajo na te njegove izpade.

Ali lahko iz tega kratkega opisa podate kakšen nasvet. Ali bi morali otroka peljati na kakšen pregled ali bi se to dalo doma popraviti z vzgojo, z ukvarjanjem z otrokom. Veste, zdi se mi, da se z otrokom premalo ukvarjajo, premalo se z njim igrajo, premalo ….

Za kakršenkoli nasvet, iskrena vam hvala.

Jola, moje laično mnenje je, da otroke že pri takšni starosti preveč obremenimo. V vrtcu se mora prilagoditi skupini, ne sme tega, ne sme onega,… V trgovini, na obiskih, sprehodu se mora vesti lepo. Ko pa pride domov, zavore popustijo. Na dan pride vse kar je čez dan nabiralo. Dobro bi bilo vedeti kako je v vrtcu. Naš je star 14 mesecev in je doma pravi razgrajač, v stiku z drugimi pa sploh ne vemo ali je zraven :-))

Jola

…. in zagotovo se z njim premalo pogovarjajo.

Sami ste navedli marsikaj kar bi bilo potrebno izvedeti, da bi lahko vsaj malo spoznali fantovo doživljanje in vedenje.

Če se po svojem “izpadu” umiri, tako res notranje bi rekla in se da potem z njim čisto lepo in mirno shajati najbrž ni toliko problem v otroku, prej v okolju.

Zakaj “potrebuje” to vedenje – da pridobi pozornost, da se sprosti (odloži napetosti, ki so se mu pred tem nakopičile, da odloži neko notranjo stisko, da…, da … Tega res ne vem.

Iz vašega opisa bi lahko rekla, da fant zmore lastni notranji nadzor, kar je zelo ugodno, vendar le, ko nima problema – saj se je z vami lepo igral in bil prav prijeten.

Tako kot ste ga doživeli vi (ki ste mu sicer blizu) – ga lahko drugi v okolju hitro označijo za “marsikaj” (ne bom naštevala) in prav tu se znajo stvari zakomplicirati.

Lepo je, če ste pripravljeni kaj z njim početi – npr. teči, izvajati kakšne druge telesne vaje, kaj gnesti, trgati ali mečkati (npr. papir in ga metati v koš ali …, ali … Torej opravljati dejavnosti s pomočjo katerih bi lahko “odložil” neko napetost. Dobro bi bilo potem risanje – česarkoli in pogovor o tem – npr. prijatelji, domača žival, vrtec, babica in dedek, moja družina, stvari, ki jih imam rad in podobno.

Seveda pa je to vse skupaj zelo nasplošno – če ne poznamo stališč, vrednot, načinov vedenj, ki jih spodbujajo, dopuščanjo ali prepovedujejo starši.
Pomembno bi bilo vedeti tudi to ali je to vedenje značilo za čas, ko pride iz vrtca ali tudi med dopustom, vikendi in podobno.

Kaj in koliko se lahko o svojih opažanjih pogovorite s starši fanta (koliko se o tem pogovarjajo starši z dedkom, babico, kako ona dva ravnata, ko ju fant udari ….) Kako otrokova starša vidita to situacijo, kako nanjo regairata, kakšen je odnos med fantovimi starši in starimi starši in še in še … Veliko je vprašanj a ne.

Brez odgovorov na njih vam ne morem reči niti tega ali bi bilo smiselno obiskati kakšnega strokovnjaka.

Poskusite napisati kaj več.

Lep pozdrav
Francka

Približno teden dni nazaj sem na RTL gledala oddajo o ravno takšnem petletniku, kot ga opisujete vi , nemogoče obnašanje ,tepel je vse in vsakogar , da ne govorim o uničevanju vsega ,kar mu je prišlo pod roke in prav tako mu nihče ni mogel do živega. V družino je nato prišla specialna pedagoginja, sicer mati štirih otrok in dva dni samo opazovala dogajanje, reakcije staršev in malega nadobudneža, nakar je napisala pravila, katerih naj bi se vsi držali, tako otroci ,kot starši. Mati je dobila točna navodila kako naj postopa ob otrokovih izbruhih: zamozavestno in mirno mu je morala povedati ,da se tako ne dela in da je kršil pravila, kazen je bila ,da je moral za pet minut sedet na stopnice oziroma dokler ga mama ne pride iskat- ampak ne več kot pet minut. Prvih nekaj dni je otrok po desetkrat na dan moral na stopnice ali pa še večkrat, potem pa je bilo vsak dan bolje, po dveh tednih ga sploh ne bi več prepoznali. Vzrok za otrokovo obnašanje je bila ravnodušnost staršev, nikoli ga niso niti poslušali kadar je kaj želel, niti niso počeli z njim kaj zanimivega in mama je bila že čisto izmučena, tako ,da sploh ni vedela ,da dela vse narobe . Oddaja je na RTL vsakih 14 dni.