Spoštovani,
naša šestletna hči končuje prvi razred devetletke. Zadnje čase se je v šoli kar nekajkrat polulala, doma še nikoli. Na sistematskem pregledu je bil urin v redu. Zadnja dva meseca skoraj vsako jutro sprašuje ali mora v šolo in želi ostati doma. Moram priznati, da smo zelo nesrečni nad odločitvijo, da morajo tako majhni otroci že pisati in seštevati ter odštevati in morda podzavestno prenašamo ta odpor na otroka. Dejstvo je, da si predvsem želi igranja le to pa je omejeno na dve uri v popoldanskem času. Z razredničarko smo se že pogovarjali in njen odgovor je, da ne more spreminjati učnega načrta in da je naša hči neposlušna. Drži, saj jo črke in številke ne zanimajo. Sedaj sva se z možem malo potudila in jo v obliki igre strenirala v matematiki…. Naj neham jamrat, zanima me vaš nasvet.
Lep pozdrav,
Dori

Spoštovani!

Verjetno ste vaše pismo že naslovili na strokovnjake psihologe, ki odgovarjajo na našem spletnem naslovu in želite še moje mnenje.
Ker se veliko zadržujem v tujini in se tam tudi pogosto pogovarjam o sistemih izobraževanja otrok, lahko trdim, da je naš sistem precej zahteven. Iz leta v leto ugotavljam, da si morajo otroci faktografsko zapomniti podatke (se jih nadudlati), po drugi strani pa jih ne spodbujamo k razmišljanju ter k učenju tudi na podlagi lastnih napak. V prvih letih bi moralo biti precej več gibanja in igre, da bi tudi tisti otroci, ki bi se radi igrali v domačem okolju (zavedati se moramo, da nismo časovno programirani stroji in zato nismo enako zreli za vse metode učenja) vzljubili šolo.

Svetujem vam, da se s hčerko čim več pogovarjate, gibljete in igrate ter jo tako v popoldanskem času razbremenite. Če se kljub temu stanje ne bo izboljšalo, sledite vašemu intuitivnemu materinskemu nagonu in po vaši presoji poiščite drugo okolje ali morda strokovnjake, ki vam bodo pomagali.

Srečno.

Danica