Spomnim se, ko sem se kot čisto majhna punčka gugala in naenkrat se zavem kako sama sem na svetu. Ta osamljenost me je spremljala skozi celo otroštvo. Starši mi niso posvečali kaj preveč pozornosti razen v puberteti so mi dali vedet, da sem ničvredno bitje, ki nima pravice do svobodnega izražanja. Kljub temu, da sem se dokazala v šoli kot odličnjakinja, starša nista bila kaj posebej ponosna na moje uspehe, če me je bilo pa potrebno zmerjati, sta bila pa prava mojstra.
Tako ničvredno sem se počutila v srednji šoli, da sem mislila, ko me je osvajal en fant-največja baraba v naši vasi, da si niti njega ne zaslužim in tako sem vztrajala z njim nekaj let preden se mi je posvetilo, da si ne želim takšnega življenja s človekom, ki me psihično maltretira (ljubosumni izpadi, grožnje s samomorom) in končno zbrala pogum ter odločno zaključila zvezo. Nekaj let sem bila samska in razčiščevala sama s sabo kaj si želim,koga in kakšnega si želim in našla sem fanta, ki me je ljubil, spoštoval, me koval v zvezde. Poročila sva se in čez nekaj časa sem se zalotila, da se počutim tako osamljena brez njega, ko je bil odsoten sem samo čakala, da se vrne, vsa moja dogajanaj so se vrtela okrog njega in povrhu sem še postala ljubosumna.
Potem pa šok pri 30-ih, staknila sem poškodbo, ki je zahtevala dolgotrajno zdravljenje. Prvi mesec v bolniški sem mislila, da bom znorela od dolgčasa, od spoznanja, da sem nemočna, včasih sem kričala na moža, včasih planila iz usmiljenja do sebe v jok, bila tečna do onemoglosti-ubogi moji okrog mene,ki so me tisti mesec prenašali. Potem pa en dan, ko sem bila dopoldan sama tako obupana,se prikradejo misli v moj um, ki še me do tedaj nikoli niso obiskale:zakaj se mučiš, vsaka slaba stvar je za nekaj dobra, zapri vrata, da se ti odprejo nova,kaj lahko narediš za svoje boljše počutje in kaj da se bodo tudi drugi počutili dobro v tvoji družbi,….. V mesecu dni sem postala čisto druga oseba polna optimizma, novih načrtov in volje do čim hitrejšega okrevanja. Ko sem popolnoma okrevala sem bila tako založena s vsemi aktivnostimi, ki so mi ugajale, da sem tudi pozabila kaj je ljubosumnost in dozorela v mišljenju, da ljubljena oseba ni moja last in nima smisla biti ljubosumen na žensko boljšega izgleda od tebe, ko pa si lahko nekdo, ki pač ima namen varat najde tudi slabšo in če bo me že prevaral, mi sploh ne bo hudo, ko ga bom zapustila, ker takšnega prevarantskega nizkotneža itak ne želim zraven sebe.
Laho bi rekla, da sem deloma našla pot do sebe, puščam pa si tudi odprte možnosti, da je še verjetno veliko meni neznanega v spoznavanju same sebe in, da bo mi tudi to postalo znano. Zelo sem zadovoljna s spoznanjem, da lahko živim sama, da vem kaj početi sama v življenju, da ne potrebujem človeka in njegovih dejanj, da bi bila srečna, ampak sem sposobna sama s svojimi dejanji poskrbeti za lastno srečo in zadovoljstvo. Ljudje, ki me obkrožajo imam nadvse rada in bi mi bilo hudo, če bi odšli iz mojega življenja, vendar to ne pomeni, če bi odšli, da bi bilo zame konec sveta-šla bi novim dogodkom naproti.

Vesela sem zate. Lahko rečem, da imam podobno popotnico od staršev kot ti in še vedno iščem globlji smisel. Sem v partnerskem odnosu, ki me ne osrečuje. Kot bi bila moja sreča odvisna samo od tega. Ampak iščem naprej. In trenutno nisem sposobna ničesar spremeniti, pa čeprav si zaslužim kaj boljšega.

Bleščiška za vsakega pride njegov čas, takrat, ko je najbolj prav, da pride. 🙂 Pomembno je da iščeš. Želim ti vso srečo.

Lep pozdrav, Mateja

Amen!

Kot bi brala svojo življenjsko zgodbo…redki so bili lepi trenutki v otroštvu, večinoma časa pa preživela sama – osamljeno. Šele zdaj razumem da sem se tudi v partnerstvu 10 let počutila osamljeno. Zato je tudi propadlo.Po 30 letu sem začela spoznavat kdo sem, kaj čutim in kaj zaznavam…razbirala svoja čustva, kaj resnično čutim in kaj je res moje. Na račun stalnega zanikanja same sebe in tlačenje svojih občutkov, se je krepil miselni del, ki je nadomestil čustva. Kot ti, sem začela iskati kaj me veseli, kaj me izpopolnjuje in moram povedati, da je to mnogo težje od katerega koli drugega dela. Imela fizično delo za delovno terapijo, da sem prebrodila ta velik del svoje stiske sama. Ukvarjati sem se začela z drugimi stvarmi, pozornost je šla drugam…ampak spet velikokrat proč od same sebe. Res se je treba truditi sprejet samega sebe in se imeti rad, ampak kako težko je, se zavedaš šele takrat, ko pridejo trenutki ali obdobja praznine…Ko sem nehala biti všečna, sem postala to kar sem…še vedno pa ogromno zanikanja in bolečine.In zopet se vse nerazrešene bolečine pojavljajo ob vzgoji svojih otrok.
Naučiš se živeti sam, saj je na nek način to spoštovanje samega sebe, da ne želiš biti v nezdravi partnerski zvezi, spet po drugi strani je ta samota obrambni mehanizem pred grozečo bolečino – a ironija je ta, da zopet trpiš, saj si želiš ljubeče partnerske odnose. In je zopet nekaj podobnega kot v otroštvu…edino kar je drugače: spremeniš vedenje o tem, da veš kaj moraš narediti in imaš vse možnosti za srečno in zadovoljivo življenje, a za to nimaš moči.Čeprav si zato, kakšno je tvoje življenje zelo odgovoren…. A tako dolga pot, da se premakneš samo za milimeter, a super je ko pridejo delčki občutkov, ko si zadovoljen v sebi in izpopolnjen – a kaj ko so to le delčki.

Nestea sem prebrala tvoj post in me je kar nekako opogumil. Tudi jaz zadnje čase dosti delam na sebi. Ugotovila sem, da sem se ukvarjala z otrokom in vsakdanjimi stvarmi in se m bila tako utrujena, da sem bila zvečer pravzaprav srečna, če sem bila sama doma ,da sem se počila pred tv in gledala komedijo. V zadnjem času pa res dosti razmišljam o svojih čustvih in šele sedaj vem, da sem živela v zanikanju celo življenje, Da sem mislila, da sem ok, če me pohvalijo – ampak to je veljalo le za partnerski odnos. Drugje sem brez težav izražala svojem menje. Vsak dan znova si moram narediti strategijo in če uspe je takooo dober občutek. Jaz tudi delam na tem da fokus iz partnerja prenesem na sebe. Pa to uspem nekaj časa, pa zopet se vrnem v podrejen položaj. Ampak zdaj vsaj že znam opaziti to občutje ter se zopet od začetka lotevam stvari.
Pri meni pa je bilo tako, da nas je bilo več in smo bili revni, tako da sem si v življenju vse sama mogla zaslužiti. In tudi pohvale sem bila ponavadi deležna takrat, ko sem kaj dobrega naredila. Sicer pa ne morem reči, da sem imela slabe starše, pravzaprav zelo dobre. Vendar sem se jaz kot nežna duša zgleda preveč ozirala na menje drugih in vsem na vsak način hotela dokazati, da sem boljša, če ne najboljša. In tako je tudi bilo – v službenem svetu, v domačem svetu, pa sem vsem ustregla, možu in otroku in v zameno za to od njih pričakovala brezpogoljo ljubezen in veliko pohval. Žal tega nisem dobila, kar je zelo najedlo mojo samozavest in veselje do življenje. Nestea če imaš še kakšen recept, mi ga sporoči.

Jaz pa se ob tem vedno bolj sprašujem kaj za vraga je narobe s temi slovenskimi družinami?
Starši imajo najprej otroka, potem pa se do njega obnašajo kot da je največja smet na svetu!
In to so ponavadi tipične slovenske družine, kjer očitno preko trpljenja, žaljenja in podcenjevanj zahtevajo dokazovanje svoje vrednosti in pomembnosti, ponavadi za hrbtom, direktno v obraz itak nimajo “jajc”, svoje otroke popljuvajo kolikor je le možno in jih zbrcajo v nič, med tem, ko sosedove hvalijo…
Mislim na kozlanje mi gre! Saj človek v takšnih zblojenih odnosih ne more odrasti v neko celovito osebnost. Prej ali slej skoz čas nekje udarijo ven potlačeni shranjeni spomini, ali se obrnejo v samo-destruktivnost ali pa tradicijo poniževanja peljejo naprej v naslednji rod – se do svojih otrok ponovno obnašajo zelo podobno. Ko ima človek enkrat to v sebi zakoreninjeno je težko spremeniti vzorce.
Trdo delo na osebnostni rasti, razumevanju življenja, odpuščanju in prizadevanju da bi sami bili boljši nam mogoče le uspejo pretrgati začarani krog, v katerem so nas večinoma bolj ali manj podobno posiljevali naši “butasti” starši.
Punca drži se in želim ti veliko sreče!

Se cist strinjam z justonemorethink !!!!
Mam cis iste prubleme iz otroštva ki še trajajo kr sem še vedno pri starših. Fotr biu do moja 11leta totaln pijanc, skor usak dan hodu dumou mrtu pijan al pa se ga pa duma napil največkat psihično in fizično se na mami spravlu …. in usemu temu sva bila priča z starejšim bratom, seveda ae je tut na njega spravlu, jaz pa sem jo k sreči kar dobro odnesla v primerjavi z bratom. Pol je nehu pit in sem mislila da se bo situacija spremenila, a se na moje veliko razočaranje ni kaj veliko. Vedno so bila prisotna zmerjenja, ponizevanja, ko si vse samo človek ne, ko poslušaš vse zalitve ti gre kar najok, tuhtaš d bi blo itak bulš če bi umru, da nisi nč ureden….
V poberteti sem se uspela jima upreti preduse očetu, skos sem mela uglau d nebom nikol dovolila da me prizadeneta! Z mano ita nista bla nikol zadovolna kar kol sem naredila je bilo narobe, nikol nobene pohvale , kasneje mi je bilo zato cist vseeno c me nimata rada kr za njiju sma bila z bratom kot “nekoristen smet”
zdej mam 20let in posledice so taksne:
~da ju sovrazim, ker sta se udločla bit skupi ter si ustvarit druzino, pa sploh skupej nebi smela bit kr bi se s zdej rada kr pobila med samo, in po mojem mnenju (sej je kruto ampak tku je najbols) taki ljudje nebi smelibiti sarši ker si tega ne zasluzijo in tudi otroci si takih ne zasluzjo!!!!
~zarad vsega tega nenormalnega otroštva imam velike probleme s samozavestjo, samospoštovanjem….. pred drugimi nočem izpostaulat tega problema z druzino, ker me je preveč sram…..
Sploh nemorem normalno zazivet zarad usega tega , vseh spominov, zaljivk, itd
Najbolj si zelim oditi stran, v svoje stanovanje , imeti redno sluzbo, uglavnem brez ljudi , ki me” zabijajo v tla” vendar se bojim da to nebo (kaj kmalu) mozno, in to me potre da itak nevem vec zaj sploh se zvim in za nekaj casa izgubim upanje da bom sploh kdaj srečna
Tako da vsi tisti , ki imate isti problem kot jaz BODITE MOČNI saj si zaradi takih “groznih izkusen” zasluzimo samo najboljse!!!