Najprej en lep pozdrav. Stara sem 16 let sem iz Maribora. Obrnila sem se ze dosti vsega, hodla celo k psihologu, samo je blo vec skode kot koristi. No pa se lazje mi je tako ce nekomu z strokovnim znanjem na tem podrocju pisem kot pa govorim. Torej problem je naslednji: imam oceta zaposlenega ( gradbeni tehnik) Mama je prdcasno upokojena zaradi bolezni. V druzini ni financnih pbolmeov ne prisotnosti alkohola ne cigaret. Imam brata .. starega 27 let. Edini problem ki je v nasi druzini je nasilje. Oce mamo malokdaj udari, res malokdaj, sem pa na sporedu jaz. Toda pred 6 lesmci, nisem mela vsega najbol poslihtanega v glavi in sem si sla roke cele porezat ( nisem delala samomora) le pozornost sem hotela pritegnit. In tudi tudi edina pot do psihologa, ker me psihologija zelo zanima.. itd. Pri psihologu je bila ena sama pridiga ces “ti si kriva” hmz.. a je bl ta psiholog malo cuden ali pa sem jaz cudno dreagirala in se mi je za sve samo dozdevalo, preprosto nisem ved hodla. Nato se sem se ocetu zacela upirat. Po neki strani se mi zdi da je to vredu po drugi pa ne. Nekega dne sem tu tudi omenla, da bi ga prijavla, ker so vcasih stvari tako bolece itd itd.. da ne zdrzim preprosto vec. Ko sem mu to 1x omenla, je torej nehal. 1x sem hotla naredit samo “psihicen “poizkus na njem.. ce me bo vdaro.. in sem se drla na njega naj me vdar pa bo vido pol kdo ima prav, in kdo bo tezave reseval z nasiljem. In me ni. Zdaj je dokaj ok. Toda pred vrati je sola, v soli sem dokaj vredu ucenka hodim na gimnazijo, zdaj obuskujem 3 letnik in se 1 leto prej sem sla v solo. In smo dobili novo profesorico za anglesicno ki zahteva ves od nase ki smo jo imeli prej, pa sem mami samo omenla: “Mama novo profesoricao imam, letos se bom mogla ful bol dosti ucit ang kot lani” in moj cuden oce se ze dere. Res ga ne razumem, kaj ima to tega da je za vsako malenskot pristono nasilje? se to naj omenim .. ne odobrava fantov..hehe malo se bo cudno slisalo .. samo ce samo slisi za kaj ” moskega spola” je ze po domace povedano ogenj v strehi. Ne mi napisat da se naj pogovorim z njim ker sem se ze tolko x probala koliko imam las na glavi, pa niti 1x ni uspelo. Upam da boste nasli kaksen odpadli las zame in mi polepsali 2 leti zivlenja dokler se mislim bit doma, pod njegovo streho, ker ga res ne maram, pa magari je moj oce!
Najlepsa hvala
Zelo bi bila vesela kakrsnega koli odgovora

ej ful mi je žow zate …… a se ne bi dal rešt s pogovorm (wsaj za 2 let)?

drugač pa če je res tko hudo, se obrn na kšne skvotarje (u Mb jih je kr nekej), pa si najd en skvot k je bliz twoje šole, pa se podpirej tko al drgač + delej šolo………………..

sam en tak dost (ne)običajn nasvet

papa 🙂 pa velik sreče 🙂

Hmm zanimivo pri vsem tem je da g.Katja ni napisala kakega odgovora.Tale problem se mi zdi mal tko čuden (pa ne me napast zdaj).Sam Nina praviš da ni ne prisotnosti cigaret ne alkohola, tko da se mi ne zdi nekak logično zakaj bi blo tok nasilja.Pa ne me zdaj razumet kot da pravim da se lažeš še zdaleč od tega.Sam ne razumem pa tvojega očeta (psihologijo sem preštudiru do ene meje in se z njo še ukvarjam u prostem času- tudi mene to zanima).Mislilm enostvano ne vem in ne videm razloga zakaj bi se oče tko razkuril za brezveze.Mogoč bi blo dobro razmislit ozadje vsega tega.Mogoč vam želi sam dobro pa ne ve na kaki način naj to pokaže in se mu zdi to edino pravilno.
Iz kake družine pa prihaja on? Omenla si da maš brata, kako se je pa do njega obnašal oziroma se še obnaša če sploh mata stike.
Poznam punco ki ma podobne probleme sam pri njih je dost drugač (probleme z alkoholom s tem povezani tudi finančni problemi )
Sicer pa tista ideja da si najdeš kako stanovanje tudi ni tko slaba pa pol še šolo poleg delaš.Verjamem da si pametna punca in da boš najdla rešitev.Cenim te že kot to da si sploh upala spregovorit o teh problemih……..
Sicer pa nazadnje ti lahk sam rečem da pač premisli kaj boš nardila.Mogoč pa še kaki pogovor z očetom le ne bi škodoval.Pa mu pač jasno nakaži, da nisi njegova sluškinja al kakorkoli že.Nekak mu povej da si ne zaslužiš takega življenja kot ga maš zdaj (noben si ga ne čeprav je tega veliko).Skratka najdi nek način s katerim boš dosegla uspeh na tem področju in področju izboljšave tvojega življenja.
Će ti kaj pomaga verjamem vate in verjamem da ti bo uspelo:))

lep pozdrav Nekdo ki mu ni vseeno za nobenga.

Nina, lep pozdrav.Ne samo nekatera ravnanja očeta , ki si jih opisala zelo zadržano / ena od značilnosti žrtev nasilja je namreč tudi težko prepoznavanje nasilja, ki ga trpijo/, temveč tudi tvoja čutenja, da trpiš nasilje so za mene dejstva, zaradi katerih ne dvomim v tvoja sporočila o nasilju v vaši družini. Nikakršno merilo ni pogostost fizičnega nasilja / oče mamo le malokdaj udari/ , prav tako tudi ne odsotnost alkohola ali cigaret. Nasilje v družini je lahko fizično, psihično in spolno nasilje.Vedno prizadane duševno ali telesno celovitost drugega. Nasilje je zloraba moči in nadzor nad drugimi. Tvoj oče očitno zelo “uravnoteženo” zlorablja svojo moč na različne načine in se , kot je to običajno “za nekaj časa ustavi” , ko se nasilju zoperstavimo, ga ustavljamo oziroma ga skrbi, da bi o tem problemu lahko govorili drugim.Toda najpogosteje osebe, ki izvajajo nasilje z nasiljem ne nehajo vse dokler imajo še kaj možnosti za izvajanje nasilja. Nasilnež ima potrebo po izvajanju nasilja nad drugim in je nasilen samo tam, kjer je lahko.Nikoli tudi ne moremo predvideti, kakšne oblike nasilja bo nasilnež uporabil ali kdaj bodo za njega nastopili razlogi, da bo izvajal nasilje. Izgovor za izvajanje nasilja najde v vsaki stvari. Večina nasilnežev svoje vedenje lahko prav učinkovito nadzira , zato izven družine lahko delujejo zelo urejeno .Tovrstno nasilje tudi ni možno na ulici, med neznanci, temveč ga nasilnež lahko izvaja le nad osebo, s katero je v osebnih relacijah.Takšno osebo lažje obvladuje, je pogosto od njega odvisna, trpi zaradi družine, zaradi sramu, ker se boji, da ji ne bodo verjeli, ker je on navzven “dober”, itd.

To kar sporočaš, nima nobene zveze z vzgojo. Za to, kar se dogaja , nisi kriva. In “strokovni pristop”psihologa je bil resnično grozljiv. V tebi je zgolj utrjeval občutke krivde, ki jih že tako nosijo v sebi vsi otroci / otrok je po Konvenciji o otrokovih pravicah oseba od 0-18 leta/, ki trpijo nasilje v družini.
Tudi mama, ki je sama žrtev nasilja, ti bo težko stala ob strani.
Nina, glede na tvojo starost, so žal realno seveda možnosti za reševanje takšnih problemov manjše, kot če bi se to dogajalo odrasli, samostojni osebi. Sama si nakazala možnost prijave / uspešnost tega koraka je seveda pogojena s strokovnostjo tistih, ki bi bili v zadevo vključeni- policija, sociala, tožilstvo in s pripravljenostjo za soočanje s problemom tistih, ki so ti blizu – mama, brat itd./, žal tudi možnost “čakanja”, da se bolj osamosvojiš. Pomoč pa lahko poiščeš tudi na Centru za socialno delo,/ v kolikor ocenjuješ, da bi ti znali prisluhniti / morebiti bi lahko skupno poiskali rešitev za bivanje v najbližnjem domu za dijake. Ali ti morebiti lahko kako pomaga brat, ki je že po vsej verjetnosti samostojen? Kaj pa eni od starih staršev, ali si se skušala pogovoriti z njimi / morebiti stari starši po materini strani, ali obstoji možnost, da bi bivala pri njih/?
Tudi sama ne verjamem v pogovor z očetom.Sama pa sem ti lahko v tem trenutku v pomoč le toliko, da v imenu naša nevladne organizacije o problemu , pišemo pristojnemu Centru za socialno delo in zaprosimo za sklic timskega sestanka, na katerega bi bila povabljena. Seveda bi v tem primeru morala poklicati na telefon našega Združenja / 01 4313341/in pri tem navesti tudi svoje osebne podatke. Nina, vem da odločitve niso preproste. V kolikor jih v tem trenutku ne zmoreš / razlog vidim v Tvoji odvisnosti, drugače si očitno pogumno in sposobno dekle /, pokliči kdaj na naš telefon. Morebiti ti bodo občasni pogovori v pomoč ali podporo. LP

nekega konkretnega nasveta ti žal ne morem dati, ker se mi zdijo takšni problemi preveč kompleksni in bi bilo za ureditev vaših družinskih razmer potrebno veliko več, kot to, da bi TI nekaj spremenila…

rada bi ti pa samo povedala, da se mi je ob tem sporočilu zdelo, kot da poslušam sebe in berem o naših razmerah v družini pred par leti… s tem da je pri nas bil prisoten tudi alkohol… in zlorabe, o katerih se je vedelo, a nikoli spregovorilo…

skratka, mene je nekako reševalo to, da sem si čim bolj zapolnila dneve… da sem bila čim več zunaj, med ljudmi, da sem se zamotila in da sem bila čim manj časa doma. delala sem stvari, ki so me veselile, živela v svojem svetu, si sama poiskala pomoč ZASE, ker sem videla, kako me vse uničuje… vedno pa najbolj pomaga, če imaš ob sebi osebo, ki ji lahko zaupaš, ki te podpira, ti verjame, prislihne in te do neke mere varuje…

pazi samo, da ne boš popustila v šoli, ker ti je to edinstvena priložnost za boljšo prihodnost… da bi TI sama spremenila razmere v vaši družini, je dokaj nemogoče. če je situacija res tako nevzdržna in nerešljiva kot praviš, ti svetujem le eno – glej na svojo rit in na to, da delaš dobro ZASE!

in ne si ustvarjati dodatnih problemov tako, da se režeš! poišči si pomoč – stopi do (pedo)psihiatra in se aktivno loti problemov…

lp in oglasi se še kaj!
nataša