MISY,

morda bi poiskali kakšno skupino za samopomoč za žrtve nasilja, da bi lažje prebrodili to težko obdobje.

Lepo vas pozdravljam,

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Naj se mi oglasijo ženske , ki so imele podobne težave , sama se že vrsto let trudim , da bi moškega, ki je pod krinko stalnega prebivališča na mojem naslovu pridobil z zakonom pripadajoče pravice sedaj pa na sodišču poskuša potegniti čim več za sebe.Dogajale so se čudne stvari a zaradi skrbi z bolanima otrokoma nisem bila dovolj pozorna.Če nimaš izkušenj z policijo , sodiščem in se ne spoznaš na upravno pravne zakone si pogorel na celi fronti.

Pretresljive zgodbe, ni kaj.

Bom še jaz eno napisala, ki smo jo zaključili s srečnim koncem.

Nadpovprečna slovenska družina. Mati, oče, hčerka (jaz) in brat. Oče izobražen, sposoben, uglajen, nikoli pil ali zlorabljal droge. Mati je pri zelo zgodaj zbolela za hudo boleznijo in je kar nekaj let preležala v postelji. Za mene in brata je skrbela babica, oče je služil denar. Ko se je mami stanje malo izboljšalo smo se preselili zopet nazaj skupaj. Oče je postal agresiven in nas je vse grdo pretepal, če ni bilo po njegovo. Vedno sem si želela da bi lahko praznovala svoj rojstni dan pri nas doma s svojimi prijatelji. Pa ga nikoli nisem smela, ker ni prenašal obiskov. Mati je sicer po bolezni; s katero se bori še danes; napredovala, vendar so ji ostale hude telesne okvare. Je invalid 1. kategorije, pa jo je vseeno pretepel še ne vem kolikokrat. Verjetno niti ne bom vedela. Če jo ni pretepel jih je zlil na glavo liter mleka ali vina ali karkoli mu je prišlo pod roke. Tudi jaz sem jih kasirala, vendar ne tako hudo. Brata hvalabogu ni bilo zraven.
Pa se je moja mati odločila da temu naredi konec; in je šla vsa v modricah k zdravniku, ga prijavila. Enkrat, dvakrat, trikrat,.. Pa je moral na policijo. Pa jo je spet pretepel, pa ga je prišlo iskat policijsko vozilo. Pa je prišel nazaj, pa vpil še na mene da sem nehvaležna in da lažem. Seveda ga je mati tožila. Pa je vsakič napisal pritožbo. Pa smo hodili 2 leti po sodiščih in končno dosegli svoje. Dobila je tožbo. Ko se je odselil je nastal problem, kako bomo z denarjem. Ona je invalidsko v penziji, verjetno veste kako nizki so penzioni. Pa ga je tožila za preživnino. Pa smo bili spet ne vem kolikokrat na sodišču. Pa je dobila tudi to tožbo.

Želim vam samo to povedati, da jo občudujem in zelo spoštujem, koliko borbe, prejokanih dnevov, težav… Dve leti je sedaj od tega. Ko pridem domov je v hiši mir ali je polna smeha. Pomagamo si med sabo, besede; ki žalijo ali ponižujejo so izginile. Lahko praznujem ne samo rojstni dan doma, lahko imam obiske kadar želim. Dolga in trnova pot je bila; priznam. Danes, cenim ko pridem v varen, prijazen in topel dom.

Srečno vsem, ki hodite po tej poti.

Drage moje,
ko prebiram vsa vaša pisma in vse vaše zgodbe, sem vesela in presrečna, da sem zbrala pogum in ga prijavila policiji. % let me je psihično in fizično zlorabljal, rodili so se nama 3 otroci. Po rojstvu prve hčerke so se stvari poslabšale. Takrat je veliko delal in bil odsoten, zato ni bilo veliko možnosti za kreg . Ko pa je bil doma, je bilo grozno. Ko je imel čas, mi je sledil, nisem imela svojega življenja. Edina dobra stvar je bila, da sem imela in še vedno imam dobro službo in svoje stanovanje. Po rojstvu dvojčkov je pa vse skupaj tonilo v pogubo. Nič ni pomagal, cele dneve bil doma, me kontroliral ali sem pospravila, skuhala, zvečer sem uspavala otroke in gorje, če sem zaspala zraven njih in nisem pred tem pospravila kuhinje. Otroci so se ponoči zbujali, letala sem iz sobe v sobo, gospod pa je bil utrujen od nedela in je zaspal pred televizijo. Hudo je bilo, če ga je katero od otrok zbudil. pred drugimi se je delal skrbnega. Za 40 rojstni dan me je pretepel. Lepo darilo, ki mi bo ostalo v spomin. Še danes ne vem, kako sem zbrala pogum in ga prijavila. Imel je prepoved približevanja pol leta. Januarja bo 2 leti, odkar sem ga zapustila in šele sedaj bijem pravo bitko. Nikomur ni mar, da mi nagaja, me prijavlja z lažnimi ovadbami policije, laže, da sem mu dolžna denar, me toži za premoženje, skratka, bitka se še vedno nadaljuje. Ampak vseeno bi šla čez vse to, saj ni lepšega, kot se v miru vrniti domov, pustiti posodo čez noč v koritu, posesati samo 1x tedensko. Zato drage moje, obstajajo varne hiše, institucije se veliko bolj pobrigajo za vas, deležne ste veliko pomoči in kar je najpomebnejše…otroke zavarujete pred vsem tem nasiljem…jaz sem šla samo zaradi tega, da moj sin ne bo takšna gnida kot bivši.

Rahelca, čestitam, vsaka čast.
To so resnično težke stvari in verjamite, še težje je otrokom, ki nimajo možnosti izbire, vrženi so bili v okolje, kot ta in bili primorani preživeti.
Tako se je zgodilo meni.
Čez dobra pol leta jih dopolnem dvajset imam pa še dva brata. Povem vam, tudi pri nas vlada alkoholizem in vse vrste nasilja, fizično sedaj, ko smo vsi odrasli, niti ni prisotnega več, se pa spomnim vseh bojem, v pravem pomenu besede, ki smo jih imeli, ko je sredi noči prihajal domov, opit, razgrajal, tepel, poniževal celo ubijal živali pred nami, malimi otročki. Lahko bi razglabljala o toliko rečeh, ki o se nam dogodile. Mati je pred dobrimi 7mimi leti vložila vlogo za razvezo, katere postopek ni nadaljevala, bila je prešibka, tudi prijavili smo ga dostikrat, saj je bilo nevzdržno pa vendar, še vedno živimo pod isto streho. Dobre par dni nazaj pa je mati, predvsem na mojo pobudo, ponovno vložila vlogo, hodimo tudi po sodiščih zaradi njegovih grehov, povem vam, še vedno joče in ji je težko, kot mlado naivno dekle je, misleč, da pa le ni tako slabo. Zaradi tega postanem jezna, saj je tudi ona delno kriva, da smo morali otroci živeti v takem sranju, ki so pustile rane na vsakemu izmed nas. Ima tudi priložnost odit v tujino, saj jo zelo ljubi nek prijazen starejši moški, z vrednotami, kljub temu, da mu nima ponuditi ničesar, a ona še vedno okleva. Težko ji je zapustiti hišo, v katero je vlagala 20 let pa vendar bi moral biti to še najmanjši problem, saj material ne poplača in ne zaceli ran besed in stresnega življenja.

Želim povedati le eno, ko pride do takšnih situacij, na splošno, nikar si ne lagati, da bo bolje, da ni denarja, da ne želiš zapustiti nečesa, na katerem si gradil, a kljub temu pa si vsak dan slabe volje, žalosten in ne živiš pravega življenja, nisi srečen. Vedno se bo našel vir, ki bo pripravljen pomagati, situacija se bo izboljšala, če se bomo le odločili narediti korak naprej ter zaživeti na novo, brez- ampak, pa, ne vem če, nič! Vsaj za dobro otroka, če ne zase. 🙂

draga Shira ! Hvala Bogu za srečen konec. Tvoja mama si zasluži medaljo za pogum. Kako težko je priti do rešitve z izobražencem, vem.Že vrsto let to poskušam pa ne pridem nikamor.Tvoja mami je imela vsaj tisto borno invalidsko pokojnino, vseeno je imela vsaj nekaj. Mnoge tega nimamo in vstrajamo, kar je še hujše.

Pozdravljeni.

Morem reči, da sem vesela, da obstaja nek blog, kjer vidim, da ženske nismo same. Tudi sama sem žrtev psihičnega in občasno tudi fizičnega nasilja s strani zunajzakonskega partnerja.
Moja zgodba se je pričela rožnato, a je s časoma postala prava groza. Še vedno sem v njej,kajti ne najdem sebe in ne rešitve iz te zagate. Vedno imam občutek, da nisem vredna “piškavega groša”, ker mi partner daje tak občutek, iz katerega pa žal ne morem ven. Preden sem ga spoznala, sem bila zelo komunikativna, družabna in finančno zelo podprta, sedaj pa sem popolnoma sama (tudi prijateljev, ki sem jih imela, sedaj nimam več, ker z njimi nimam nobenega kontakta…………..kako naj ga imam, ker nikamor nisem smela in z nikomur nisem smela govoriti!). Edina tolažba je sedaj moja hči, ki je stara komaj 14 mesecev in me spravlja s svojim nasmeškom v dobro voljo. Njej se lahko zaupam in me objame, ko sem tega zelo potrebna. Tudi starše imam, na katere se lahko obrnem, vendar se bojim, ker so mi že veliko pomagali (zelo veliko tudi finančno), a sem jih, po eni strani izdala, ko sem partnerja prvič zapustila in se nato vrnila k njemu……ker mi je obljubljal, da se bo spremenil. Ja spremenil se je za mesec ali dva, potem pa se je zgodba ponavljala in se ponavlja. Sedaj sem v 7 mesecu nosečnosti in pričakujem dvojčke, brez dohodka (ker sem se pred rojstvom hčere zaposlila pri njemu) in ga ne bom imela vsaj še dva meseca, ker firma “propada”. Zadnje mesece smo živeli od moje porodniške in otroških dodatkov, ki sem jih morala dvigniti takoj ko sem jih prejela, da je on lahko razpolagal z denarjem, meni pa so se in se še vedno dolgovi kar kopičijo (živimo v podnajemiškem stanovanju, vse je pisano name!!!), včasih še za kruh nimamo, ker raje denar porabi za cigarete in pivo. Sedaj je še huje, ko denarja ni, sam pa tudi ne dela trenutno, ker je delo, ki ga opravlja bolj sezonske narave in ima dela v veliki večini od pomladi do jeseni (pa še takrat, ko kaj zasluži, sam spet razpolaga z denarjem), in sedaj sem jaz kriva za vse, me žali in ponižuje (da sem nesposobna tako doma kot tudi, da sem slaba mati), ko je pod vplivom alkohola pa je še agresiven do mene (bog ne daj, da ga udarim nazaj, ker mi je že parkrat roko “zvil”, me davil,…..). Sploh ne vem več kaj naj naredim, obljublja mi, da bo poskrbel zame in za otroke, vendar imam vedno večji občutek, da moram jaz skrbeti za vse, tudi zanj. Nobenemu se ne upam več zaupat, ker “zunaj” velja za zelo poštenega, predanega in ljubečega človeka, a doma je zgodba povsem drugačna. Nič kolikokrat sem se že želela umakniti, a sem ugotovila, da nimam nikamor iti……sploh sedaj, ko sta na poti še dva nova člana. K staršem bi lahko šla, če nebi bila noseča, kajti živita v majhnem stanovanju in ne morem jim biti v napoto še s tremi otroci (to je moja skrb in ne njuna – njuna je bila, ko sem bila jaz otrok!). V veliki večini prepirov, ki sva jih imela, sem rekla, da je najbolje, da se umaknem in grem, sem na njegovem obrazu videla hinavski nasmeh in nato še besede….”saj nimaš nikamor za iti, tvoje mesto je ob meni!”. Poleg tega mi je zagrozil, da če to naredim, se bo potrudil, da bo skrbništvo za hči dobil on, ker sem jaz nesposobna dobiti službo in preživljati otroka (do sedaj sem vedno imela službo, ki sem jo imela rada in delala to kar me je veselilo, res pa je, da je sedaj veliko brezposelnih z visoko izobrazbo – tako kot jo imam tudi sama), on ji pa lahko nudi vse in še bolje ji bo pri njemu kot pri meni. Te besede mene bolijo, kajti sedaj, ko so težki časi, nama moji starši pomagajo (tudi s hrano in denarjem, ki ga skrivam pred njemu, da lahko kupim kruh ali kako drugo hrano, ki jo zmanjka), sama pa sem zelo skromna in skrbna in se čisto vsemu odpovedujem, da lahko poskrbim za družino – kolikor je v moji moči. Banka kredita ne da, ker imam od lanskega leta izredni limit, ki ga ne morem in ne morem pokriti, hkrati pa trajnikov ne poravnam pravočasno in zato mi banka kredita ne da – in zopet sem jaz tista, ki se ne potrudim dovolj, da bi bančnike prepričala, da naj mi kredit odobrijo (rekel je, da naj grem do vodje poslovalnice in ga prepričam, da mi dajo kredit!!!)
Sama bom začela verjeti, da je moja usoda zapisana tako, da sem na svetu, da trpim in da bom morala trpeti še naprej.

Ne vem, če sem prav naredila, ker bom tako ali tako zopet tarča zbadanja in žaljenja (ko bo preveril, kaj sem delala na računalniku).

Po pravici povedano, ne vem zakaj sem to pisala, vendar se sedaj malenkost bolje počutim in upam, da se bo stanje tudi pri meni kaj izboljšalo.

Dekleta, držite se!

Spoštovana nn81,

če ste zašli na ta forum, potem verjetno veste, da imate kam iti… prenekatera ženska, ki se znajde v materinskem domu se sooča z zelo podobnimi problemi in strahovi: brezposelnost, zadolženost, strah pred izgubo otrok/a, občutek nesposobnosti… zato se tudi tako težko odločijo za umik od nasilneža. Poleg tega pa smo na žalost ljudje naravnani tako, da vztrajamo pri znanem, čeprav je slabo, ker se bojimo novega, neznanega, vendar osvobojujočega. Na vas je, da se odločite za življenje brez nasilja. Ne boste sami, imeli boste pomoč… In sčasoma si boste našli tudi nov krog prijateljev.

Za majhnega otroka je prehudo breme, da predstavlja tolažnika in zaupnika svojim staršem, saj mu to spodkopava tisti temeljni občutek varnosti, ki je življenjskega pomena v najzgodnejši fazi posrameznikovega razvoja. Poleg tega pa ga nehote obremeni z odgovornostjo za počutje starša in mu posledično vzbuja občutke krivde. Otrok malo razume, a toliko bolj občuti vse, kar posredno ali neposredno doživlja. In ko to doživlja: očetovo nasilje, mamin strah, občutek nemoči, se mu verjetno maje svet pod nogami… Majhen otrok potrebuje varnost, gotovost, predvidljivost.

Predlagam vam, da res takoj ukrepate, da ne postanete psihično še bolj uničeni in s tem onemogočeni. Grozi vam glede prevzema skrbništva nad otrokom, a trenutno je njegova prednost le to, da je zaposlen. Vendar to pri odločanju sodišča o skrbništvu ni poglavitnega pomena, poleg tega pa se vedo tudi okoliščine vašega položaja (nasilje…). Kar se tiče navezanosti otroka in skrbi zanj pa predvidevam, da imate vi pomemnejšo vlogo.

Glede finančne situacije pa vam bo vaša skromnost lahko pripomogla, da čimprej pridete na zeleno vejo.

Ne vdajajte se v usodo, čeprav se zdi to najbolj naravno, prepustiti se. Raje primite škarje in platno v svoje roke in si začnite sami krojiti usodo. To sporočilo, ta zgled, kako se postaviti in poskrbeti zase, bo morda najbolj dragoceno darilo hčerki in prihajajočima dvojčkoma. Srečno in pogumno!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Pozdravljene!

Mogoče komu pomaga, mogoče še jaz dobim kako pomoč, tole je delček moje zgodbe:

Sem mamica dveh otrok. Prvega otroka – sina imam z bivšim partnerjem. Sin je star 6 let in je lani vstopil v šolo.

Z partnerjem sva bila skupaj več kot 6 let. Med nosečnostjo se je začelo njegovo pijančevanje in nasilje, varanje, poniževanje,…. Večkrat sem bila pretepena, posiljena, grozil mi je na vse možne načine. Ko mi je končno prekipelo, sem od njega odšla. Tega je sedaj skoraj 3 leta in že ves ta čas bijemo bitko na sodišču o stikih. Po 3 letih se ne reši popolnoma nič in smo na mrtvi točki. Pravkar smo zaključili 3 obravnavo, kjer pa je sodnica dodelila novega sodnega izvedenca, ker je prvi podal napačno mnenje in se z njim nismo strinjali (v zapisniku je bilo več napak). Sedaj smo dobili novo mnenje sodnega izvedenca in je dvoumljivo saj v prvem delu navaja da naj stiki ostanejo kot so v drugem delu jih pa celo odsvetuje.

V sami vezi s partnerjem sem bila večino časa, tepena, ponižana, zlorabljena v vseh možnih oblikah, nikoli se ni zavzemal za sina, se obnašal kot da ta sploh ne obstaja, jaz sem bila dobra samo ko se mu je dvignilo spolno poželenje. Vem, vsak se vpraša kaj za vraga sem tako dolgo počela z njim in zakaj sem pustila toliko ‘’padcev po stopnicah’’. Odgovor je iz strahu, strahu pred njegovimi grožnjami, kaj bojo rekli drugi, kaj bom ko odidem,… Ampak končno mi je uspelo odit. Sedaj imam res čudovitega partnerja s katerim imava hčerko ampak moje oz. našo življenje nima miru. Bivšega partnerja sem ko sem odšla od njega prijavila policiji (vem, pozno ampak boljo to kot nič). Sedaj pa te prijave nihče ne upošteva, nič se ne reši, po sodiščih bijemo bitko za sinove stike,… Nihče ne upošteva tega kaj sva s sinom preživljala ko sva živela pri njemu, še sedaj nimamo miru pred njim in njegovimi starši, maščuje se kjer se le lahko in vse to se vleče že 3 leta, jaz pa sem na točki ko več ne vem in ne zmorem naprej. Če bom na sodišču prikazana kot da sem se čustveno in psihično zlomila me bo sodnica označila kot nezmožnega skrbnika za sina, do sedaj nisem upala niti po nobeno pomoč ker poslušam grožnje da sem psihično zlomljena in ne morem skrbeti za sina. Sedaj sem res z živci na koncu in res potrebujem neko pomoč, pogovor, kako naprej. Vseeno dam vse od sebe da skrbim za družino kar se da najbolje in da otroci ne opazijo moje stiske, opazi jo pa partner in tako trpi najin odnos. Po vsem kar sem preživela in kar preživljam sem se končno spametovala da tako ne morem več naprej! Da ne govorim o tem koliko ponižanj in žaljivk sem prenesla od njegove matere. Tam sem bila hlapec, suženj ali kakorkoli že. Kljub službi je moralo biti kosilo na mizi ko je gospa prišla domov, bivšega sem morala umivat, pospravljat za njim cunje ki jih je slekel sredi hodnika, mu prinesti vse k riti, ko si je to zmislil, nisem smela rečti ne! Zjutraj sem se mogla vstat pred službo mu skuhat kavo, pripravit za oblečt, potem uredit še sebe in otroka ter se odpravit v vrtec in službo. Če tega nisem naredila je bil ogenj v strehi. Polek tega sem morala skrbeti za celotno gospodinjstvo, vrt, okolico hiše,… V prenovo hiše sem vložila celo premoženje in sedaj nimam nič, Sedaj sem brez prebite pare, brez vsega, imam samo bivše dolgove in rubeže na glavi, ker njihovih dolgov ne zmorem več poplačevat, polek tega so tu še vsi ostali stroški v zvezi s sojenji, in podobno.

Oče sina -moj bivši partner za sina ne skrbi, se z njim ne ukvarja, nikoli ni prisoten ob izvajanju stikov, po sina hodi dedek, oče ne sodeluje pri sinovih aktivnostih (nastopi, šola,…), sina ponižuje, žali,…. Sin je pa res močno navezan na dedka (očeta bivšega partnerja), na očeta pa ne in zanj sploh ne vpraša in mu je vseeno če je tam ali ne. Poudariti moram da ne nasprotujem stikom, ampak želim da se ti zmanjšajo oz. omejijo , ker trenutno določeni stiki škodujejo sinu (opažanja mene, njegove osebne zdravnice, pedopsihologa,CSD…). Oče sedaj zahteva še dodaten dan in torej tako da bi sin odhajal k njemu že v četrtek. Naj povem, da se tam ne brigajo za sinovo učenje, šolo – domače naloge,… sina podkupujejo z raznimi darili, igračami, mu govorijo da ga jaz nimam rada in ga vzgajajo v smislu denar je vse, z denarjem se lahko kupi vse, otrok ko je tam gleda nenadzorovano televizijo pozno v noč in ko pride domov se ne more niti naspat, otrok ima prehranske motnje in tam tega ne upoštevajo in škodujejo njegovemu zdravju, prav tako tam ne obstajajo nobena pravila in se lahko počne kar se hoče brez posledic, pred njim se gleda pornografija, nepravilno izraža (kletvice, grdi izrazi, otroku govorijo da je ‘’pička’’),…. Skratka stiki ki so določeni močno škodujejo razvoju in vzgoji otroka.

Glede borbe na sodišču je pa takole, v prvi obravnavi sodnik brez da bi upošteval moje ali njegovo mnenje določil stike po svoje. potem sem se jaz pritožila in sedaj imamo novo sodnico, ki pa ne upošteva dokazov ki jih imamo in vztraja pri tem da oče mora imet stike z sinom, čeprav jih ne izvaja in stiki škodujejo otroku. Ne upošteva mnenja psihologov, zdravnikov in CSD-ja. In sedaj smo na točki ko več ne vemo kako naprej. Odvetnik vztraja ob meni, naredi vse kar je v njegovi moči ampak sodni mlini meljejo tako počasi in nepravično in ne v korist otroka. Sama nočem vzeti sinu očeta, ne starih staršev ampak zaboga, naj že nekdo posluša otroka in upošteva to kar on želi. Polek vsega imamo tudi kazensko ovadbo zoper bivšega partnerja za nasilje v družini na Mariborskem sodišču, in sodnica tudi tega ne upošteva, da ne govorim o tem da vse kar smo imeli v tem primeru je bilo zaslišanje pred več kot letom dni in se tudi tukaj stvari ne premaknejo nikamor. Sedaj se je začela še bitka na sodišču v zvezi z kazensko ovadbo zoper njega za nasilje v družini. To je še veliko bolj zakomplicirana zadeva. Po vseh teh obravnavah sem zmedena, prestrašena,…. saj ne vem kaj je prav in kaj ne. Glede na to da me noče nobena sodnica poslušat, glede na to da on izjavlja da sem jaz pretepala njega, da je bil on zlorabljen da sem ga varala in še hujše obtožbe, sodniki ga pa poslušajo, imam občutek kot da je nasilje nad otroci in ženskami v naši državi dovoljeno, kot da sem jaz tista ki sem sama kriva da sem tolikokrat ‘’padla po stopnicah’’. Poslušam same očitke, da zakaj nisem šla k zdravniku, zakaj nisem že prej prijavila tega, zakaj to zakaj ono. A bi vi šli k zdravniku ko ti grozijo s smrtjo, a bi vi prijavili ko se bojiš za svoje in otrokovo življenje in preživetje???? Preteče ogromno vode in potrebno je veliko poguma da narediš odločilni korak in jaz sem ga, in sedaj mi nihče ne verjame in v tej bitki ne bo nihče kaznovan. Za koga se naj borim, če se še za sebe ne morem?

Očitno v naši državi obstaja pravica, da lahko nekoga pretepaš, zlorabljaš, pa naj je to žena, mož, sin, hčerka,…. Sprašujem se ali se mora res ponoviti ‘’koroška deklica’’, ali primer iz Ljubljane ko je oče vrgel hčerko čez okno, da se bojo tile naši sodniki zganili in začeli delat v dobro otrok, ne tega kar zahteva neprimeren, psihično moten starš ki je po vrhu vsega še nasilen in alkoholik.

Resnično ne razumem več ničesar, ne naše tako imenovane pravne države, ne vem več kam naj se obrnem, kaj naj še storim,……

Kako povedati svojo zgodbo in z njo pomagati še komu in preprečiti še kakšen ‘’padec po stopnicah’’. Ljudje, preveč se dogaja tega, dogaja se dnevno, dogaja se zdaj, kako preprečit kaj takega, kako pomagat nekomu, zakaj vse te vzpodbudne akcije o pomoči če ti na koncu nihče ne verjame in ostaneš sam z še večimi občutki krivde in ponižanja kot si ga imel prej….. Zakaj vse to če je očitno nasilje in zloraba dovoljeno!
Polek tega pa kot sem že zgoraj omenila, tudi če imaš veliko denarja, na koncu bankrotiraš. Vsaj jaz sem. Čeprav sem vesela da sem od njega odšla, sem sedaj še vedno na tleh, saj nima niti za golo preživetje. Kakorkoli obrnem sem v zosu. Če hočem od nejga zahtevat kajkoli kar sem jaz tam v hišo vložila ga morem civilno tožit, niti svojega avta brez civilne tožbe ne dobim nazaj, plačevat ga pa morem vozi se pa on. Klub BPP mi vse obravnave in letanja od sodišča do odvetnika, policije pobere veliko denarja, delam sedaj za polovični delovni čas, plačujem še njihove dolgove, skratka če povzamem vse skupaj, ali bi ostala v nasilni vezi kjer bi trpel otrok ali pa se po vseh spodbudah postaviš zase, se boriš na koncu ostaneš obubožan in sam pa še dosežeš ne nič v vseh brorbah.
Na koncu pa ti še večina reče: ”ja saj si si sama kriva”!!

BRAVO JAZ!

Vi nn81 se morate rešiti iz tega odnosa že zaradi otrok in se NE vdati!!! Kaj si razmišljala, da si šla nazaj, zakaj se vdaš v usodo, zakaj bodo otroci morali trpeti vse to?
Saj si bila že na bolšem in si šla nazaj- ZAKAJ?! A so otroci dolžni trpeti, veš kakšne posledice bodo imeli?
DAJ POJDI STRAN,REŠI SEBE IN OTRKE, ne vztrajaj pri tem,ker te bo pokopal. Poglej kakšno te je naredil, zakaj se smiliš sama sebi, naredi nekaj.

Ne razumem takšnih ženk, ki vztrajajo pri takšnih in pridejo celo nazaj in morajo otroci biti žrtve, zaradi tega ker se mama vda v usodo!!!!!!!!!
Pomisli na njih, ne vdaj se, daj jim lepo otroštvo.

In še nekaj, to da nimaš prijateljev, nimaš več službe, da nikamor nisi smela.. oprosti, ampak zakaj se pa nisi zase postavila že takrat? Zakaj si ga pa ubogala, da s teboj pometa?
Tipični nasilnež je, si žrtev čisto podredi.
Če si prej imela službo, potem jo lahko dobiš tudi sedaj, kolikor razumem imaš boljšo izobrazbo, kot ta ničvreden k*. (oprosti ampak moški ki tepe žensko ni moški)

Ti si pa tudi malo preveč cunjasta, da si se vdala v usodo in MISLIŠ, da ne moreš ven in da si priklenjena na tega osla, posledično boš trpela in pristala bog ve kje, otroci pa tudi….

naj ti tukaj svetovalka da naslove in številke od varnih hiš, materinskih domov, ženskih svetovalnic, ki pomagajo!!

Samo ne vdaj, ne bodi cunja s katero lahko pometa se in reši sebe in otroke, ker si dolžna že zaradi njih, da bodo imeli lepo otroštvo brez posledic.

Pa NE MU VERJETI DA SI NESPOSOBNA IN NIČVREDNA, ker ni res, in ne vztrajaj v odnosu samo zato, ker misliš, da ne moreš ven, to je oslarija!

To si samo vi mislite, ni pa res.

“Sama bom začela verjeti, da je moja usoda zapisana tako, da sem na svetu, da trpim in da bom morala trpeti še naprej. “

To tudi ni res, NI res, da se če se hoče!!!

Najlažje se je vdati v usodo in trpeti. Ampak gospa, vi niste sami, imate otroke in ste dolžni rešiti situacijo. Oni si ne zaslužijo živeti v takem, pa tudi vi ne! Če bodo odraščali v takšnem, bodo postali isti- hči si bo poiskala istega nasilneža, sin pa bo nasilen do žensk in nespoštljiv. Tako je, ker se vse prenaša na otroke.

Jaz NE razumem ženk, ki pridejo nazaj, kljub temu, da vedo, kakšen je in imajo otroke z takim? Čemu so otroci dolžni prenašati stiske, če se mama kar vda v usodo.
Kako se lahko kar vdate v usodo, kljub otrokom?

Poglejte koliko ženske se je rešilo, kljub vsem, da se še bije bitke, ampak imajo vsaj mir, ljubi mir.

In še nekaj, mož nima pravice, da ti vzame otroke, sploh pa ne nekdo , ki je nasilen. Kot mama imaš dolžnost in pravico, da imaš otroke. Oni pa ponavadi grozijo in izsiljujejo preko otrok- posledično menim, da jim dol visi za otroke, drugače ne bi izsiljevali z njimi. V glavnem to so totalne gnide.

Za “moj delček zgodbe” pa takole dovolj si že naredila in lepo da si odšla stran. Če si toliko zdržala, boš tudi to, vendar naj te sodnik posluša, ali pa zopet zamenjaj, sodniki bi morali poslušati mnenje ostalih izvedencev in ljudi. In lepo je, da se boriš in bori se še naprej, nenazadnje če je bil nasilen, če vsi govorijo, da ima otrok posledice, bi morali to upoštevati.

Ne razmišljaj tako, da so se vsi proti tebi zarotili, ker to ni res. Včasih je tipično za žrtve, da menijo, da nimajo čisto nobenega in da so čisto same in da je nasilje dovoljeno, ampak seveda ni! Ne daj se, moogče ti sama stopi do sodnika in povej kako inkaj, mogoče predlagaj, da naj bo otrok zaslišan s strani CSD-ja, Pač morali bi poslušati tudi otroke, ja.
Ne daj se, veliko si že naredila in očitno si dovolj močna, škoda da druge niso.

Drage moje , pozdravljene !
Nasilja v družini je ogromno. Vsi po vrsti si zatiskamo oči. Za ženske je pa sploh hudo, zato , ker se morajo pretvarjat, češ saj je vse v redu. Poslušam marsikatero žensko, kako mora biti pripravljena vsak dan oz, kadar se njemu zahoče na spolnost. Grobi izrazi in žaljivke. Grda zmerjanja in zbadanja v javnosti in družbi. Pretvarjanja in hlinjenja pred svojimi sorodniki, ..To in še več prenašajo ženske vsak dan na svojih plečih. Ne pozabimo, da morajo kljub temu biti delavke, mame, žene, kuharice, ljubice, … Ne dolgo tega, kar sem bila v domu upokojencev na obisku, pa so se gospe pogovarjale o svojem življenju. Večina jih je trdila, da so nekoč hudo trpele, saj niso bile nič vredne. Strinjale pa so se , da današnje ženske ponekod še bolj trpijo. Nekoč ni bilo raznih inštitucij za pomoč otrokom in materam, danes to vse imamo, pa se vprašamo, kam to gremo. Ženske hudo trpijo, so šikanirane, posiljevane, maltretirane, zaničevane,… Včasih razmišljam, da smo mogoče mi starši krivi. Mogoče premalo povdarjamo otrokom, dokler so še otroci, kaj so življenske vrednote. Mogoče jih premalo učimo o spoštovanju, ljubezni, nesebičnosti, pomanjkanju,… ja, to je tudi potrebno. Srečno vsem !

Za nn81 Doma imate očitno nekoga, ki mora nekoga poniževati (vas) da se dobro počuti in da se počuti močnega. Slabič je, totalen, pred drugimi se dela lepega, resnica je drugačna. Njegov khrki ego vas je čisto podredil, verjetno vam je bil nevoščljiv, ker ste bili tako uspšeni, ko ste ga spoznali in vam je hotel vse vzeti, na žalost mu je uspelo (to je tudi vaša krivda, da mu je uspelo). Bal se vas je, nevoščljivost, zato pa vas sedaj ponižuje. Mrhovinar, nevreden ničesar, boječka.
Pa veste kaj, še vedno ste lahko uspešni in še vedno lahko imate življenje kot ste ga imeli prej, če mu le ne boste verjeli, da ste nič vredni. Verjemite, več ste vredni kot on, stokrat več. Ker se vas je bal, vas je začel podrejati si, samo tako se on počuti močnega, drugače je pa … Raje ne govorim, da ne bom cenzirirana.

Priporočala bi vam da odidete k staršem, kljub vsemu. Če ne boste nič naredili bo hudo za vas in za otroke. Hčerko in otroke, ki jih pričakujete ne more dobit on kar tako zlepa – te stvari kar tako zlepa ne gredo. Oba imata pravico in on vam jih vzeti ne more. To so grožnje, očitno zakona ne pozna.
Vsekakor bosta starša pomagala, če bosta vedela, v kakšni stiski živite. Po drugi strani bi se pa strinjala z apolonio z vsem kar piše zgoraj predvsem pa z tem, da otroci ne rabijo trpeti in da jih moramo zaščititi. Zatorej se ne vdajte v usodo, že zaradi njih! Pojdite k staršem, kamorkoli samo da se rešite in predvsem otroke. Ne vdajte se in ne smilite se sami sebi, za otrike ste dolžni poskrbeti.

Aha, šele sedaj sem videla, da je stanovanje pisano nate, potem pa pokličite policijo, naj mu izdajo prepoved približevanja, iz stanovaja se bo mogel izseliti. Saj tudi če ne bi bilo vaše stanovaje bi se mogel izseliti (tako je po zakonu)
V glavnem ukrepajte kakorkoli samo da bo dobro za vas in otroke.
Srečno

nn81 kako je kaj pri vas? Ste si morda le uspeli najti kakšno rešitev, kak izhod iz nasilja?

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Spoštovana gospa pod nazivom “moj delček zgodbe”!

Žal mi je, da se morate po prestanem nasilju spopadati še s vsemi mogočimi težavami, ki vam jih povzroča bivši partner in srečo imate, če vam sedanji partner v tej situaciji stoji ob strani.

Pravite, da si kar bojite poiskati kakšno pomoč, da ne bi bili označeni za psihično nestabilni. Mislim, da vsakdo, ki ima vsaj malo znanja o dinamiki in posledicah nasilja v družini, ve, da žrtve po preživeti travmi v večini primerov dejansko potrebujejo psihološko pomoč, a to še ne pomeni, da ne bi zmogle več opravljati svoje starševske funkcije. Če si oseba v duševni stiski poišče pomoč, je to pohvalno dejanje, saj kaže na njen občutek odgovornosti in na njeno željo, da po vsem, kar je prestala in kar še prestaja, čim boljše funkcionira. A po drugi strani vas razumem, da se bojite, da bo vaš bivši partner poskušal to izkoristiti. Zaradi tega vam predlagam, da si, če si še niste, poiščete podporo v kateri od organizacij za pomoč žrtvam nasilja (Ženska svetovalnica, Društvo za nenasilno komunikacijo, SOS telefon, Zavod Emma, Beli obroč, Združenje proti spolnemu zlorabljanju), kjer vas bodo opolnomočili in vas opremili s čimveč informacijami o samih postopkih. Ponekod imajo tudi samopomočne skupine, kjer se srečujejo žrtve nasilja in si izmenjujejo izkušnje.

Pravite, da poleg vas tudi strokovne službe ugotavljajo, da stiki v tolikšni meri škodujejo otroku. Pridobite mnenja in jih pošljite Sodišču, če je postopek urejanja stikov še v teku. To, da se pred otrokom gleda pornografija, je spolna zloraba otroka, torej kaznivo dejanje, ki ga je potrebno prijaviti…
Kazenski zakonik, 176. Člen: “(1) Kdor osebi, mlajši od petnajst let, proda, prikaže ali z javnim razstavljanjem ali kako drugače omogoči, da so ji dostopni spisi, slike, avdiovizualni ali drugi predmeti pornografske vsebine, ali ji pokaže pornografsko ali drugačno seksualno predstavo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.”

Naredite vse, da otrok ne izgubi svojega otroštva. Naj bo čim manj obremenjen z vsem, kar ne pritiče tako majhnemu otroku. Sodelujte s CSD, ki je ustanova pristojna za zaščito otrok. Dosledno jih seznanjajte z vsem neprimernim in otroku škodljivim ravnanjem njegovega očeta ter starih staršev. Občutek imam, da ste realni in ne pretiravate, ko opisujete vse, kar se dogaja. Zato mislim, da lahko rečem, da kar bodite vztrajni in borbeni, da zaščitite svojega otroka. Prosite, da se nekdo pogovori z očetom otroka in ostalimi, ki so z njim, kakšno ravnanje z otrokom je primerno in dopustno ter kakšno ni.

Odgovor pišem sproti ob branju vašega pisma… Pravite, da na Sodišču že imajo vsa strokovna mnenja, a jih ne upoštevajo. Morda bi se obrnili še na varuha otrokovih pravic: http://www.varuh-rs.si/otroci-mladi/o-otrokovih-pravicah/potrebujete-pomoc/. Izkoristite prav vse možnosti pomoči, ki obstajajo.

Glede premoženjsko-pravnih zadev pa težko kaj svetujem, saj že imate pomoč pravnikov. Lahko rečem le, da to, kar se vam dogaja, resnično ni prav in da človek postane kar jezen, ko to bere. Pravite, da je avto vaš, a ne morete do njega. Ali ste že kaj povprašali na Policiji, kako bi lahko prišli do svojega avta?

Bodite močni še naprej in se borite za svojo in sinovo pravico do mirnega življenja brez zlorab. Srečno!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Tole bi še tukaj kopirala za vse žrtve,ki so včasih dejansko same krive, ker se preveč pustijo namesto da bi že takoj ukrepale, raje spregledajo…

Tvoj položaj v zvezi se začne in izoblikuje glede na to, kakšen odnos imaš do same sebe. Dejansko si ga določiš sama, tudi če gre za šibkejši položaj. Medtem, ko ženske krivijo moškega za njihovo spremenjeno obnašanje, se ne zavedajo, da same vplivajo na to, kakšnega odziva bodo deležne. – Tole drži kot pribito.

One same se pustijo in raje skrivajo za izgovori da je težko iti stran, da to sploh ni možno, da ….
verjamem da je težko, ampak kjer je volja je pot. Vem za ženske ki so bile izredno zadovoljne z institucijami, sodišči, policijo, ampak nažalost ženske vidijo samo slabe zgodbe in so zato prestrašene in ne storijo nič! Kljub otrokom- že zaradi njih bi morale oditi, če zaradi sebe ne!
Otroci isto igro kot jo poznajo iz primarne družine plešejo potem v svojih odnosih- se pravi ali nadaljujejo z nasiljem (fantje) ali pa prenašajo nasilje (punce) ker so se to naučili doma oz. jim je najbolj domače in “blizu”.
Žalostno, res.

Tudi DNK je zelo dober, dobri svetovalci tam. Drugače pa na podforumu MOM – svojci so ženske s podobnimi težavami in je bolj živ kot tale, veliko več bodrenja in vsega…

K tej temi bi tudi jaz nekaj malega dodala.
Sem že abrahamovka, zato lahko verjamete, da sem tudi sama marsikaj doživela, vsa mnoga ponižanja od tepeža, zmerjanja, ustvarjanja laži o meni, prisil v neka dejanja, prisil da priznaš, da imaš druge, ponovno poniževanja z izbruhi ljubosumja, ki se je stopnjevalo, prešlo v psihično izigravanje, do mojega popolnega občutja nemoči, do psihičnega zloma, ki je prineslo spoznanje, da le sama se moram rešit, da nihče drug me ne bo. A kaj želim z tem povedati?
Vsako nasilje ostane zavedno v spominu, da z vsakim obvestilom, ko v časopisu zaslediš,kaj ljubosumnež – nasilnež lahko stori, ti znova odpre vse nezaceljene rane. In takšno življenje brez ljubezni ni vredno živeti. Sprašujem se, kakšni so ti naši moški? Mar med njimi res ni takšnih, ki bi znali živeti življenje v prijaznih tonih – trenutkih vsa dolga leta? Zakaj se morda vsi tako zelo spremenimo ko tista prva zaljubljenost mine, da se takoj začnemo obnašati čisto drugače, kot si te partner želi? Morda pa se vse premalo spoznavamo na pravi način, – to je komuniciranje z partnerjem že pred skupnim življenjem, kaj si in kako si kateri predstavlja skupno življenje.
Morda bi bilo tudi teh poniževanj majn, če bi imeli vnaprej vsak vizijo življenja svojega izvoljenca ispisano na poročni pogodbi, morda bi se takrat moški bolj zavedali, da za vsa dejanja naj ne krivijo žensk, da se jim potem one postavijo po robu,- sebi v bran in jih zapustijo. Pride pa ponovno problem, ki ga mnoge ženske odnesejo z takšnimi izkušnjami, saj mislim da ne obstajam samo jaz, ki več ne morem zaupati nobenemu moškemu več, saj sem bila tudi od drugega popolnoma izigrana, saj sem mnogo let mislila in čutila da mi je v oporo, a nazadne ko sem ga na kolenih prosila pomoči, bila od njegove strani, kruto vržena k vokovom ali vsa polita z gnojevko. Ja nasilja nad ženskami je ogromno in na mnogo načinov.
Zelo rada bi živela v miru in neki prijetni ljubezni z stiskom roke, a kaj ko ostaja tako malo upanja, da se mi bo ta želja uresničila, saj v življenju le sanjam o takšnem življenju, pa mislim da nisem edina!?
LEP POZDRAV !

Draga ketrin!

Prepričana sem, da obstaja upanje, da lahko doživite prijetno ljubezen, kjer se partnerja spoštujeta, kjer sta si na nek način predana, a si puščata tudi svobodo. Mnogo takšnih zvez lahko opazimo, ko v vsakdanjem življenju srečujemo najrazličnejše pare. In mnoge izmed njih se razvijejo tudi kasneje, po tem, ko se je človek že enkrat opekel, pa je zato kasneje morda bolj pozoren, da gradi odnos na pravih temeljih. Zna pa tudi bolj ceniti, če si najde življenjskega sopotnika, s katerim uspe zaživeti v medsebojnem spoštovanju in s katerim uspeta konstruktivno razreševati konflikte.

Obstaja pa le ena zanka, v katero se lahko človek zatakne in sicer, če prične iskati in odigravati iste vzorce, ki so ga že v preteklosti gnali v razdiralne odnose. To se dogaja na nezavedni ravni. Prepoznamo pa lahko takšne težnje v tem, da se nam določene izkušnje, vloge v odnosih ali značilnosti oseb, ki vstopajo v naše življenje, ponavljajo. V takšnem primeru lahko pomaga terapija.

Ketrin, napisali ste lepo pismo, iz katerega je čutiti, kako srčna ženska ste. Naj se vaše upanje uresniči… Sklepajte nova prijateljstva in se morda razvije še kaj globljega.

Morda se oglasi še kdo s pozitivno izkušnjo, da vnese malo novega upanja…

Srečno!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

To car pa vi vsi opisujete pa to ni samo muha pac pa pravi problem kako se odlociti kako novo pot vzeti in ne svojega zivljenja trositi .Jas po iskusnjah vem da veze ki so ze ostrupljene med moskim in zeno ni vec poti do srece in vsaki dan je se tezji za obadva . Najveckrat pa je zena ki je zrtva slabega ravnanja .
Zato cim pa se zacnete kregati cim so uzaljene besede ki so recene vi morate ze da pripravite skrivaj vas kovcek in vse kar vam bo potrebno za novo zivljenje .Prva skrb je pa stanovanje z tem je treba zaceti najveckrat pa se tudi znajdemo ce vzamemo kontakt z socialnim odelkom ki nam bo pomagal za socialno stanovanje samih mamic z otroki .cim pa boste tam pa takoj ihcite delo cetudi ste naprimer solani za avokata ali visoko solana –vzamite tudi delo v trgovini ali kot cestillka da bi si prve euro zasluzili za vas in vasega sina .Cim pa bolje gre pa zacnemo pocasi iskati delo kjer bo vec place ..cim pa boste to imeli pa si babico za otroka privscite tako da lahko v miru delate in lahko zacenjate tudi za vas ziveti ter danes ali jutri srecati zdravega cloveka ne pa psihopatov .Punce preden zacnete zivljenje z kom dajte si malo casa
da si odlocite in ze dajte ga na probo da bi zvedeli kakega karakterja pa je .Ne bodite prehitre da si novo gnezdo naredite ker padci na rit in se klofute pa zelo bolijo .. bodite pazljive z kom se druzite in nigdar
ma sploh nigdar ne dovolite da bi vam samo predlozil da greste zivet k starsem ..Samo jim pa recite

Ce se nisi sposoben da delas zadosti da bi svoje stanovanje (najem) pa nisi vreden da bi imel druzino
kako pa jo bos vzdrzeval ce se tega nisi sposoben .Pa ne cakaj vec takoj ga vrzi ker to je en
ubogi tip nesposoben ki hoce pod mamino krilo se vrniti …Bodite tudi ve malo bolj zbircne in te vste typov se takoj znebite ker vam bojo zivljenje zrli danes ali kasneje –in zivljenje v njegovi druzini pa je pajkova mreza ti si muha on pa pajk ki te bo cisto pocasi v mrezo zavil il sploh se ti bo zdelo da ne mores vec gibati potem pa te pocasi grizejo vsaki dan ..Cetudi ste ze na tem polozaju ne ostanite zbudite se in menjate svoje zivljenje in prihodnost vasih otrok ….ne spati in se jokati korajzo in vsaki dan en korak proti slobodi naredite pa boste znova soncne zarke tudi vi vidli .

zivijo

dekleta kadar se vam zdi da je situacija zakjucena je se zmeraj mogocnost zacnite ze zamenjati ali dobiti delo potem pa socialni odelek obiskajte in skusajte cim hitreje dobiti stanovanje z njimi ali pri njih .

potem pa spakirajte cim boste dobili vse pomoci in cetudi bo kovcek cisto mali od zacetka vi v novo ziljenje zakoracite in nigdar sploh nigdar se ne obrnite nazaj pustite te strele ki so hotele vase zivljenje uniciti . pozdravljene