Pozdravljeni!
Na vas se obračam v stiki, ker je moj 8 letni sin žrtev nasilja. Ima prijatelja, s katerim se poznata od najzgodnejšega otroštva. Ker živimo blizu, se tudi naša in njihova družina pogosto družimo, celo počitnice smo že skupaj preživljali. Dečka sta bila od nekdaj zelo navezana drug na drugega, moj sin je vedno občudoval prijatelja in si želel veliko časa preživeti z njim. Skupaj sta bila v vrtcu, sedaj sta skupaj v šoli, na krožkih ipd …
Od rojstva so se med njima kazale seveda razlike v karakterjih, temperamentu, sposobnostih … Tako je naš fant bolj šibek, nežen, “študiozne narave”, bolj neroden v komunikaciji, predvsem pa nima v sebi neke tekmovalnosti in agresije, popolnoma brez zanimanja za šport in “borbene” dejavnosti. Drugi deček je pravo nasprotje tega, je močan, nadpovprečen športnik, ambiciozen, čustveno precej bolj čvrst, z veliko željo biti najboljši, kar na mnogih področjih tudi je. Oba sta zelo bistra in v šoli dosegata lepe rezultate. Do tu vse lepo in prav, vendar …
Zadnje mesece nam sin pogosto pove, da je žalosten, ker se je ta prijatelj osorno in neprijazno obnašal do njega. Najprej sem to jemala kot običajne medvrstniške spore in nisem temu posvečala preveč pozornosti. Potem pa sem bila slučajno priča dogodku, ko se drugi deček brez vsakega razloga porinil našega fanta ob zid (ker je zvedel, da je osvojil neko priznanje, ki ga on ni). Prav tako se je začelo dogajati, da je prihajal naš domov žalosten, ker mu je vzel kakšno pisalo, igračo, celo denar in mu tega ni vrnil. Začela sem biti bolj pozorna in nazadnje se mi je sin odprl in se izpovedal, da je prijatelj do njega vsakodnevno nasilen in da se ga po eni strani boji, po drugi strani pa ga ima rad in ne bi rad izgubil njegovega prijateljstva. Povedal je, da ga tepe, če se z njim v čem ne strinja, če doseže kakšen uspeh, ki ga on ne, pogosto ga zafrkava in ponižuje pred sošolci, ker je naš fant neroden pri športnih aktivnostih in mu ukazuje, kaj sme in kaj ne sme.
V tej situaciji ne vem, kaj naj mu svetujem. Naš se zelo hitro razburi, hitro mu pridejo solze v oči, zato se mu drugi dodatno posmehuje. Fizično mu nikakor ni kos. Hkrati mu v trenutku vse odpusti, če se mu prijatelj le prijazno posmeje, takoj vse pozabi in je z njim ljubezniv, kot da se ni nič zgodilo. Skrbi me, ker pravi, da se ga boji in hkrati išče njegovo bližino. Izrazil se je, da je zelo navezan nanj in da ne želi izgubiti tega prijateljstva. Prosim za kakšen nasvet, kako naj ravnamo, kaj naj mu svetujemo, ali naj se pogovorim s starši tega dečka, na počakam …. Hvala za vaše mnenje!

imeli smo dokaj podobno situacijo, s tem da je šlo za bolj novo prijateljstvo. Rešili smo jo pa tako: ko je otrok začel javkat, kaj mu je sošolec spet naredil, smo se o tem pogovorili in mu prestavljali možnosti: umik, obrambo ali napad. Po približno pol leta je otrok ugotovil, da ta sošolec ne glede na vse uspehe ni kaj prida človek in se je nehal družiti z njim. (pa sem bila že tik na tem, da prepovem druženje, nekateri starši so to tudi naredili). Torej nehajte se skupaj cmizdriti, ampak fanta opolnomočite, da se bo znal postaviti zase, ker takih nasilnežev je svet poln.
Če mu vzame igračo, naj zahteva, da mu jo vrne. Če vzame denar, ga lahko prijavite v šoli ali celo na policiji. Če so norčuje iz njega, naj ga vpraša, kako bi se on počutil, če bi mu kaj takega rekel.
pa najbrž ima tudi kakšno šibko točko, naš nasilnež je bil recimo debel in ko je poniževal druge kako so oblečeni, so ga drugi začeli nazaj spraševati, kje dobi tako velike številke.

to ni prijatelj.
jaz bi preusmerila otroka: postopoma, k drugim prijateljčkom (naj jim kaj podari, povabi domov, naj dobi še prijatelje blizu vašega doma recimo), po potrebi izpisala v drug krožek (kjer je kakšen drugi ok otrok), sam bo temu težko kos- a z nasveti zgoraj, z hipotetično obdelavo možnih situacij, odgovorov, bo dobil idejo kako se postaviti zase, počasi mu bo uspelo.
prijateljica je imela podoben primer s svojo punčko- na srečo je ta žleht prijateljica šla potem v drugo šolo. drugače pa ves čas: “če ne boš to naredila, ne boš moja prijateljica” ipd fore, no tepla je res ni— boh pomagi, težko smo to vsi gledali.
ali si kaj o tem govorila s starši, tako potipaj ali ima ta res vašo igračo, pa denar. če so ok starši, mu bodo sami tko kakšno napeli (jaz mojemu bi).
mojemu fantiču sem že v vrtcu rekla, kako naj odreagira, če mu kdo nagaja: najprej prijazno pove, da to ni lepo in da mu to ni všeč. sicer pa naj se naredi hudega (sva vadila) in glasnega.
pa pogovor o tem kaj je dober prijatelj in primer teh punčk- pogovor ali se je njemu to zdelo ok, zakaj ne, kako bi lahko prijateljica drugače. naj se nauči reči ne, naj se nauči tudi zavrnitve- če se noče igrat z njim, da ni konec sveta- ideje kaj lahko naredi sam (se sam zamoti, poišče koga drugega)…
srečno!

Spoštovana melitacerne.

Hvala za vaš prispevek.

Žal tudi jaz nimam čarobne palčke, ki bi čez noč rešila opisano težavo. Tudi jaz imam majhne otroke in vem, da je pogostokrat teorija daleč od prakse.

Otroci se rodijo z genetskim in značajskih temeljem, ki se skozi vzgojo dodatno tako ali drugače dogradi. Glede na opisano vaš sin ni dovolj »energetsko« avtonomen, kar pomeni, da potrebuje nekoga na katerega se lahko »nasloni«. Pri 8 letih seveda še ni nič dokončnega in njegov značaj se bo še izoblikoval, seveda pa lahko izkušnje, ki jih opisujete, pomembno vplivajo na njegov razvoj samopodobe.

Življenjska situacija je res realna, in moral bo najti način, da bo preživel. Da bo preživel bo uporabil vire, ki jih ima na razpolago. Predlagam, da ga skušate opremiti z viri, ki mu bodo omogočali večjo avtonomnost in čustveno stabilnost. Vem pa, da je to lažje reči kot narediti.

Naj poskuša njegov oče (vi kot mama lahko z odobravanjem podprete ta proces) z njim počasi in v njegovem ritmu aktivirati željo po športu. Brcanje žoge, dolgi sprehodi, lovljenje, ruvanje (praviloma otroci radi počnejo) … počasi in na nevsiljiv način v otroku prižigajo dovoljenje, da stopi za lastni prav, prav tako spodbujajo odločnost in druge asertivne elemente. Ne forsirati tega, bolj vse početi skozi igro, smeh … in predvsem iz njegovega nivoja.

Mislim, da tudi ni nič narobe, če sinu razložite situacijo, da so nekateri otroci tudi nasilni, in da ima takšne in takšne možnosti … in da bo moral najti način, da bo preživel (podprite njegovo sposobnost, da najde sam ustrezno rešitev, lahko pa mu predstavite vse možnosti – tudi tiste aktivnejše).

Septembra se začne nova sezona vpisa v borilne športe. Nekateri klubi delajo zelo dobro z otroci (zelo odvisno od trenerja).

Otroci so po drugi strani ogledalo staršev , tako da je potrebno stvari včasih urediti tudi na tem nivoju. Stopnja agresije pri fantu, ki ga opisujete je morda nadpovprečna in slabo socializirana in za to so odgovorni njegovi starši. Prav je, da jih opozorite na dogajanje in jih prosite naj se pogovorijo s svojim otrokom. Nobene pametne lekcije ni v tem, da močnejši fizično in čustveno »mrcvari« šibkejšega pri tej starosti.

Se pa skušajte zavedati, da se fantje včasih tudi zruvajo (tudi punce) – to je del igre v hierarhiji. Naloga staršev, vzgojiteljev, učiteljev in drugih je, da različna čustvena stanja otrok socializiramo oz. jih naredimo družbeno sprejemljive, vendar nikakor ne na račun sposobnosti obrambe in izražanja lastnega jaza.