nasilen partner?
Pozdravljeni.
Tudi jaz se srečujem s to težavo. S partnerjem (skupaj cca 2 leti) imava noro vroče/hladno razmerje. Problem je v tem, da se vsake toliko časa prepiri končajo z njegovo izgubo kontrole. Po prepiru se vedno pogovoriva, žal mu je, razmisliva o tem, kako bi to preprečila, vendar vsake toliko je to neizogibno. Tudi jaz se trudim, da ne bi provocirala, ko se zadeve začno odvijati v to smer. ampak vedno enostavnno ne gre. Udaril me sicer ni (enkrat odrinil na posteljo), so pa leteli predmeti (nekaj stvari v stanovanju je uničil), med vožnjo v avtu, zategovanje ročne zavore itd. Moji občutki ob tem so grozni, postanem panična, ne morem dihat, ampak VEDNO mu uspe, da krivdo (ali del) za tak izpad preloži name. “ker nisem znala” pravočasno nehat provocirat. Rada bi ostala z njim, vendar ne za vsako ceno. Vem, da do tega v zdravi zvezi ne sme prihajati, vem tudi, da se nasilje običajno še bolj stopnjuje, pa že do sedaj so bile situacije precej nevarne (posebej na cesti). Nekako sem ga pripravila do tega, da se zaveda, da ta izguba samokontrole čez vse meje je problem in da ga je potrebno rešiti. Še vedno del krivde za to zvrača name, ampak pripravljen je o tem razmisliti. Kakšne so vaše izkušnje, je kaj upanja, da se zadeve dolgoročno normalizirajo, ali so take osebe v resnici sposobne spremeniti svoje vedenje do te mere, da do tega več ne pride?Sem zmedena in ne vem več kaj naj, v taki zvezi ne nameravam vztrajati za vsako ceno. Hvala za odgovor in lepo pozdravljeni.
Zbegana,
odgovor ti ne bo všeč, ker za svojega partnerja že sedaj iščeš vse možna opravičila in izgovore. Zavedati se moraš, da mu bo pomagalo samo zdravljenje in da ti sama ne boš mogla spremeniti popolnoma nič. Vprašanje je, če si na to pripravljena: je to človek, s katerim se vidiš čez nekaj let, človek, s katerim bi imela otroke?…
Lahko sicer počakaš do takrat, ko te bo tudi fizično prizadel. Morda se boš bolj zavedala realnega stanja. Kako pa boš zaščitila sebe takrat?? Že sedaj mu uspeva, da te naredi za krivo njegovih izpadov – se mu boš morala kdaj v prihodnosti opravičevati, da ti je oko zateklo in pomodrelo?…..
Moj nasvet je: odidi. Pojdi sedaj, ko še lahko. Zberi v sebi vso moč, ki jo imaš. Verjemi mi, da ga ne boš spremenila in ne ozdravila. Lahko pa spremeniš in ozdraviš sebe… in si dopoveš, da take izkušenje ne potrebuješ nikoli več (garantiram ti, da boš v nasprotnem primeru dobila v naslednji zvezi podoben primerek).
Srečno,
Amedea
No happy end story.
Stvari se običajno samo stopnjujejo.
In vedno težje izstopiš iz tega blata. Kaj če bi imela otroke? pol bi bilo še teže.
Včasih je potreben kirurški rez. Čeprav boli.
Tudi če mu je kasneje žal to stvari ne menja.
Žal imam tudi v žlahti na trenutke noeobvladljivo osebo. Mora za ostale, ko izbruhne. Za malankost
To je neke vrste bolezen. Morda porodna poškodba.
Živjo!
Nasilnost je zelo resna zadeva. In nikoli se sama od sebe ne zmanjša, običajno jo je vedno več.
Še najbolj me skrbi dejstvo, da te tvoj partner uspe prepričati, da si ti sokriva za njegove izpade. On sam je gospodar svojega vedenja in popolnoma odgovoren za vse, kar naredi, ne glede na okoliščine in situacijo. Ti pa si odgovorna samo za tvoje vedenje. Iz tega sklepam, da ni samo nasilen, ampak tudi dober manipulator – če boš dolgo ostala z njim, te bo nazadnje pripravil do tega, da boš prevzemala krivdo za njegovo obnašanje. To je hud prestop čez tvoje meje, ki pa ga ti še nisi opazila. Kako da nisi pozorna na to??
Premisli svoja dejanja in predvsem to, da partnerju dovoljuješ, da je do tebe nasilen. Pomagala ti bo knjiga Ženske, ki preveč ljubijo. Preberi tudi kakšno knjigo od Sanje Rozman, posebej poglavja o odvisnosti od odnosov – glede na tvoje ravnanje sklepam, da si odvisna od odnosov.
Ko se boš zavedla svoje situacije, boš že znala sama pravilno ukrepati.
Vse dobro ti želim!
Zberi pogum in odidi. Vem, da je težko. Jaz sem potrebovala kakšnih 5 let…Bila sva skupaj 10 let. Že na začetku je kazal takšne znake. In vmes. Na koncu je počilo. Pretepel me je. Davil. In veš kaj je najbolj smešno? Še vedno sem bila prepričana, da je on tisti, s katerim bom preživela življenje. In žal mu je bilo in vse…
Bla bla.
Nič od tega ni res. Takšni ljudje potrebujejo zdravljenje. Le vprašanje časa je, kdaj bo naslednjič izbruhnil. In res. Potrebujejo zdravljenje, ker te zadeve – agresija ipd. izhajajo najbrž že iz otroštva.
Vem, da je težko oditi, vendar vedi, da obstajajo moški, ki so popolnoma drugačni.
Pa srečno!
andreja
Hvala za odgovor. Najbolj so mi dragoceni taki nasveti, iz lastnih izkušenj, čeprav trenutno to mogoče ni stvar, ki jo želim slišati oz. se je itak potihem zavedam, pa mi je zaenkrat še težko o tem razmišljati in se slepim, da se še da spremeniti, čeprav………..
Lahko poveš kaj več, kaj je tvoj počel? Ali si se tudi počutila krivo?
Zaenkrat sva napredovala do tam, da se je s tem pripravljen ukvarjat, torej s strokovno pomočjo, vendar trenutno nisem pretirano optimistična.
Hvala še enkrat, res sem zbegana
Moje mnenje je enako kot od vseh zgoraj in tudi sama sem dala skozi dolgoletno nasilje. Pobesnelost in pomiritev, dobrota in obžalovanje, valjenje krivde name, stopnjevanje od rohnenja, metanja predmetov, vpitja, loputanja z vrati, nevarne vožnje po cesti do udarcev in terorja. Se mi zdi da si 2x napisala da bi rada ostala z njim, samo ne ZA VSAKO CENO? Kje pa imaš zgornjo mejo, bi rada dala skozi vse?
Na zdravljenje kar pozabi, to je le podaljševanje razmer kot jih imaš. Taki tipi ne zdržijo dolgo pri svojih “ozdravljenih” sklepih. Ponavadi se jih držijo nekaj časa, po kakšnem hujšem izbruhu. Če hočeš vse poskusiti na lastni koži in ti šola drugih ni dovolj, z obrazložitvijo da “je pri tebi drugače” potem pa poskusi.
Da glede zdravljenja ne bo nesporazuma:
v svojem postu sem omenila zdravljenje, vendar ne v smislu, da bi se ga morala udeležiti tudi ona! To ni njen problem – v kolikor ne namerava ostati zalepljena nanj in na njegova vrtinčenja v krogu: dober- nasilen- dober- nasilen…itd. Napisala sem samo, kaj potrebuje ON (čeprav se tega ne zaveda).
Zdaj mi bo kdo oporekal, da se mora zdravljenja vedno udeležiti tudi partner…. Razumem, če gre za dolgoletni alkoholizem v družini, kjer so že vsi člani soodvisni in potrebujejo vsi pomoč.
Ta pupa tu, ki nam je napisala post, pa se mogoče zaveda, da bi morala oditi. Zdaj pa naj razmisli, kaj jo drži pripeto na takega partnerja, kljub temu, da smo ji vsi napisali, naj gre stran.
Draga zbegana, povej po pravici: ali čakaš, da ti bo Boštjan ali Brane ali kdo drug svetoval, da je čisto v redu, da mu stojiš ob strani za vsako ceno?… Da je to dejanje ljubezni?…. Da s pogovorom pri terapevtu rešiš še tako nasilne motnje pri človeku? Ga spremeniš?… Brez zamere, ampak to so resne stvari za psihiatre (pa tudi oni mogoče uspejo samo potlačiti stvar, ne pa jo ozdraviti).
VSA MOČ JE V TEBI – jo sploh čutiš?……………
Srečno, Amedea
A ti pol misliš, da se človek ne more spremenit.
Da kar je, človek tudi ostane?
Nespremenljivost.
Vprašanje zame je
1. ali je nekdo nasilen v zvezi že od začetka ali pa šele s časom.
2. Ali je nasilen tudi do drugih ali le v družinskem krogu.
Ljubo posploševanje draga A., ampak žal ni vsak sadež jabolko.
Pač so ljudje, ki menijo da se svet vrti okoli njih (so njegovo središče) in so ljudje, ki pristajajo na to da so planeti al pa morda sam meteoriti.
Mihau,
človek se spremni takrat, ko se je SAM pripravljen spremeniti in ne takrat, ko to od njega zahteva okolica (partner ali družina).
Čisto vseeno je, ali je bil nasilen prej ali je nasilen zadnjih nekaj let – vso jezo, ki jo celo življenje potiskamo vase, skrivamo. itd… moramo enkrat dati na plano in takrat ponavadi izbruhne iz nas nasilje (ki je lahko fizično, lahko pa samo psihično).
Osebno poznam dva primerka, ki sta na videz božja voleka in blazno prijazna, njuni partnerici pa občasno v modricah. Je tak človek zate, kar se tiče krotenja nasilja, OK?
Brez jeze, prosim.
Gre se za to, ali se lahko obvlada, če hoče. Če se, je to ozdravljiva bolezen.
In ozdravi se le s pritiskom iz okolice. Od partnerja ali od širše okolice.
Da bo nekdo SAM spregledal in se poboljšal, ker mu je padel zvezdni utrinek na glavo, je grimova pravljica, ali pa v sanjinih knjigah (bi prosil še za kakšne angleške naslove knjig. Saj je nekdo na forumu že skoraj njen trgovski potnik).
Torej; če se je nekdo na začetku obvladal, se bi lahko stalno.
Misli si, da sme in da lahko terorizira. In to nekaznovano.
To ni bolnik. To je prasica.
V širnem svetu je ves presran in ponižen, doma pa tepe ženo in otroke.
Ko jih bo tudi za domače grehe dobil po češpleku , bo spregledal.
Z nonstop popuščanjem (vedno več mu spregledaš) delaš medvedjo uslugo sebi in njemu.
Stvari je treba že takoj postavit na svoje mesto.
To je bil namen mojga posta, med vrsticami.
Kje je pa pr taki vezi ljubezen in pravo partnerstvo tud ne vem.
Tiste vroče faze so očitno le spolne.
Mislim, da je odgovor precej preprost. Ce ostajas z njim kljub nasilnim izpadom, mu s tem utrjujes prepricanje, da ne dela nic napacnega in ga v nasilnem vedenju podpiras.
Se strinjam z Miho, da se clovek lahko spremeni. Vendar nasilnost zahteva leta in leta terapij in ucenja samokontrole, ki si jih mora clovek zeleti in sam sebi priznati, da ima problem.
Ce s takim clovekom enostavno ostajamo, ga samo podpiramo. Iz tvojega pisma je razvidno, da ta oseba v svojem ravnanju ne vidi nic napacnega in da celo vali krivdo nate. Mislim, da je v tem primeru nesmiselno vztrajati, saj si sprememb niti malo ne zeli. S takim pa nimas kaj. Ne zapravi let in let svojega zivljenja s cakanjem na to, ali se bo mogoce spremenil NEKDO DRUG. Spremenis lahko samo sebe in v zivljenju si odgovorna predvsem sama zase in za to, da poskrbis, da se obdas z ljudmi, ki bodo s teboj ravnali s spostovanjem. Ce ne, jih moras zapustiti. Partner je ena najpomembnejsih oseb v nasem zivljenju. Premisli, ali je res dober zate.
Srecno!!
Nazadnje ga je sprovociralo to, da je bil kakšen rižek po kosilu na tleh – od dveh majhnih otrok, ali pa da nisem takoj pometla kamenčka, ki smo ga prinesli s čevljev, ali pa da kaj jaz vem,… Pa je bil na začetku čisto ok, potem pa sem bila vsega jaz kriva. Vedno sem ga jaz provocirala. Tako mi je vtepal v glavo, udarci so pa leteli po otrocih, meni, vseeno kje.
LOČENA PO 13-LETIH, PREBOLEVAM NADALJNJIH 13 LET.
Naj še jaz povem nekaj.
Nasilje izhaja iz nas in naša vzgoja je kriva, da smo kakršni smo in da odreagiramo kot odreagiramo.
Vendar bi povdarila, da se moraš najprej pogovorit sama s seboj in to odkrito lahko čisto brez vseh kjnig in pripomočkov, kdo si, kaj si, zakaj imaš tako toleranco – ali si bila mogoče podobno vzgojena – po sistemu potrpi, se je podobno dogajalo pri vas,…
Ko boš našla odgovor na uprašanje KAJ JAZ HOČEM V SVOJEM ŽIVLJENJU IN KAKŠNI SO MOJI CILJI, pa boš videla ali je kje tudi partner, ki bi nujno potreboval terapevta oziroma, nekoga na katerem lahko “dela” pa si to delo predstavljaj kakor hočeš…
Vem da je tole čisto skregano z tistimi prejšnjimi pa pojdi, ampak zavedati se moraš, da če ne veš kaj bi res rada in kakšni so tvoji cilji, boš ponovno našla partnerja, ki bo na las podoben temu – boš verjetno rekla nikoli – ali pa…
pozdravčel Vida
Draga Zbegana!
Pravite, da imate s partnerjem noro vroče/hladno razmerje. To govori o tem, da je v vajinem odnosu zelo veliko čustvene energije, ki vaju včasih potegne skupaj, spet drugič pa povzroča nesoglasja in konflikte. Vsekakor je v preveliki čustveni zapletenosti v odnosu premalo prostora za resnično ljubezen in medsebojno spoštovanje obeh partnerjev. Obema bi predlagal, da poizkusita z rednim sproščanjem (npr. s CD-jem Globinska sprostitev) in da tudi sicer vsak v svojo duševnost vnašata notranji mir in ravnovesje. Bodita pozorna na to, kaj gledata po TV, kaj poslušata, bereta, kako preživljata čas, o čem se pogovarjata ne le vidva, temveč tudi z drugimi ljudmi – skratka, ali s svojo aktivnostjo še dodatno (in po nepotrebnem) prispevata k razburkanosti čustev.
Poizkusita se čim več pogovarjati o vajinem odnosu in o tem, kaj bi lahko spremenila na bolje. Rekel bi, da je vaš partner po temperamentu kolerik, ki se v prepiru ne more obvladati. Seveda imate v odnosu tudi vi svoj del odgovornosti (vaše misli, čustva, besede, dejanja). Ne dovolite pa, da partner odgovornost za svoje izpade prelaga na vas. Zanje je odgovoren sam in verjamem, da mu v tem ni lahko. Glede na to, da je pripravljen delati na sebi (če sem vas prav razumel), se mi zdi, da bi bilo ta hip prekiniti odnos malce prehitro. Gotovo tudi veste, da ljudje svojih vedenjskih vzorcev, četudi si zelo želimo, ne moremo spremeniti čez noč. Zato mu dajte (in sebi) nekaj časa.
Obiskovanje Šole čustvene inteligence bi lahko obema bilo v veliko pomoč pri obvladovanju čustev, a tudi že redno sproščanje bo lahko prispevalo k večji čustveni stabilnosti.
Želim, da bi vama uspelo!
Takole samo ena plat kovanca je navadno bolj tako-tako. Del krivde je vsekaor na tvoji strani…a sploh poslusas oz. slisis kaj ti razlaga. Agresija je ponavadi odraz strahu…torej cesar ga je strah oz. kaj ga jezi. Ponavadi ljudje odreagirajo zrcalno…se pravi poskusajo na nasprotniku uporabiti svoje fobije.
Iz osebnih izkusenj vem, da je moj tolerancni prag zelo visoko, vendar sem tudi sam skoraj izgubil kontrolo-no recimoda se jo, recimo da sem naredil velik korak preko mojih meja…in to samo iz enega razloga, ker sem imel obcutek, kot bi govoril z mojo drago povsem drug jezik. Udaril jo ne bi nikoli, sem pa ze vrgel ob tla cokolado (kar se je kasneje izkazalo za ful dobro stvar, ko je pekla torto ;). Dejstvo je, da sem se pocutil ogrozenega na nacin, ki ga ne znam opisati. Zelel sem, da se pogovoriva o neki stvari vendar sploh nisva prisla skupaj. V nasi druzini sem zaenkrat tisti, ki se bo vedno najprej pogovoril, vendar vcasih z besedami ne pridemo skupaj. Ce svojega partnerja resnicno ljubis in se ni prislo do fizicnega nasilja, potem mogoce se ni cas, da vrzes pusko v koruzo. Poskusaj prisluhnitim kaj ti hoce povedati v resnici.
Pa ne me narobe razumet…v primeru kaksnega koli fizicnega oz. prav tako custvenega nasilja nemudoma ukrepaj.