Naša zvezdica
Danes sem pri rednem pregledu (19 tednov) pri G izvedela, da je otročku prenehal biti srček. Jutri moram iti malega pikca rodit in nato na abrazijo. Čaka me peklenska noč in nimam moči…
Njegova sestrica je po pregledu tako radovedno spraševala, če je fantek ali punčka, z muko sva ji povedala, da bebici srček ne bije več in da bo ostala njena zvezdica na nebu.
Hud šok je bil zame predvsem zato, ker nisem imela popolnoma nobenih težav, ki bi karkoli napovedovale, vse preiskave doslej so bile ok.
Strah me je jutrišnjega dne, upam, da bo hitro minilo in bom kmalu spet doma pri mojem dragem in moji zlati sončici.
Boli me, ker naši pikici ni usojeno živeti. Upam le, da nekje daleč stran le ve, da jo imamo vsi radi.
Hvala, ker ste prisluhnile tudi meni.
Moje iskreno sožalje.
Mi je hudo hudo, z vsako žensko v podobnih položajih sočustvujem. Nate in tvojo družino misli sedaj ogromno ljudi (te berem na drugem forumu).
No, meni se je tudi 1. nosečnost končala že na začetku, sicer. 1. težko pričakovan pregled pokazal odmrtje ploda. In je minila noč, ko sem se pripravljala na odhod na čiščenje. Bilo mi je tako hudo, ves čas sem žalovala, jokala, obupvala,… Pa je minilo. Res na povsem drugačen način, kot bo pri tebi. To je morala pa moja teta preživeti, v 7 mesecu. Neznosno boli. Zdi se, da še dan joka. Oprosti mi, ampak vedi, da bo tudi sčasoma posijalo sonce, hvala bogu za hčerkico, ki jo imaš poleg in moža.
Življenje nam jemlje, in življenje nam tudi daje. Skleni roke in zapri oči, in se prebudi…
Tea
draga spelin@,
tako zelo sem žalostna, ko to berem…. jokam. zelo mi je hudo, sploh ko sem še par dni nazaj prebrala, da se počutiš dobro (berem te tudi na drugih forumih).
iskreno ti želim dosti moči, da stvari čim prej minejo. hvala bogu da imaš doma družinico. skrbeli bodo zate in ti skrbi za njih.
in prepričana sem, da vam bo nova zvezdica na nebu, ki je tako zelo posebna in edinstvena, svetla celo življenje in vas vodila. sploh pa tebe, izredno pogumno mamico.
želim ti dosti dosti sreče in zdravja, drugega ne rabimo.
helena
Špelina!
Po nekaj tednih sem zopet na forumu in berem žalostne izpovedi. Hudo mi je in v mislih sem s tabo.
Vem kako hudo je, ko misliš, da je vse OK, potem pa te presenetijo z žalostno novico. Sama sem izgubila že dve zvezdici – prvo v 27. in drugo v 9. tednu. Ni besed, ki bi nas potolažile. Vedi pa, da čas celi rane in za vsakim dežjem posije sonce in nas čaka mavrica.
Upam, da je porod minil brez zapletov in boš kmalu spet doma med svojimi najdražjimi.
Draga Špelin@.
Šele danes sem pokukala na forum in našla tvoje sporočilo, ki je tudi mene zelo prizadelo, saj sem te spremljala na drugih forumih, sedaj pa si tudi ti na tem. Žal mi je zate, za tvojo zvezdico in tvojo družino, ki mora skozi to težko preizkušnjo.
Res ni besed, ki bi te lahko potolažile, rane bo malo ublažil le čas in ljudje, ki bodo ob tebi našli prave besede ali pa ti podarili objem v pravem trenutku.
Sama te ne morem objeti, naj pa bo namesto objema moje sporočilo in želja, da bi tudi v teh črnih dneh opazila sonce. Sočustvujem s tabo in ti ponujam svojo pomoč na teh straneh ali na straneh Solzic, kjer sem tudi sama našla veliko pomoči.
Vse dobro in lep pozdrav.
Vidka
Tudi vama obema najlepša hvala, ker sta mi v oporo. Zdaj sem že doma, na veliiiko srečo sem bila kar hitro odrešena fizičnih muk. Zdaj trpim v srcu in mi je zelo hudo za mojim malim sončkom. Na forumu Starši staršem sem napisala nekaj vrstic v slovo mojemu malemu, tule je link:
Zavedam se, da bom še kako potrebovala vso pomoč in tople besede, ki jih premorete, še se bom oglasila, samo da malce odležim.
Jokam s teboj. Imava podobno izkušnjo. Nosečnost z mojim prvorojencem se je končala podobno, le da mojemu fantku ni nehal biti srček, ampak se mi je odprl mat. vrat. Vse nenadoma, brez težav, v 19. tednu.
Tudi jaz sem rojevala z umetnimi popadki, a se žal nisem poslovila od svojega sina, za kar mi je neizmerno žal.
Tudi moj fantek je bil majčken, čutila sem ga ob rojevanju.
Bolečina se ne da opisati, meni se je podrl ves svet. Žal nimam še nobenega otroka in sem par mesecev kasneje izgubila še drugega v 15. tednu. Takrat je postala moja bolečina še hujša in kar traja.
Želim ti veliko moči, izjokanih solz, toplo podoro okolice, ki ne bo molčala, ampak pomagala.
Če karkoli potrebuješ, pa sem tu.
Draga Špela…
zadjih nekaj dni berem tvojo hudo zgodbo in se spominjam na svojo…vedno znova mi gredo solze v oči ko pomislim na tvojo tragedijo se spominm na tvojo…tudi moj sinko si je tako želel dojenčka da je bilo zelo težko razložit zakaj ga ne bo in je zvezdica na nebu zelo odtehtala…sedem mesecev je okoli in redno hodimo na grobek pržigat svečko našmu malčku v park zvončkov in vsakič ko pridemo tja se najin sinko obrne v nebo in ga pokliče mu pove kaj je delu in da ga ima rad…na moreju smo iskali školjkice da bomo naredili slikico za našga fantka na zvezdici…nikoli ne bomo pozabili nanj…tako tudi ti i tvoji nikoli ne boste nehali misliti nanj in res bo čas očasi celil rane…nikoli pa jih ne zaceli…želim ti veliko moči in ljubezni, ki ti bodo pomagali preko pekla nekaj mesecev…kasneje ti bo lažje…vem da te tolažilne besede bereš že nekaj dni in tudi poslušaš jih vendar tudi moja tolažba naj bo med njimi ker iskreno sočustvujem s teboj in ti želim da bo tako kot si želiš v prihodnje….
Damjana
Špelina
Ni besed, ki bi te potolažile, je samo občutek in upanje, da bo vendar nekoč bolje, lepše. Na koncu vsakega predora je sonce, je svetloba.
Mogoče se še spominjaš, kako smo v aprilu sestavljale seznam decemberk, veš to sem bila jaz, ki danes doživljam isto usodo kot si jo ti. Danes bi bila v 18. tednu, pa vendar sem že en mesec brez največje sreče, ki se obetala, a prehitro poslovila. Moja usoda je zapečatena a upam, da ne za vedno. Moj otrok je med zvezdicami. Boli, a je že moralo biti tako.
Ti samo jokaj, in se pogovarjaj o tem, potem ti bo lažje. Mogoče se ćez par mesecev zopet srečava na forumu nosečnost in se bova zopet veselile skupaj.
Misli pozitivno, razmšljaj da bi bil verjetno bolan, prizadet in da je to kar se je zgodilo – zate in zanj najboljše.
LP Klara
Oh, draga Klara, seveda se te spominjam s sosednjega foruma. Zagotovo se bova čez nekaj časa spet srečali na njem – takrat bova lahko še bolje druga drugi v oporo, ker zdaj vem, koliko brezveznih in nepomembnih vprašanj roji med nosečnicami. Ko pa se ti zgodi, kar se je zgodilo nama, najdejo svoj prostor le bistvene teme – ni več pomembna ne epiduralna, ne spol otroka…
Za svojega fantka vem, da je bil popolnoma normalen in zdrav – razlog za njegovo izgubo tiči v trikrat tesno okrog vratu oviti popkovini. Nikomur ne privoščim takšnih bolečin, kot jih zdaj doživljam sama! Hujšega ni.