Naša odgovornost

Kot izhodišče za novo temo, sem izbrala tole:

Barbara, Šent je pisal/pisala:
>
ko dobite napad jeze ali besa, preden začnete z verbalnim napadanjem, počasi (potiho) preštejete do deset….

Ena pripomba: napada jeze ne “dobi”. Ona sama ga sproži. Ker če po definiciji, napad dobi od kdo ve kod, ga seveda sama ne more niti kontrolirati, a ne. Če zanj ni odgovorna in aktivna pri tem, je to čudo izven nje… Tako, kot to marsikdo misli!

In mislim, da pri skrbi za svoje duševno zdravje smo lahko uspešni, če sprejmemo odgovornost za svoje počutje, vedenje.
Prepogosto se ljudje počutijo ŽRTVE nekega psihičnega dogajanja. In prepogosto so deležni pomoči strokovnjakov, ki to predpostavko še potrjujejo.
Pozornost pri oblikovanju in izražanju svojega stanja, je potrebna. Ravno tako pri podajanju nasvetov.

Ljudje verjamejo, da jih popade jeza, da padejo v depresijo, da jim drugi vcepijo občutke krivde, da jih drugi razočarajo….
Vse to kaže na NE SPREJEMANJE ODGOVORNOSTI za svoje psihično dogajanje.

Draga Saša!

Jeza in naša čustva niso vedno nekaj kar lahko kontroliramo. Saj nismo stroji. Z vami se ne strinjam – če bi bilo vse tako preprosto kot opisujete, ljudje ne bi imeli težav!

Lep pozdrav,

Barbara, Šent

Ljudje res nismo stroji,se mi pa zdi,da vedno bolj in bolj postajamo,kot stroji.
Vse manj in manj je pristnih človeških stikov,saj med sabo kontaktiramo vedno bolj le preko nekih strojev.
Zaradi tega smo zelo omejeni v izražanju svojih čustev in ker jih ne moremo izražati se v nas kopičijo.Ker se čustva kopičijo,postanejo tako močna,da jih več ne moremo kontrolirati.Tako prihaja do občasnih izpadov jeze ali podobnih “izgredov”.

Seveda pa se je treba zavedati,da sem “jaz” sam odgovoren za svoja čustva.”Jaz” sem tisti,ki pogojuje,kako se bom na neko stvar odzval in kako bom neko čustvo izrazil.Torej sem “jaz” tisti,ki odloča.Seveda je vse OK,če se tega zavedam,problem nastane,če se tega ne zavedam ali pa tega nočem sprejeti.
Ker,če mislim,da je nekdo drug odgovoren za moja čustva,potem bom tudi iskal krivca nekje drugje,izven sebe.S tem,ko nočem sprejeti odgovornosti,tudi izgubim moč s katero bi lahko rešil nek problem oz. se rešil neke jeze.
Saj dokler mislim,da je nekdo drug kriv za mojo jezo,tako dolgo tudi ne bom nič storil za to,da bi se je odrešil.
Torej odgovornost je tista,ki mi da moč,ki mi da moč,da kontroliram sebe in svoja čustva.

V današnji družbi je problem,da nihče noče sprejeti odgovornosti za svoje nezadovoljstvo.Zato tudi ljudje toliko jamrajo,se pritožujejo,obsojajo….Eden na drugega samo vali krivdo,nihče pa nič ne stori za izboljšanje razmer.
Saj seveda pa njihovi “logiki” nihče ni odgovoren.Le zakaj bi potem kaj storil na sebi,če pa je itak nekdo drug odgovoren…

Zelo zelo malo je ljudi,ki se zavedajo,da je naša okolica in ljudje,samo projekcija nas samih.
To,kar vidimo v drugih,smo mi sami.
Če smo nezadovoljni s sočlovekom,pomeni,da smo nezadovoljni s sabo in je seveda na nas,da spremenimo sebe,če želimo biti zadovoljni.
Če obstaja problem,je problem le v meni,če obstaja jeza,je jeza le v meni.
Nikjer drugje.
Veliko je primerov,ko so posamezniki iskali odrešitev nekje izven sebe in pričakovali,da se bodo spremenili ljudje okrog njih,vendar so bili še bolj razočarani.
Problem so rešili komaj takrat,ko so sami sebe videli v tem in stvar vzeli v svoje roke.

Zakaj ni vse tako preprosto in zakaj imamo ljudje težave ?
Ravno zato,ker je samega sebe najtežje spremeniti.
Ravno zato,ker je najtežje sprejeti odgovornost za svoje življenje.

Šele,ko sprejmem odgovornost za svoja čustva in življenje,potem pa resnično postane tako preprosto.
V odgovornosti je moč in v odgovornosti je svoboda.

Ravno stroji niso odgovorni za sebe. S tem svojim člankom sem želela opozoriti na dejstvo, ki ga marsikdo, ki dela z ljudmi, pozablja. Namreč, da, čeprav zgelda nelogično, si ljudje marsikaj ustvarimo sami. Tudi težave.
Če verjamete, da oseba sama ne more kontrolirati čustva, ste ji ravno to potrdili, kar ne bi smeli. In sicer, da se ne more imeti pod nadzorom.
Pod nadzorom se navadno nimajo hudo duševno bolni.

Mislim, da je že preveč ljudi, ki verjame, da nima nadzora nad seboj.
To, da stvari niso enostavne, pa se strinjam. Kar pa ne pomeni, da oseba pri ustvarjanju svojih težav, sploh ne sodeluje.

Stroji seveda ne morejo biti odgovorni za sebe,saj delajo le po programu.
Torej je za vse,kar stroj stori,odgovoren program oz. tisti.ki ga je napisal.

Pri ljudeh ni dosti drugače (na žalost).
Tudi človek živi po nekem “programu”.Torej po principih,ki mu jih je vcepila družba.
In če človek zaide v probleme,bo seveda kriv “program”.Češ,zakaj ga je družba tako učila,če ima zdaj probleme.Torej je napaka v “programu”.
Zato lahko vsak dan opažamo,da večina nezadovoljnih ljudi išče neke boljše “programe” oz. principe,po katerih bi lahko živeli,da bi potem bili srečni in zadovoljni.Lahko je to,kot politični sistem ali kot neka oblika religije.Ki obljublja,da ,če boš delal tako in tako,boš potem to in to……
Seveda pa človek ni stroj,ampak je vsak človek nek individuum in so nam neke stvari že določene.
Zato živeti po nekem “programu” je diskriminacija samega sebe.
Je neko “posiljevanje” in to v človeku ustvarja napetost in stres.
Dandanes je vedno več in več raznih “programov” ali družbenih norm, po katerih bi se moral posameznik ravnati,to pa ima za posledico vedno več stresa in duševnih bolezni.
Kako priti iz tega začaranega kroga ?
Na kratko povedano tako,da začnemo živeti.
Da se nehamo obnašati kot stroji in izstopimo iz vseh programov,ki so nam jih vcepili.Da spet najdemo sebe oz. tisti pravi jaz.Da se zazremo vase in prisluhnemo svojim čustvom.Saj šele takrat,ko najdem sebe in se zavedam,da sem to “jaz”,ki ustvarja ta svet,kakršnega zaznavam,šele potem lahko prevzamem tudi odgovornost za svoje življenje.
Dokler pa samo sledim nekim “programom”,pa seveda ne morem prevzeti odgovornosti,saj sem le,kot stroj,ki nima zavedanja.
Saj šele takrat,ko se nečesa zavedam,lahko tudi tisto kontroliram.
Če se na primer ne zavedam svoje jeze,je seveda ne morem kontrolirati.To je logično.
Če se ne zavedam sebe in ne vem kdo sem,potem se ne zavedam tega,da si ustvarjam tudi težave.Saj sebe ne vidim,kot ustvarjalca.
Torej treba je prisluhniti sebi in biti pozoren,da se bom zavedal,kaj s svojimi mislimi in dejanji povzročam.
Bolj,ko se bom zavedal sebe,bolj bom prevzemal odgovornost,več moči in kontrole bom imel nad svojim življenjem

Seveda je stvar takšna,da ljudje iščejo boljše programe,drugi pa jih ponujajo.
Zato je nesmiselno nekoga obsojati.
Treba se je zavedati,da takšen način dela ne omogoča izstopa iz tega začaranega kroga in ko se bodo ljudje začeli tega zavedati,bo prišlo do sprememb,tako na eni,kot na drugi strani.

Upam,da je vam vsem,tako tistim,ki iščete pomoč in tistim,ki jo ponujate,nabolj pomembno to,da se osvobodimo raznih težav in bolezni.
Kakšne so posledice,takšnega načina razmišljanja,kot ga imamo zdaj,lahko vsak dan vidimo in če bomo delali še naprej tako,kot zdaj,ne bomo dosegli bistvenih sprememb.
Nekega univerzalnega programa,ki nas bi vse odrešil- NI,ker človek ni stroj.

Zato postanimo ljudje in začnimo zavestno razmišljati.