Naslovnica Forum Zdravje Rak Kako živeti z rakom? naša mamica rak na jetrih,pljuča (hornerjev sindrom)

naša mamica rak na jetrih,pljuča (hornerjev sindrom)

Spoštovana Tani!
Tvoja zgodba me je res ganila, koliko ljubezni.Iskreno sožalje izrekam in veliko miru ter lepih spominov na mamico.
GABI

Tudi, vidim, da sem se zmotila v imenu, se opravičujem.

Opisala bom resnično slovo od mamice, kot sva ga s sestro doživeli

Že od nedelje 17.02.08 sem vsako jutro ob 7h poklicala osebje na Pohor. oddelku. Kot ponavadi sledil je odgovor nespremanjeno. Med vožnjo sva se še s sestro nasmejali g., ki je želel sodelovati v akciji Radia Center za 10.000 evrov, s komentarji ja kolko pa si država pa občina vzame, pa malo je preklinjal, prav za nasmejat in malo pozabit. Vso pot sva s sestro omenjali zgodbe, katere sva poslušali in brali od raznih ljudi, da se lahko človek tudi čez mesec in več zbudi iz kome…Osebju sva nesli polno darilno vrečko bonboniero, napolitanke, kekse… Joj pa saj ni treba je sestra rekla, rekla sem samo mami bi tako želela, storila bi enako. Zelo hvaležni smo osebju, da nam je bilo omogočeno mamo obiskati ne glede na čas, hvaležni sva tudi pacientkam, ki so ležale v enaki sobi z mamo, tudi pogovoru z gospo, ki je povedala vse mamičine besede, preden je zaspala v komo. Vsi so rekli, da česa takega še niso videli, da bi se tako skrbeli, kajti ponavadi svojci samo še pokličejo in čakajo.
Zagledava mamico lepo rožnato. Zmeraj je bila bledih lic, tudi ko je bila na morju, nikoli ni imela barve. S sestro sva prinesli tudi sliko mojih dveh sončkov. Hčera 4,5leta mi da okvir (zelo lep,spodaj so miške, travica, rožice, potem pa je ena miška ki pleže po lojtrci,tako pravi babičina injekcija, tako ji je mama zmeraj rekla) z njuno fotko in pravi to spodaj te miške smo vse mi, ta miška, ki pa pleže pa je babica, in ko bo prišla do vrha bo zdrava.
S sestro vzameva vlažno pleničko, telo z njo osvežima, pri nogah začneva nanašati mazilo za dekubitus. To počneva tako počasi,tako skrbno, na petkah opaziva modrino, kar tudi rečeva bolničarju Mihcu. Ta prinese obliže in opetnike. Pomaga nama jo obrniti najprej na en, nato na drug bok, vso telo namaževa, tudi nad trtico in sredini hrbta se pokažeta modrikasto vijolična madeža. Rečem ji : mami zdaj nama bo Mihec pomagal, da te obrnemo, ti paše ne, meni bi tudi, če bi me kdo tako razvajal. Nisva izpustili niti en del, kjer je nisva namazali. Sestre so ob vstopu rekle: joj kako pa tu diši, vonj se voha vse po hodniku. Navlaživa ji usta z namočeno vatirano palčko, namaževa vazelin za ustnice, sestra umije očke, jaz tega žal nisem bila sposobna, Bog odpusti mi. Sestra je želela roke prekrižati eno z drugo, da bi se greli enakomerno, ker leva je bila zmeraj hladnejša zaradi Hornerjevega sindroma. Zgledalo je kot… veste, zato ji pravim, ne Klaudija ni še čas. Takoj položaj rok spremeni. Greva proti vratom in sestra pravi, samo Slavico v službo peljem pa se vrnem, kot v transu se obrneva, stopiva do nje, najprej jo polubčka sestra, nato še jaz. O moj Bog kako je dišala. Vse to sva delali kako uro, uro in pol, čas je kar zastal, nobena ni pogledala na uro… Rečeva adijo mami in greva. 7-8 minut za tem je mamica samo 2x lahkotno zadihala in zaspala, tako medic.sestra, ki ji je takrat menjala infuzijo in pa kateter za urin. Mamica je čakala, da odideva in da jo ohraniva takšno v spominu. Mami po tebi diši posteljnina, tvoja jakna, tvoji zoknčki, ki si jih ves čas imela na nogicah, da te ne bi zeblo, včeraj sem jih obula jaz, ko sem imela ledene noge, tako toplo mi je bilo. Sestra nosi njeno jakno. Ko jo je kupila je rekla, joj res je bila malo dražja, sploh Jožetu ne upam povedati koliko je stala. Zelo lepo ji pristaja, tako ponosno hodi, ko jo nosi, prečudovita je. Angelčke, ki si jih ves čas imela v Lj in Mb, pa tudi na Pohorju ob postelji, sva si razdelili, bralna očala je obdržala Klaudija, sončna pred kratkim kupljena jaz. Vedno mi je bilo žal zanj odšteti 100 ali več evrov, zdaj so mi namenjene, samo stekla bom menjala s stekli z dioptrijo. Pižamico, ena je moja, ena Klaudijina…vse si pravično delima.
Pogreb je bil v ožjem družinskem krogu, brez govorov, sedmine, kot si želela, solist je odpel Ave Marijo, odigrana je bila tišina. Žaro sva nesli s Klaudijo skupaj, brez občutka ena je več vredna kot druga, skupaj sva jo položili v grob k očetu. Tudi Matias je želel biti na pogrebu, nisem mu mogla preprečiti, Miša je prišla samo k maši. Kot si želela, jo bom vzgajala v duhovni smeri, Matias to dela spontano. Kmalu bo tudi njegova birma, katero si tako želela dočakati. Saj boš prepričana sem. Na kosilo smo šli samo družinski člani v kitajsko v Brezje, to je mami najraje jedla.
Razumeli smo pa tudi tvojo razlago in življenje, ki si ga imela na Bizeljskem. Uživala si ob nasajanju rožic, vzreji tvojih domačih kuric, puric, zajčkov, v sami naravi in miru, delu v vinogradu, adaptaciji tiste podrtije, ki se je razvila v prečudovito hišo, ampak… ostalo naj ostane skrivnost. Hvala ti, da si nam s tvojo razlago, vsemi izpovedmi od doli, odprla oči. Olajšana sem tudi, da je med nami vse spovedano, oproščeno, vsi smo svobodni, brez kakršnih koli zamer, kar si si ti zelo gnala k srcu, tudi moje otroštvo, ti veš kaj mislim s tem. Vse odpuščeno, vse oproščeno.
Ker živimo v eni hiši, sestra spodaj,mi štirje zgoraj v mansardi: vsak večer potegnem gor žaluzije, zmolimo 2x Oče naš, 2x Sveti angel. Do tvojega odhoda je bila vedno ena zvezdica, v katero smo zrli, naš ati, Miša pravi zdaj sta pa dve babi in dedi. Kaj pa delata: karte igrata, človek ne jezi se, pa veš koliko ima babi dediju za povedat, veš koliko vsega tega se je zgodilo v 18. letih odkar dedija ni. Mami ko bom jaz enkrat v nebesih bom tudi karte špilala, moja hčerka 4 in pol let, ne morem verjeti, kako razumna je. Rojena je bila v 31. tednu s 1700 grami. Bog hvala ti za tega otroka, Sin pa je itak legenda in poglavje za sebe. NJegove modre oči pa trepalnice dolge kot, da ima umetne. Pogled v njegove oči- božanski občutek.
Obljubim, da se bomo vedno imeli radi, tako kot je bilo do sedaj. Še bolj tesno smo povezani. Mami kot si rekla kar seješ, to tudi žanješ, ali pa goreti moraš sam, da oddajaš svetlobo. Svetlobo, ljubezen kot si jo izžarevala ti. Hvala ti iskrena iz vsega srca, hvala ti tudi za prečudovito sestro. Ona je sam Bog zame. Ko se jočem jo pogledam, pokličem, pošljem sms, že gledam na vse drugače. Razumem njeno razlago, kar mi žalovanje vsaj malo olajša.
Hvala Vam vsem forumovcem, ponosna sem na ljudi kot vas vseh tukaj gor. Korakajmo naprej v ljubezni, miru, spoštovanju….

Tudi,

moje iskreno sožalje.

Barbara

Draga tudi,

moje sozalje. MOram pa rec, da te obcudujem, tebe in tvojo druzino. Koliko ene same ciste ljubezni je pri vas doma! Kako neverjetno zrelo ste sli skozi to skupaj s sestro in svojima otrockoma. Od vas bi se lahko se veliko naucili! Mamica je bila oz. se vedno je gotovo zelo ponosna na vas vse. Se ena res svetla zvezdica na nebu. To, da karte spilata z dedijem,je pa res dobra. Cudovita otrocka imas. Res si lahko hvalezna za mnogo stvari, v prvi vrsti seveda za precudovito druzino, za precudovito mamico, ki je prenesla nate toliko materinske ljubezni, da od nje zivis in ti in tvoji dragi. OStani se naprej tako mocna in polna bozje ljubezni

Moja mamica je umirala doma, sva jo z atijem vsako uro obracala, dajala injekcije proti bolecinam in zmakala usta. Veliko sem ji brala iz svetega pisma in se z njo pogovarjala, ceprav je bila zaradi morfija zadnji mesec vecinoma odsotna. Oci je zaprla po letu in pol borbe. tega je zdaj 4 leta. Tudi jaz sem Bogu hvalezna za vse lepe spomine, mi je pa vcasih hudo, da ni docakala vnuckov, ki je ne bodo nikoli poznali. Moj ta velik (triletnik) me veckrat vprasa, zakaj je babi umrla in zakaj je bila bolna. Pravijo, da ima Bog pri sebi rad dobre ljudi in da jo je zato poklical k sebi. Pa saj se tako ali tako spet enkrat srecamo.

Imejte se se naprej tako radi. Cez kaksen mesec bo ze lazje, potem pa cas zacne pocasi celiti tudi tole bolecino, ki zdajle malo tisci v prsih.
drzi se.

Najlepša hvala vsem, da me razumete, da me prebirate, da me tolažite in pomagate iz dneva v dan. Imam tudi eno fajno prijateljico Matejo. Z njo sva zelo zaupni, zmeraj mi je vlivala novo upanje, ko sem kaj za mamico iskala, je ponudila pomoč, s tem, da mi je šla iskat… Včeraj je bila s prijateljicami na kavi, za isto mizo je sedela tudi ena gospa ali mlada gospodična, ki jo je Mateja prvič videla. Stekel je pogovor, o otrocih, pa tudi o službah, nakar ta gospa pove, da dela na pljučnem na Pohorju, Mateja ji reče joj to je pa težek oddelek, pa da je tudi njeni prijateljici ravno tam umrla pred kratkim mama. Nakar jo vpraša o imenu te gospe, potem pa ona pripoveduje, da česa takega še ni videla, da sem res tako dobra, vsi svojci, da smo bili več kot razumni, sočustveni, prijazni. Naši mami je moja sestra za prihod domov iz bolnice iz onkološkega iz Lj. podarila mnogocvetne rdeče vrtnice v okrasnem lončku rdeče bele barve s potiskanimi srčki,ko je mami bila na pohorju, jo je sestra nesla tja…to rožo je mami nato podarila tej gospe, ker žal v bolnici rožice niso dovoljene. Pravi, da ji rože niso nikoli uspevale, ta pa tako cveti in raste, da ne more verjeti, in kako spoštovanja vredna je bila gospa, vse preiskave je pustila opraviti brez ihte, vprašanj in panike. Smrt gospe jo je zelo pretresla, čeprav to ni v njeni navadi, zaradi poklica pač. ki ga opravlja. Ampak hčerke pa so ljudje, kot jih ne vidiš vsak dan.
Zame je danes to takšna nagrada, slišati po naključju vse to, to je tako srečen občutek v teh dnevih, ko me boli srce, v notranjosti me trga, ne morem se jokati…res Bogu hvala, da je ta pošta prišla do mene. To sem seveda takoj prenesla svoji sestri in ji upam da s tem polepšala dan, kot se je tudi polepšal meni. Bogu sem za to zelo hvaležna.

Za to da z dedijem karte špilata, ja kaj pa naj rečem hčeri, ko bo povprašala kdaj pride babi Anka, pa kaj si želi za rojstni dan in pa za božička od babi Anke? Še naprej jo bodo ta darila čakala za roj. dan in pa božička. Kupila jih bom res jaz, samo vem, da je mami tako želela, zato naj tudi tako ostane, enako bom storila za sina, pa če bi bilo treba trgati od ust. Hvala Bogu nam to ni treba. Ja ona pa meni odvrne, ko bo ona šla v nebesa bo ona tudi z njima karte špilala, pa človek ne jezi se, ker tam je dosti časa in ni treba nič drugega storiti, kot da se imaš fajn. Vsaka ji čast, mala je res čudež, ta babičina injekcija je tudi moja, ko jo rabim.
lučka3 kot si rekla, se srečamo!!!,upam, da še napišeš kako.

Se iskreno opravičujem za svoje pisanje, želela sem le odgovoriti N&B. lučki3…preselila sem se na sosednji forum Bolečina ob izgubi ljubljene osebe. Oprostite, na tem forumu le prebiram vaša pisanja, ni bilo namerno. Če koga moti, naj post prenese, jaz ga žal ne znam. Iskrena hvala.

pozdravljena

upam, da se prebirate ta forum. In srcno upam, da se boste mi oglasili.
Zelo rada bi prisla z vami v stik, ker se mi srecujemo z isto boleznijo ko vi.
prosim, če mi pisete na [email protected]

najlepsa hvala
maja

New Report

Close