Spoštovana, živim že 25 let z narcistom. Šele pred letom dni sem prišla do tega zaključka, prej sem vedela, da je človek z nizko samopodobo, da je sebičen, toksičen človek. Hotela pa sem vzdržati v tem odnosu dokler se otrok ne izšola. A bi morala že prej narediti konec- za moje življenje se je šlo- in to eno in edino. Torej poiskala sem si ljubimca in tako čeprav le kratek čas uživala in se naučila kaj sem, kaj potrebujem, kaj hočem. Začela sem se imeti rada, sicer sem pa zelo pozitivna oseba, čitam same pozitivne publikacije. Rabila sem kar nekaj časa, da odločitev fiksno izpeljem. Sedaj sem ravno v tem, tik pred ločitvijo.
Draga moja, ne bo bolje, nikoli. Še slabše se vam piše. V kolikor niste močna oseba vas bo notranje uničil. Mene hvala Bogu ni. Razmišljajte kako se boste odlepili od emocionalne manipulacije in vsega ostalega. To je edino. Drugače boste potrošili svoja najlepša leta za nekoga, ki vas ni vreden.

ok ti si si najdla ljubimca, kaj pa otrok? Si mu tudi našla občasnega normalnega očeta, al je bilo za njega pa vse dobro?

odgovarjam piscu “Kaj pa otrok”
Otrok je odrasel in se odselil daleč vstran in srečna sem zanj, da je dobil po študiju službo, ki si jo je iz srca želel. V celotnem času, ko smo bili še skupaj sem mu bila zelo dobra mama in upam, da ni podedoval kakšnih genov te blaznosti. Je izredno empatičen in to ima vsekakor po meni.
Vaše pisanje mi pride naprej že kot obsojanje, čeprav niste prehodili z mano niti koščka poti v mojih čevljih. Morda v podobni varianti? Potem pa tako in tako poznate “pot”?
Skratka, ne sramujem se moje kratke vezice, ki sem jo sama prekinila, ker ni imela prihodnosti. Prinesla pa mi je na pot čudovitega in dobrega človeka, ob katerem sem končno spoznala in se naučila kaj rabim, kaj si želim in kam moram iti. Obstajajo pa seveda tudi druge poti, da se to naučimo. Vsekakor sem se že pred tem naučila ceniti sama sebe, da sem si sploh upala privoščiti kaj takega. In kar se tiče moža: a misliš, da mi je bil ves čas zvest? Da ima kar tako na OnaOn več profilov, s katerimi lovi svoje potešitve egota? A misliš, da bi res morala biti zvesta takemu človeku? Predvsem pa sama trpeti zaradi pomanjkanja seksa in vedno tako rekoč prositi zanj? Glej, ne obžalujem prav ničesar. Našla sem sebe in svoj mir in to mi pomeni največ. Ni mi mar, če me kdo obsoja. Uživam sama s seboj in upam, da bom imela priložnost srečati nekoga, s katerim bom lahko delila radosti in veselje življenja. Lp,

Hvala za vase izpovedi in mnenja. Nikogar ne obsojam in v taksni vezi, to kar zgornja avtorica opisuje ni varanje, ampak skoraj pravica. Pravica do srece, ki jo je vredna. Tudi sama sem vecna optimistka in nekako mislim, da bo nekoc tudi meni sonce posijalo.
Saj mi ze sedaj sije skozi moja dva otroka, ki sta razlog, da se zivimo kot skupnost. Ni vedno slabo. Ni vedno grozno. Poskusam videti njegove pozitivne plati funkcije v druzini. Otroka ga obozujeta. Zna se z njima zaigrati. Res je, da jaz nisem ravno srecna, ker med nama ni povezanosti, ampak zaenkrat je res bolje, da delujeva skupaj. Je pa to naporno in najvecji davek zaenkrat res placujem jaz. Nikakor pa ne bi zelela, da bi bila to otroka. Jaz se zdaj ucim se vec potrpezljivosti in iscem se tiste zadnje atome moci, da tudi sebe brzdam. Nic vec mu ne tozim o svojih stiskah in problemih. Saj tudi on meni nic ne pove, nic ne zaupa. Vse resuje sam. Nekomu bi to celo godilo. Meni pa je hudo, ker nisem tako zaprt clovek in se rada pogovarjam in skupaj resujem probleme.
Zadala sem si, da gradim na svoji sreci ob njem. Tudi jaz sem premisljevala o ljubimcu. Vcasih se mi zdi, da bi si to celo zelel, samo da njega pustim pri miru. Ugotabljam, da mi bolj kot sex manjka ljubezni. Tista povezanost, ki ju dva lahko skupaj dozivita. Ampak naj to ostanejo samo zelje. Se vedno sem si dolga keta bokj od tega zelela njega. Tistega, ki sem ga spoznala. Tistega, ki ga sploh ni bilo.
Pri meni je bil najvecji problem ta, da sem sumila, da me vara pa mu nisem mogla dokazati. Tu se je on pokazal kot pravi sociopat. Izvajal je tak gaslighting, da sem jaz postala blazna, ker nisem vec vedela kaj je res in kaj ne. Nikoli si nisem misila, da mj bo kdo lahko tako mozgane pral. Zdaj se drzim pravila, da ga opazujem kaj pocne in nic ne komentiram. Ne verjamem njegovim besedam, ampak dejanjem.

…

Pozdravljena lisete1!

Takšnega premagaš zgolj tako, da greš. Vse ostalo je zanja zgolj podpora, če si tiho ali pač ne, vse bo obrnil sebi v prid. Če pogledaš malo poste tukaj za nazaj, boš videla, kako se v trenutku spremenijo, ko začneš pakirati kovčke. Kar naenkrat se začne cediti med in mleko, potem pa se jim običajno čisto zmeša od hudega, ker jih zapuščaš. V resnici se večina tistih, ki imajo bližnjega s takšni karatkerjem, kot je tvoj mož, ne zaveda, da so v resnici oni tisti, ki so močni, ne njhov partner, da pa so jim v vseh teh letih popustili in se “zmanjšali” in prilagodili, da bo v hiši mir.

Vprašanje je le, če je takšna prilagoditev, v upanju, da se bo nekoč zgodil čudež, vredna da gre življenje mimo. Čudeža ne bo, če bo partner našel kaj bojlšega oziroma , če ne bo dobil več dovolj energije in podpore generalno bo tudi kompletno odšel, ko bodo prišli trenutki, da boš ti rabila podporo in pomoč je ne boš dobila, oziroma bo verjetno ugotovil, da ga “oviraš”.

Res je tudi, če dolgo živiš v takšnem razmerju začneš pozabljati, kako je, če ti vsega kisika okoli tebe ne izsrka takšen partner in kako lahko življenje brez teh dram in ostalega sploh izgleda. IN se zdi, da se ni vredno boriti oziroma najti način, da bi živel drugače. Vsi, ki so to vseeno storili, pa ti bodo verjetno povedali ( stari posti) da je bilo vredno, ne glede na vse drame, ki so bile vmes, ko so njihovi partnerji ugotovili, da bodo ostali brez njih.

Prestar za življenje si pa šele takrat, ko umreš 🙂

GittaAna