Pozdravljeni,

prosila bi če mi lahko kdo svetuje, ali ima moj mož mogoče narcisoidno motnjo.

Moj mož je sicer dokaj vredu človek, se zna mirno pogovarjati, z svojo pojavo in govorom pogosto celo očara, tako da hitro pozabim na slabo. Trenutno živiva z otroci v svojem stanovanju v bližini tašče, ki nama greni že leta življenje. Sedaj pa v teh letih so se dogajale take stvari da se kar ne morem načuditi. Včasih je vse sladek, očarljiv, ljubezniv, vse mu gre, vse mu uspeva, je na višku energije, včasih pa je vse zanič, jaz mu grem na živce, otroka hoče tepst, in pol se pri vzgoji in vsakodnevih stvareh kregama, in vedno jaz popustim in vedno sem jaz vsega kriva. Sprva se skregava, pol pa se mi opravičuje, da me ima neizmerno rad, da sem ves nejgov svet, da ga nej ne zapustim ker bo samomor delal, in pol mu komaj dopovem da nej neha s tem, pa naenkrat reče da nima časa zame da ga čaka delo, in nenehno me obrača okoli in se ujemam v njegovo past, da en moment bi najraje bila brez njega ker je grozen pol me pa spet pripravi do tega da hrepenim po njem in se bojim zanj.

Midva nikoli nisva imela nekih prepirov za vsakodnevne stvari, ker nekaj ni naredil nek moment, prideva v konflikte zgolj za res delikatne stvari, kot so medsebojno spoštovanje, ali vzgoja otrok ali stanovanjska problematika in to negativno okolje v katerem živiva.

Naj pa povem da imata tašča in svakinji tipične MOM simptome.

Zdaj pa nevem ali si jaz samo domišljam ali pa mi moji čuti prav govorijo vendar sme očitno že tako zmanipulirana da zato težko dojemam?

Hvala,
LP

Kot oseba, ki je živela več let z narcisoidom ti lahko povem, da po opisanem sodeč tvoj mož niti slučajno nima narcistične motnje. Odtipkaj v googel ti dve besedi, pa boš našla značilnosti narcisov. Sicer pa si povedala premalo, da bi ti lahko karkoli svetovala.

Trebilatrica diagnozo ne moremo kar tako postavljati za to so strokovnjaki, lahko povemo samo mnenje. Konec koncev pa tudi ni toliko važna diagnoza kot da prepoznaš vzorce vedenja ki niso zdravi in jih v svojem življenju omejit.

To kar meni opisuješ bolj kaže na značajske poteze MOM kot narcisodnost. Pri moških je to težje prepoznat, ker jo malo drugače izražajo. Vendar ta čustvena nihanja – enkrat super, drugič zanič so bolj značilna za MOM.

Če živiš v okolju kjer so vsi malo “trčeni” potem sčasoma izbiš občutek kaj je prav in kaj ne, kaj je normalno in kaj ne, zato je dobro da poiščeš čimveč zunanjih informacij. INternet, knjige, forumu, prijatelji, ki jim lahko zupaš in ki so ( če pogledaš dejstva ) v zdravih odnosih.

Lahko ti pomagamo tako, da opišeš posemezne dogodke in ti povemo svoje mnenje ali se nam zdi nekaj normalno ali ne. Odločitev in preosja pa bosta še vedno tvoji.

lp, GittaAna

“Nima je” kašne pa so potem značilnosti narcisoida tako iz prakse..pogooglala sem že ampak vseeno nisem prepričana ali ima moj partner to. On predvsem kar naprej prihaja in odhaja od mene. Občutek imam, da imam vrednost samo takrat ko se čustveno odmaknem, ko sem predana, ko najin odnos postane intenzivnejši pa vedno nekaj najde in pobegne. Aja pa še ogromno potrebo po občudovanju ima. Mislim, da to občudovanje in brezpogojno sprejemanje nekako zamenjuje za ljubezen.

Živjo!

Lahko ti skoraj zagotovim, da tvoj mož ni narcisoid, temveč ima MOM. Sama sem pred leti imela fanta, ki je imel MOM in znaki so bili skoraj povsem enaki. V enem trenutku sem bila srečna, še prej kot sem se zavedala, pa v popolnem peklu (z leti se je to samo stopnjevalo in je na koncu dobrega bilo več malo, zmeraj le več pa tistih slabih stvari). V tistem obdobju svojega življenja (predvsem zaradi mladosti) sem bila mnogo bolj ranljiva kot sem sedaj in on se je tega dobro zavedal in izkoriščal. Kregala sva se skoraj vsak dan, po prepiru pa je sledilo dolgo obtoževanje, ignoriranje, žalitve itd. z njegove strani. Hvala bogu, da sem en dan spoznala, da tako ne morem živeti in se odločila zapreti to poglavje. Po temu, ko sem ga pustila, je obljubljal, da bo boljša oseba, da se bo popravil in naredil vse, da me dobi nazaj – a že v naslednji sekundi je svoje besede požrl in me spet zmerjal in obtoževal, da tudi jaz nisem najboljša in da bo naredil samomor, ker itak nima več smisla živeti. Verjamem, da je tvoja odločitev mnogo bolj težka – zaradi otrok in mnogih ostalih dejavnikov, vendar ti svetujem, da se poskušaj pogovoriti z njim in mu dopovedati, da se mora spremeniti in če tega ne stori najdi drugo rešitev – saj je tako življenje nočna mora in ga ne ti in tvoji otroci ne boste mogli uživati.

Tudi meni to diši bolj po mejni osebnostni motnji.
Je tudi samodestruktiven (samomorilske težnje, samopoškodovanje, slabo ravnanje s svojim telesom, rezanje, praskanje do ran in podobno?).
Prestrezi ga v dobrem momentu in se pogovorita … Veliko ljudi s to motnjo se počuti kot v kletki in jim je pravo olajšanje, ko izvedo, da ima njihovo stanje ime in da se da celo malo pomagat, da jim je lažje.