Ogromno sem že prebrala na temo NOM in se vedno ne vem, kaj si misliti o svojem partnerju. Ima obdobja psihičnega nasilja, ko -včasih tudi po več mesecev – ne govori z mano, me skuša ustrahovati, mi očita izmišljene stvari in mi ob mojih argumentih, da to kar govori, ni res, govori, da mu lažem in ga imam za norca.

Iskreno, če ne bi imela majhnega otroka, bi sla že dve leti nazaj. Tako pa ne zmorem.

Ko minejo njegovi vecmesecni izpadi (za trigger včasih zvem in je banalen, včasih tudi ne), je najina veza precej normalna, v določenih pogledih tudi odlična. Problem je v tem, da terja od mene vso mene – opustila sem svojo kariero, ker je bil slabe volje, če me ni bilo dovolj zgodaj iz službe (ob seveda zdaj, ko je dobil službo, ki si jo je želel, pride kasneje kot sem jaz kadarkoli), opustila sem šport, ki sem ga imela tako rada, ker ne najdem časa in energije ob skrbi za malega in zanj, s prijatelji se skoraj ne družim več, ker je bil pogosto kakšen problem.

Zdi se mi, kot da je njegova logika “ko sem jaz, sem jaz, ko si ti, smo vsi” v smislu, da če bi sla jaz npr sama v trgovino, gremo vsi trije, če bi šel, sva midva z malim doma.

Vse to mi kaže na NOM. Po drugi strani pa, ko berem, kaj vse osebe z NOM počnejo, to vseeno ni on. Ne gre v takšne skrajnosti. Se pa bojim, ker vidim, da nima empatije, pogosto se počutim kot vmesna vreča med njim in malim, ker enostavno ne razume, da se dvoletni otrok ne zeli “delat norca iz njega” ali pa ga “imet za kretena”, ampak enostavno ne razume se vsega in ne zna regulirati svojih čustev. Če sem iskrena do sebe, se ju bojim pustit sama, ker se razjezi za stvari, ki so čisto normalne za dvoletnika in želim malega zaščititi.

Vem, da je NOM na spektru…je možno sobivanje s človekom, ki je nizko na spektru? Je možno, da je oče, ki ne bo imel katastrofalnih posledic za malega?

Kaj narediti?

Hvala vsem, ki bi si vzeli čas za branje in povedali svoje mnenje.