»Pri boju s popolnostjo mi je bila v minulih letih v dragoceno pomoč globoka zgodba Nathaliela Hawthorna o kemiku, ki se poroči s pravjlično lepim dekletom, dekle pa ima eno samo malenkost, ki kazi njeno popolnost. Na licu ima drobno rdečkasto znamenje v obliki dlani. Kemika povsem obsede želja, da bi iznašel kremo, ki bi pomagala, da znamenje izgine. Po vrsti poizkusov mu končno uspe. A z znamenjem odide tudi njeno življenje. Ko žena umre, od žalovanja strti mož prepozno odkrije, da popolnost ne more trajati.
Najhujše pri naprezanju k popolnem je to, da želja omeji duha. Ker je bila kemikova pozornost ves čas usmerjena samo na ženino znamenje, sploh ni mogel uživati v njeni lepoti. Obsedenost ga je oropala zmožnosti, da bi jo ljubil takšno, kot je bila.« Odlomek vzet iz knjige Dr. Joan Borysenko Notranji mir.
Kolikokrat se obremenjujemo s stvarmi, ki nam pri nas niso všeč. Npr. prepričani smo, da imamo preveč kilogramov ali da smo premalo pametni, preveč okorni, premalo nadarjeni,….imamo prevelik nos, premajhne prsi, preredke lase, preveč mozoljev…..Sami sebe prepričano, da bi bilo naše življenje popolnoma drugačno, veliko bolj srečno in sploh in oh boljše, če bi odpravili to pomanjkljivost (no ja lahko imamo tudi več stvari ne samo ene –odvisno od tega kako smo neprizanesljivi do sebe). In tako veliko časa porabimo, da se spopadamo s to našo navidezno prepreko do sreče. Pri ženskah so to zelo velikokrat odvečni kilogrami. Koliko časa, energije, denarja se porabi za boj z odvečnimi kilogrami. Je vredno? Na to vprašanje si mora odgovoriti vsak sam. Gotovo pa drži, da nam družba v kateri živimo, kjer je potrošništvo tako zelo pomembno, vsak dan pere možgane s tem, kaj vse pri nas ni v redu, kaj vse moramo spremeniti, kakšni moramo biti, da bomo srečni.
Tako postane sprejemanje samega sebe z vsemi našimi pomanjkljivostmi pravi izziv. Biti pozoren na naše prednosti in se ne obremenjevati z našimi pomanjkljivostmi. To ne pomeni, da ne telovadimo, ne jemo zdrave hrane, ne meditiramo in drugače skrbimo za telo in dušo ampak, da se sprejmemo take kot smo in da smo taki kot smo popolni. Da uživamo v sebi in sami s seboj. Saj konec koncev je najbolj pomembno, kako se mi počutimo sami s seboj. Če se bomo mi počutili dobro v svoji koži, se bodo tudi drugi ljudje ob nas počutili dobro. In kdo določa kdaj se lahko počutimo dobro v svoji koži? Mi sami. 🙂

Perfekcionizem je res novodobni strup.
Z globalizacijo in z napredkom, so nam informacije postale dostopnejše..Naenkrat smo se znašli pred celim svetom, s katerim tekmujemo v tehnologiji, kot tudi pri svojem lastnem videzu, oblačenju….Vedno več je zahtev, pričakovanj in idealov, ki predstavljajo vrh napredka same družbe. Kolikor bolje je za tiste, ki so pri tem uspešni, toliko slabše za tiste, ki niso tako uspešni in ne zmorejo slediti idealom in biti konkurenčni.
Zaradi strahu pred neuspehom, smo postali zahtevni, kruti in neusmiljeni..Tako do sebe, kot do drugih…
Veliko več smo primorani vložiti truda, da smo deležni vsaj malo uspeha in zadovoljstva. A marsikdo ne zmore. Zaradi česar se obsoja in utaplja v nesmiselnosti svojega bivanja……

Ja…začne se pa že v osnovni šoli, ali pa bolje….ko se otrok rodi…..pa poslušamo primerjanje mamic, kaj njen otrok že vse zmore,…kdaj bere…kdaj shodi…se pokaka v wc…ipd….skratka, v šoli pa se mi zdi, da prav proizvajajo na tisoče otrok, ki so že tam nezadovoljni s seboj, hlepijo po boljšem (no, sicer tu se vprašam – kdo bolj, starš ali otrok.)…z ničemer več zadovoljni….
Pa sem pomislila – moj mlajši otrok je otrok s posebnimi potrebami – pa sem zadnjič rekla, da je najsrečnejši otrok na svetu , ker ga ne obremenjujemo s uspehi, šolo, pričakovanji, mu ne kvarimo samopodobe:)…in za nagrado pa dobimo njegov najlepši nasmeh zjutraj, veselje in dobro voljo….Mislim, da je to res popolnost, ki jo ponuja življenje:)

Res je! Tudi jaz imam podobno izkušnjo. Vse lepo še naprej vam in vsem najsrečnejšim otrokom na svetu.

Nesprejemanje nas samih takšnih kot smo je globoko zasidrano v nas samih. Pri večini je največji problem ta, da nas starši niso sprejeli takšne kot smo, od rojstva naprej, kar je seveda na duhu pustilo posledice in smo tisti, ki že v genih imamo predpogoje za razvoj perfekcionizma, k temu bolj nagnjeni in na koncu že preveč ekstremni v svojih prizadevanjih. Starši se niso zavedali kaj počnejo in drugače niso znali, ker jih je okolje in družba sililo v takšno ravnanje (in jih še vedno sili). Zakon mase, druge definicije neostavno ne najdem. Otroci pa se kasneje soočajo s težavami kot so osebno nesprejemanje in nezadovoljstvo. In vse bi še bilo dobro in bi se lahko dobro končalo, če nas družba in življenje ne bi kar celo življenje sililo v perfekcionizem. Od vrtca, osnovne šole, srednje, službe, itd. smo vpeti in sistem ˝nesprejemanja˝. Takoj, ko malenkost odstopamo od nekih meril smo nesprejti… imam drugačne zobe, štrleča ušesa, smo previsoki, premajhni, itd. Žal je tako. Nekoč so grde, majhne, bolane ljudi zapirali in jih izobčili iz družbe na zelo grd in nečloveški način. Danes počnemo popolnoma isto, le na bolj prefinjen in zahrbten način. Človek je po vseh definicijah inteligentno bitje, ki pa žal lastno inteligenco v večini primerov uporablja v slabe namene.