Sina starega 17 let ne obvladam več. Izsiljuje me za denar, brca, boksa, poliva z vodo, mi jemlje kartice, denar, vzame telefon, je verbalno nasilen…Nimam več moči. Seveda se to dogaja občasno. Oče ne sodeluje pri vzgoji, a je prisoten. Obiskuje šolo in je uspešen. Kot skrajni ukrep razmišljam, da bi ga prijavila policiji. Kaj to potegne za sabo? Bo dobil opomin, kartoteko? Kaj mi lahko svetujete?

Spoštovani,

vedenje vašega sina kaže, da je že dolgo v veliki stiski. Ne zmore več, preveč je. Jeza, bes, sovraštvo, nasilje, nevzdržnost, občutki, ki jih izraža v domačih odnosih, so samo odraz vaših (in očetovih) preteklih odnosov s sinom. S svojim zelo očitnim vedenjem, ki ga tokrat ni moč prezreti, vam(a) sin prinaša pomembna sporočila, nekaj, kar sta s sinovim očetom (nevede in nehote) skozi leta sinovega odraščanja pri njem spregledala, preslišala, prezrla; nekaj, kar nista zmogla ali bila pripravljena sprejeti, zato vaju na ves glas hoče prebuditi. Kakšni so bili vaši (in očetovi) dosedanji odzivi do sina, veste vi, so pa brez dvoma vplivali na to, kako se vaš sin danes počuti. Njegovo vedenje govori o njegovih čustvih, govori o tem, kako težko mu je. Sama lahko začutim, da je sin že davno začel opozarjati nase, najprej z manjšimi izbruhi, težavami in upiranji, ki so se vse bolj stopnjevali. Pogreša očetovo varnost, sodelovanje, odzivanje ter vaše razumevanje, neobsojanje, toplino. Sin vseskozi sporoča samo eno: “Imejta me rada.”, torej, da bi bil sprejet, pomemben in slišan z vajine strani, sprejet z vsemi dobrimi in manj dobrimi lastnostmi, da ne bi bil utišan v svojih občutjih, da bi mu prisluhnila in ga zares slišala v dno duše, kako mu je. To si želi. Ker je v različnih situacijah, ko je bil v stiski, ostal nerazumljen in nepomirjen (morda tudi kaznovan), saj se otrok sam ne zmore umiriti, se je jeza v njem počasi kopičila. Ker je je danes preveč, vsake toliko časa neusmiljeno izbruhne. Vse, kar vajin sin potrebuje, je pomiritev, da mu zares prisluhneta. Ukrep policije ne more omiliti ali odpraviti njegovega čustvenega bremena in bolečine, ki jo nosi. Vaš sin rabi vas. Ustavite se v življenju in začutite, kako se vaš sin počuti. Spomnite se svojega otroštva in odnosov s starši. So bili odnosi težki? Sledite svojim občutkom in sinu prisluhnite, kako mu je (preberi njegovo čustveno kartoteko). Vaš sin ne potrebuje ne denarja, ne telefona, potrebuje nekoga, da ga začuti, potrebuje pomiritev, ki jo lahko prinese vaš objem in občutek, da ga imate rad ne glede na vse. Nič drugega. Zagotovo se vama sam ne bo približal, saj vama ne zaupa, še bolj vaju bo odrival, z vztrajnostjo in pravim zanimanjem zanj bosta mogla utirati pot do njega, kar ne bo lahko, je pa prava pot. Samo začutite ga kot mati in ga čim prej vzemite resno. V stiski je, poln nemira, besa, nemoči…, s čimer se ne zmore sam soočiti, zato ruši vse pred sabo. Če se ne boste znašli, priporočam obisk družinskega psihoterapevta, da znova poiščete stik s sinom – tam bi vam lahko povedal, kar morate slišati. Vse dobro vam želim,