NAPETOST

Upam da mi lahko pomagate. Zakaj sem tako nemogoče navezana na svoje otroke (2 in 5 let), da ne morem nikjer kamnor grem brez njih normalno funkcionirat. V službi mislim samo nanje, če moram kdaj potegniti pa sploh ne gre… Kako naj si pomagam?

Draga Na…,

postavili ste težko vprašanje nekomu, ki še nima lastnih otrok, da bi vas lahko malce bolj razumel, pa še moški je povrhu… Moški smo (saj veste, skozi zgodovino, od pravekov) lovci, torej nekako čustveno bolj ”trdi”, zaprti in nekatere reči težje razumemo. Pa vendarle bom skušal kaj povedati. Povedati in NE svetovati.
V naših življenjih smo bolj ali manj na-vezani na veliko reči, kaj ne bi bili na lastne otroke!!! Najbrž vse navezanosti niso enake, ene v življenju prej in lažje odpadejo (ko skozi življenje ”zorimo”), drugih se tesneje ovijamo, nekatere nas spremljajo do konca naših dni… Velikokrat se kakšnih oseb, navad, titul ali celo predmetov (denimo naši domovi, hiše…) oklepamo predvsem zato, ker nam pomenijo najrazličnejše oblike varnosti, sprejetosti, samo-potrditev in podobno. Razumljivo, takšni pač smo. Manj razumljivo pa to postane, ko se zaradi takšnih ali drugačnih navezanosti ne počutimo več najbolje ali celo trpimo sami in pa še kdo okoli nas. Nerazumljivo zato, ker se teh ”motečih” navezanosti preprosto ne znamo ali ne zmoremo znebiti… Ja, takrat lahko nastanejo raznovrstne težave.

V takšnih situacijah se je dobro vprašati, kakšno je naše vsakdanje življenje, smo zadovoljni s seboj, s partnerjem, ožjimi družinskimi člani, se življenje odvija (kolikor tolikor) po naših pričakovanjih? Smo predvsem – zares kolikor tolikor zadovoljni sami s seboj??? Znamo biti zadovoljni in ”srečni” tudi ko se nič ”pomembnega” ne dogaja, znamo biti zadovoljni kdaj tudi ko ali če smo povsem sami in v tišini??? Sprejemamo življenje, takšno, kakršno je, prav v TEM trenutku kot nekaj, kar je dragoceni in enkratni dar, ne glede na to ali so naša pričakovanja drugačna?

Morda se je dobro občasno vprašati tudi, kaj nam neka situacija, stvar ali okoliščine, ljudje na katere smo navezani, pravzaprav pomenijo? Je to vse, kar je pomembnega v našem življenju? Je to nekaj (česar se denimo preveč oklepamo), zaradi česar bi naše življenje, če bi ”to” izgubili, izgubilo vsakršen pomen??? Se vprašati in morda celo u-videti, da lahko kakšne naše navezanosti tudi škodujejo – ne le nam, morda ali pa predvsem tistim, na katere smo, če govorimo o naših bližnjih, navezani…

Topel in čustven človek kaže da ste, najbrž zato tudi bolj občutljivi in ranljivi, draga bralka. Pa vendar imate ”prednost” pred tistimi, ki to niso. Morda zato, ker lahko vaše ”srce” prav zaradi tega bolj ”krvavi”, s čemer pa LAHKO v sebi odkrivate tudi globine nesebične ljubezni in predajanja, kar drugim, velikokrat prav nam moškim, niso dane. Ob otrocih se ljudje kot starši, najbrž najbolj kalimo v nesebičnosti, ko ves čas dajemo zanje vse, pravzaprav velikokrat ves svoj smisel življenja in na koncu nas – tako ali drugače, zapustijo…

Kako je takrat, ko storimo kako dobro delo za druge, za naše okolje, naravo, za znane ali neznane ljudi in ni zraven nobene ”publike”, oči nikogar, ki bi to ovrednotil, cenil??? Nihče nikoli ne bo izvedel za neko takšno nesebično dejanje in nobenega povračila za to ne bomo dobili v zameno – niti hvaležne, tople besede, razumevajočega pogleda…

Najbrž to storimo zato, ker zaupamo v življenje, zaupamo vase, v ljudi, ki nas obdajajo, v ”boga”, bi rekli nekateri… In takrat smo veseli, radostni, zadovoljni – s čim? Z ničemer pravzaprav in z vsem hkrati. Odprti smo, brez pričakovanj ”dajemo”, ker preprosto čutimo, da je tako prav. In potem, morda, takšne ali drugačne navezanosti in druge nerodnosti pričnejo odpadati same od sebe… Najbrž zato, ker na prvo mesto oziroma na ”prestol” našega življenja resnično ne postavljamo več samih sebe… Nekateri pravijo temu iskrena vera, drugi zaupanje, tretji morda celo modrost. Pomembno pa ni, kako se temu pravi ali o tem diskutira, temveč koliko uspemo ”to” zares živeti.

Priznam, ni lahko… in preporedkoma se dogaja.

Najbrž tale odgovor ni zadovoljil vaših pričakovanj, če vas bo pa le malce spodbudil pri razmišljanju o vašem odnosu do življenja (in torej tudi o vaših navezanostih) pa vaš in moj čas najbrž nad nama ne bosta pretirano ”razočarana”… Na drugih forumih še lahko vprašate razne strokovnjake, psihologe, ki vam bodo pomagali vašo težavo osvetliti še z drugih zornih kotov. Potem bo najbrž veliko lažje kaj postoriti…

Z nasmehom,

Dušan

Draga Nasssa1,

pišem vam kot mamica 13,5 letne punče, ki jo brezmejno imam rada. Problem enak vašemu sem imela tudi jaz. Reševala sem ga pa počasi in postopoma in sem v reševanje tega problema vložila kar precej svojih moči in samodiscipline, kajti ni bilo lahko!
Ko sem dojela, da ne jočem zaradi tega, ker je otrok šel z očetom na daljši sprehod ( kajti otroku je bilo lepo ), temveč jočem zaradi svoje lastnega materinskega egoizma ( ker sem ostala sama in mi ni bil všeč ta občutek ), sem resnično začela delati na tem, da spremenim svoje obnašanje, posledično tudi svoje občutke glede tega.
Prvič ko je šla kam brez mene, sem vsakih deset minut gledala skozi okno in poslušala ves čas, kdaj se bojo vrnili domov.
Drugič sem to delala vsakih 20 minut.
Tretjič mi je uspelo pri miru sedeti in čakati na čas, ko se bosta vrnila.
Četrtič mi je celo uspelo, prebirati mojo najljubšo knjigo in narediti nekaj lepega za mojo dušo!
Petič mi je bilo že povsem normalno, da tu pa tam ostanem sama.

Zavedati se moramo da žena ni samo mati, temveč tudi oseba. In kot oseba dolguje sama sebi, da nekaj časa preživi sama, v svojemu lastnemu svetu, kje se stikata mir in tišina. Bolj odpočita kot oseba, bolj uspešna bo kot mati.
Zavedati se tudi moramo, da je otrok svet zase in ga pustiti, da se počasi in varno, oddalji od nas in spozna različnost sveta, ki ga obkroža. To pa ni mogoče, če otroka ves čas imamo ob sebi.
Znati pustiti otroka od sebe je umetnost, ki se jo vsaka mati mora naučiti, kajti pustiti otroka pomeni, dati temu bitjecu, ki ga imamo najraje na tem svetu, najboljšo popotnico za njegovo prihodnje in čimbolj zdravo življenje.
Sicer pa, vezi med matero in otroci so najmočnejše tam nekje do sedmega leta starosti otroka, potem pa lahko opazimo, da nas otrok vse manj rabi, in da te vezi slabijo.

Za konec bi vam rada podarila verze Kahlila Gibrana, ki tako lepo govorijo o naših otrocih:

“Vaši otroci niso Vaši otroci. Sinovi in hčere klica življenja k življenju so. Po Vas prihajajo a ne od Vas, čeprav so z Vami niso Vaša lastnina. Lahko jim dovoljujemo svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je Vi niti v sanjah ne morete obiskati. Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni, toda ne trudite se, da bi ravnali kot Vi. Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavi ob tem kar je bilo včeraj.” (Khalil Gibran)

Kot mama mami vam želim veliko poguma in uspeha!

Vse dobro vam želim!

To ste napisala tako lepo in tako je podobno moji zgodbi.
Mogoče bi samo še dodala, da se otrok zaradi naših čustev do njih težje osamosvaja, si najde dobrega prijatelja. . . Nekako se počuti ujetega. Ko zrahljamo te vezi, pravzaprav pretrgamo, se za njih odpre nov svet. Vse jim je lažje, postanejo samozavestni, cenijo ljudi okrog sebe, enostavno svobodni so, mi pa z njimi.
Tedaj se šele zaveš, da otroci niso tvoja last ampak si jim nekakšen vodnik skozi življenje.

Lep dan še naprej!

Nasssa,

tudi sama sem mama dveh otrok in šla sem skozi take težave, ko sta bila še majhna. Nikomur ju nisem hotela pustiti v varstvo.. če pa se je to že zgodilo, sem bila ves čas napeta in z mislima pri njiju. Med tistim časom nisem naredila nič – od strahu pa mi je delalo kar slabo. Odveč je seveda povedati, da je bilo z otrokoma tačas vse v najlepšem redu in da sem bila edini problem jaz.

Pomagala mi je ena prijazna starejša gospa, ki me je nekoč med mojim jokom vprašala: “Kdo ti je najpomembnejši na tem svetu?”
Odgovorila sem: “Otroka.”
“Ne”, je odgovorila: “na prvem mestu si ti. Potem dolgo časa ni nikogar. Šele potem pride na vrsto…….”
“Otroci!”, sem pohitela z odgovorom.
“Ne”, je rekla: “..potem si spet TI. In potem spet dolgo časa ni nikogar.. In potem pride na vrsto tvoja družina.. Kako pričakuješ, da boš nekaj dala svojim otrokom in možu in kako pričakuješ, da bodo nekaj imeli od tebe, če ne poskrbiš najprej ZASE? To ni egoizem.. Če ne boš dovolj močna v sebi, ne boš zmogla pomagati nikomur, niti svojim otrokom ne….”

Po teh besedah se mi je zavrtel cel film in ugotovila sem, da sem pozabila živeti zase… da sem pozabila biti JAZ.

To je bilo pred leti, ampak vsakič, ko pridem v situacijo, ko bi želela omejevati svoje otroke ali pa bi hotela narediti nekaj namesto njih, se spomnim tistih besed, ki so me ozdravile. Zato ju z ljubeznijo puščam od sebe, ker vem, da je to edini način, da ju ne vežem nase, a da hkrati od mene dobita vso ljubezen.

Poglej svoja otroka globoko v učke in videla in začutila boš tisto, kar ti je napisala že moja predhodnica: nista tvoja. Sta iz tebe, ampak nista tvoja last. Imata svoje lastno življenje in samo srečna si lahko, da sta izbrala tebe za svojo mamo. Edino, kar lahko narediš je, da ju imaš brezpogojno rada in da se zavedaš, da imaš srečo, ker deliš svoje življenje z njima.

LP, Amedea

***************************************
Omnia mea mecum porto.