Napadi panike

Pozdravljeni,

moj mlajši brat se od konca šolskega leta srečuje s tesnobnimi napadi. Začelo se je v šoli (srednja), ko je zvedel, da ne bo naredil letnika (vsa leta do zdaj zelo priden), dobil je napad (težko diha, odrevenijo mu roke in noge,…) in peljali so ga v ambulanto. Naslednji napad je bil, ko je padel na pisnem delu izpita za avto. Zadnje čase se vse skupaj še stopnjuje. Ne je skoraj nič več, strah ga je kam iti, če ve da mora iti, bruha, dobi napad, kuha ga vročina, trese se, niti spat si ne upa več sam. Ne druži se večs prijatelji, ni šel na težko pričakovano morje, zdaj se misli še mama odpovedati dopustu, ker si ga ne upa pustiti samega. Jaz živim 60km stran.

Včeraj je bil prvič pri terapevtki, ki mu je predpisala antidepresive za dobo 1 meseca.
Naj povem, da nama je umrl oče, brat je imel takrat 9 let, jaz 20, in vsi smo mislili, da je takrat dobro preživel vse skupaj ker je bil še tako majhen … ni žaloval in pogrešal tako kot jaz, ni ga nikoli omenjal. Osebna zdravnica pravi, da je tudi to najbrž razlog za njegovo sedanje stanje (po skoraj 10ih letih). Seveda pa tudi stres in preobremenjenost v šoli.

Kako si lahko pomaga in kako mu lahko pomagamo mi okrog njega?

Kako se sploh imenuje to stanje, ali je to bolezen?

Hvala in pozdrav od zelo zaskrbljene sestre.

Pozdravljeni!

Vidim, da ste za brata precej zaskrbljeni. Pomagate mu lahko tako, da se z njim čimveč pogovarjate, da vam brat zaupa, da vam pove za svoje težave. Če bo spoznal, da se na vas lahko zanese, bo tudi njemu nekoliko lažje.
Brat se naj trenutno ( dokler zdravila ne začnejo delovati) izogiba stresnim situacijam, naj živi čim manj obremenjeno ( sprehodi, sprostitev..), naj skrbi za urejeno in dovolj dolgo spanje. Redno naj jemlje tudi predpisano terapijo.

Upam, da sem vam z odgovorom nekoliko zmanjšala skrbi za brata.

Lep pozdrav,

Mateja

Ja za brata mi je res hudo, saj je pred njim še celo življenje, letos je dopolnil 18 let.
In želim da se čimprej vrne spet v normalno življenje, začne žurat kot prej, normalno jest, se spet ukvarjat z muziko, pa tudi da konča šolo.

Draga Pikca!

Ker sem tudi sam šel skozi to kar opisuješ za svojega brata, mu reci naj mi piše na moj email: [email protected] in pove kaj o sebi (zelo verjetno pa je da ne bo kaj dosti pisal) ter napiše svojo kontaktno tel. št. ali pa kakšen svoj email.

V upanju na čim prejšnji odgovor te lepo pozdravljam.

Draga Pikca
Tudi sam sem šel skozi to, kar opisuješ. Lahko me kontaktiraš na email, da malo podebatirava o težavah. Niso nerešljive. Povem ti pa lahko samo nekaj: tablete niso rešitev, sploh pa ne trajna.

LP

Zoks, tudi jaz sem šel skozi pekel panične motnje z agorafobijo, hudimi paničnimi napadi in posledične depresije. Zbolel sem pri 20 in mislil, da je zame konec življenja. Praviš, da zdravila niso rešitev. Ne strinjam se. Mene brez antidepresivov ne bi bilo več na svetu, tako hudo je bilo. Ne govorim o pomirjevalih, ki res niso rešitev. Seveda zgolj tableta ne bo prinesla odrešitve in človek mora sam veliko narediti na sebi, predvsem na dolgi rok. Osebno mislim, da ima vsaka panična motnja svoj vzrok in kemične spremembe v možganih, ki sprožijo panične napade so samo posledica tega vzroka. Obenem pa iz izkušenj vem, da mi v obdobju najhujših napadov ni pomagal prav noben pogovor in nobena psihoterapija.
Čudežne tabletke ni. So pa na voljo dobra zdravila.

Mihc, se strinjam. Tablete niso vse, ampak so pa v določenih primerih nujne in brez njih ne bi mogli narediti koraka naprej.
Pikica, a je z bratom kaj bolje?