Napadi panike oziroma strah pred strahom

Pozdravljeni

zanima me,če ima kdo napade panike oziroma strah pred strahom. Že pred par leti sem verjetno imela napad panike in to se je še parkrat zgodilo (začelo me je dušit, močno bit srce, mislila da bom padla skupaj ipd.). Šla sem k osebnemu zdravniku in opravila vse možne teste (zdrava). Od takrat imam strah, da se mi to še kdaj ponovi in bolj, ko razmišljam o tem bolj me grabi panika.

Tisti, ki vedo, zanima me kaj lahko naredim, da to preprečim (razen samokontrole)???

Pozdravljeni!

Napadi panike so zelo pogosta tegoba, približno 10% ljudi ima takšne oziroma podobne težave za katere je značilno kar navajate tudi sami: občutek dušenja, pospešeno bitje srca, potenje, občutek omedlevice idr.kljub odsotnosti racionalnega objekta strahu. Pri tem ne gre za življensko ogrožajoče simptome, vendar je stanje v času napada izredno neprijetno. Pogosto se ljudje pričnejo bati naslednjega napada in tako se znajdejo v začaranem krogu strahu pred strahom. Stvari lahko pripeljejo tako daleč, da se človek zaradi strahu pred ponovnim napadom boji zapustiti domače okolje.

Predvsem je pomembno, da se zavedate, da zaradi tegobe, ki vas pesti ne boste zboleli ali še kaj hujšega, gre za to, da morate nekako najti izhod iz začaranega kroga. Za to obstajajo številne metode, tehnike in terapije. Za odpravljanje takih in podobnih anksioznih stanj je še posebej uspešna vedenjsko kognitivna terapija.

Če pa vseeno vzameva v obzir nekaj samokontrole, pa vam svetujem, da poiščite (bodisi preko literature ali kako drugače) informacije o kakšnih sprostilnih tehnikah npr. avtogenih treningih.

Napade panike se lahko zdravi tudi z zdravili, antidepresivi, o tem se posvetujte s svojim osebnim zdravnikom.

Vendar pa boste morali, kljub vsem naštetim, v proces odpravljanja težav vključiti tudi precejšnjo mero samokontrole. Pa saj se verjetno strinjate, da brez tega ne gre tudi na splošno v življenju.

LP
Petra, ŠENT

Hvala za vse informacije in odgovore. Vem, da je samokontrola dosti v življenju vendar včasih tudi ta odpove. Sem bila tudi že pri psihologu kateri mi je svetoval antidepresive (vsaj mislim) kar pa nisem sprejela saj sem si želela otroka. Sedaj sem srečna in ponosna mama. Kljub vsemu pa se mi včasih zgodijo ti napadi panike in strah pred ponovnimi napadi. Zaradi osebnih razlogov sem precej skeptična v antidepresive zato bi si rada pomagala kako drugače – absolutno brez tablet!!! Kakor ste mi svetovali si bom poiskala kakšno literaturo avtogenega treninga, predvsem pa bom poskusila čim manj misliti na vse to.

Lp

Ale

Ale pozdravljena. Tudi meni so se začeli enaki napadi panike kot tebi. Prvi se mi je zgodil 3 leta nazaj na morju, drugi točno čez leto dni, potem pa so bili napadi vedno pogostejši.Naj ti omenim, da sem drugače mati dveh pridnih šoloobveznih otrok imam krasnega partnerja,dobro taščo, starše,dobro službo. Skratka nimam nobenih težav,razen to da me občasno obišče teta panika. Začela sem se ukvarjati z jogo, pilatesom, aerobiko a žal so se napadi kar vrstili.Zdravnik mi je predpisal tablete, mimo katerih sem hodila dva meseca in odlašala z terapijo.Napadi panike so se mi največkrat dogajali takrat, ko sem bila sama z otroci.Pred približno tremi tedni sem se odločila za jemanje tablet in upam da se mi bo stanje popravilo.

HAY.Rada bi ti rekla če se ti to zelo dostikrat ponavlja da si čimprej poiščeš strokovno pomoč.Meni se je to prvič zgodilo pri 16 letu,potem pa nekaj časa nič ali pa tu pa tam,nisem polagala pažnje,vedno sem si rekla mogoče dolgo nisem jedla,ali pa me žeja itd.bilo mi je vedno bolj hudo in vedno bolj pogosto se mi je začelo to dogajat,ker nisem hotela nobenega obremenjevati sem to zadrževala v sebi,to je bila moja življenska napaka ki še me sedaj pri 30 zelo tepe,pripeljalo me je do hude bolezni,agorafobije.če bi mi dal nekdo možnost,med agorafobijo in med vsemi polomljenimi kostmi vedi da bi raje imela vse kosti polomljene kot da bi šla še enkrat po tej poti.prosim pogovori se z nekom.

Ja nas je kar nekaj z panicnimi napadi! Ta strah pred ponovnim je res zoprn! Zanima me kako gre evropejki, sedaj, ko jemlje zdravila in kako dolgo bi jih se naj jemala?
Pomaga pa gibanje, najti prijetne stvari,ki jih radi pocnemo in pozitivno prepricanje,da se ne bo zgodilo nic hudega in v to res verjeti!

…tudi sama sem imela nekaj napadov, šla sem na vse preglede, ker sem bila prepričana da bom umrla….in potem nekako, sem šla preko same sebe in se prepričala, da je to samo namišljeno….sama sebe skušaj premagati. To bo največji uspeh na dolgi rok!

Srečno!

Uf, mi je kar malo lažje, ko sem brala tole, kajti tudi sama sem se soočila s tem in se kar nekako ne morem in ne morem znebiti. Jaz sem taka res huda napada panike doživela dva, vmes se pa ves čas čutim nemirno, kot da me je nečesa strah, pa sploh ne vem, česa, podobno, kot če me čaka kakšna pomembna stvar, ampak takrat pride olajšanje, ko je tisto mimo, zdaj pa do njega ne more priti, ker niti ne vem, česa me je strah. Po drugi strani pa dobro vem, česa me je strah. Da bi na smrt zbolela. Letos smo se v družini srečali s smrtjo zaradi raka pri zelo mladem človeku, dobre tri tedne kasneje je umrl moj star ata, sicer ne za rakom, ampak je bilo tako nepričakovano, da je bil hud šok, potem je zbolela še ena sorodnica, za katero tudi ni več pomoči in samo še čakamo najhujšo novico. Pri obeh rakavih bolnikih je prišlo na dan, da sta prepozno šla k zdravniku, da se nista ozirala na znake. Jaz se pa pri sebi ves čas sprašujem, a bom prepoznala znake, mi bodo dovolj hitro odkrili, če pride do tega in kam vodi to razmišljanje, verjetno dobro veste. Vse bolj tonem v to, da sem nekaj hudo bolna, pa ne odkrijejo. Za namenček me sploh ne neha boleti glava. Če me že ravno ne boli, imam pa tak čuden občutek v glavi, kot en pritisk. Ves čas je nekaj, da me moti. Ves čas čekiram sama sebe, če sem v redu. Je nekaj dejavnosti, ki me zaposlijo in čisto pozabim na vse to in se počutim odlično in se že veselim, da sem šla iz začaranega kroga ven, pa se ne vem od kje vse spet pojavi. Naj še povem, da sem sicer mama dveh otrok, da sem po vseh teh smrtih doživela še spontani splav. V času, ko sem bila noseča, se ta nemir, ta strah ni toliko pojavljal, po splavu se je pa vse vrnilo nazaj. Otroka sta prava cukra, mož je tudi zlat in se zelo trudi, kadar je doma, ampak sama se včasih prav težko prisilim, da se ukvarjam z otrokoma, da kaj postorim doma, če se mi pa uspe prisiliti, se pa navadno potem bolje počutim. Rada bi šla iz tega začaranega kroga ven, rada bi spet uživala življenje in vse lepe stvari kot sem jih pred temi paničnimi napadi. Rada bi se nehala ves čas čekirati, če sem v redu. In na koncu, rada bi imela še enega otročka, ne da bi se vnapraje bala, da me bo po porodu zagrabila kakšna poporodna depresija, panika. Po prvih dveh me ni in sem se počutila res odlično, vse to se je začelo kakšne pol leta po tistih dveh smrtih. Iz dneva v dan je zame prava borba, da se prepričujem, da se dobro počutim in da mi nič ni.

Pri meni postaja tole vse hujše. A mi lahko kdo pove, kako ste se lotili tega, kaj ste počeli? Jaz sama ne zmorem več. Zdaj grem k osebni zdravnici, verjetno bom dobila napotnico. Če bi se dalo, bi se rada izognila tabletom, če ne bo šlo, jih bom jemala. Katere ste vi dobili? Kako dolgo se jih jemlje? Res ne bi rada predolgo jemala, ne bi se rada navadila, po drugi strani pa ne morem ven iz tega začaranega kroga. Danes je bilo res hudo, vzela sem dva lexaurina, pa ni dosti boljše. Nemir, tesnoba, strah, panika so še vedno prisotni. Imam občutek, da ne morem več živeti. Vesela bi bila kakšnega nasveta, spodbudne besede.

Hvala.

VSE TO SEM PREŽIVELA,STRAH,PANIKO,TESNOBO,MOČNO BITJE SRCA,MRAVLJINCE V GLAVI,TRESENJE V TELESU,VRTOGLAVICO,….
MENI JE RESNIČNO POMAGAL JASNOVIDEC IN NEKA ŽENSKA,SICER NE VEM KAKO SE JI REČE,VEM SAMO DA NI BIOENERGETIČARKA,ŠLA SEM NA TRI TERAPIJE,ZDAJ SE POČUTIM KOT DA BI SE PONOVNO RODILA.POL LETA SEM BREZ TEH VSEH PROBLEMOV IN SEM ZELO SREČNA,KER SEM SE TEGA REŠILA.JE PA RES DA SE MORAŠ DODATNO ŠE SAM VELIKO TRUDIT,MISLITI POZITIVNO,JE PA ZELO TEŽKO,SAM SEBE V TAKIH TRENUTKIH POSKUŠAT UMIRIT,TUDI Z DIHANJEM.UPAM,DA VAM BO VSEM USPELO BREZ TABLET,UMIRITI VAŠA ŽIVLJENJA.SREČNO IN DRŽIM PESTI ZA VSE,KI IMATE TAKE PROBLEME,LEP POZDRAV

pozdravljena kr ena,no upam,da si med tem časom že kaj rešila glede panike,odšla k zdravnici…Jaz tudi trpim zaradi tega.Prvič se mi je zgodilo ene dve leti nazaj in sploh nisem vedela kaj mi je,nisem si znala pomagat.Odlašanje samo še poslabša nastalo situacijo.Jaz sem se odločila za tablete,ki niso noben bav bav,pravzaprav hvala bogu,da obstajajo,saj odkar jih jemljem se počutim prav enako kot prej,dokleš še nisem poznala panike.Jem tablete cipralex,morala jih boš jemati najmanj pol leta.Javi se kaj,pa srečno!Če imaš kakršnekoli vprašanja pa mi lahko pišeš na [email protected]

Poleg tablet, ali tudi brez njih, jemlji Bachove kapljice. Od 38 cvetnih esenc je najbolj primerna št.2 trepetlika in št. 20 krinkar. Po predvidenem času se jemanje lahko nadaljuje, dokler ti prija.

Za takojšnjo uporabo pa je v nepričakovanih situacijah dobro imati pri sebi 39. REŠILNO ZDRAVILO.
Pravtako ga lahko uporabite v manj skrajnih primerih:
-pred obiskom zdravnika
-pred težavnim srečanjem ali pogovorom
-pred nastopom, izpitom

V knjižnici si izposodi knjigo Bachove cvetne esence
, ker je ni več v prodaji,

Pozdravljeni!
Če dovolite, bi se s svojo težavo oglasila kar pod tem naslovom, ki delno ustreza mojim težavam.
Pred 10 leti sem se prvič znašla v situaciji, ko sem zaradi obilice dela v službi in panike, da časovno ne bom uspela svojega dela dokončati, naenkrat padla v nezavest (predtem me je začelo dušiti, nisem mogla dihati, nato izguba zavesti). Takrat so navzoči povedali, da mi je vleko eno stran obraza,pomodrela sem, ker nekaj minut nisem dihala, temveč samo hropla in pene so mi šle na usta. Takoj ko je prispelo rešilno vozilo, sem bila prepeljana v bolnico, kjer so opravili vse potrebne preiskave. Končna diagnoza: epilepsija.
Vsa leta sem se zdravila z zdravili Tegretol in Lexaurin, saj sem že ob misli, da se mi bo izguba zavesti ponovila, postala panična in sem si takšen napad večkrat tudi sama priklicala.
Nekoč sem na TV gledala oddajo z dr. Čebularjem iz LJ kliničnega centra,ki je omenjal, da se pri diagnozi “epilepsija” lahko tudi večkrat zmotijo in pacienti zastonj več let jemljejo napačna zdravila.
Poiskala sem pomoč pri tem zdravniku, kateri ni ugotovil epilepsije, temveč le moj strah, s katerim si nezavest sama prikličem.
Svetoval mi je nadaljnje jemanje 1/2 tbl.Tegretola, saj je organizem nanj že navajen in bi popolna ukinitev teh zdravil dejansko privedla do ponovnih epi. napadov, ter po potrebi Lexaurin.

Sedaj prihajam že v obdobje menopavze in opažam, da so določeni dnevi glede mojega počutja dobri, spet kakšen dan pa je neznosen, saj se ponovno pojavljajo strahovi in to pred: samoto, temo, globino – zato sem vedno rada v družbi, da v kolikor bi se mi kaj zgodilo, je nekdo pač ob meni, ki mi bo pomagal.
Vem, da je takšno razmišljanje napačno, vendar sama ne najdem več izhoda, prav tako ne vidim rešitve v jemanju že omenjenih zdravil.
Mogoče bi mi moral zdravnik predpisati andidepresive, če so res tako učinkoviti, kot sem prebrala pri nekaterih pacientih.

Iskrena hvala za odgovor vsem, ki imaste oz. ste imeli podobne težave.
Meti

pozdravljeni.
sem stara 17 let in imam prav tako take simptome, to se mi največkrat dogaja zvečer, pred spanjem, sicer pa se zadnje čase pogosto dogaja tudi med dnevom..
začne se tako, da v na leve strani prs začne boleti, potem mi začne srce pospešeno biti in v glavi mi postane vse čudno… že 3 mesce me je vsak večer strah iti sat. ker se bojin, da me bo infarkt.. ta obučutek je grozen. bila sem že na slikanju pljuč, in je vse vredu. res neven kaj naj naredim?
lp

Pozdravljeni,

zadnje čase se mi pojavlja, da imam morda napad panike vendar v bolj mili obliki. Najbolje da naštejem par primerov:

če sem recimo v nekem prostoru, kjer vem da ne morem takoj ven (sestanek, kino, predavanje,…) mi začne hitreje biti srce, spreleti me mraz, včasih tudi mravljinci v nogah, kar sodeč po opisih so simtomi napadov panike, vendar trenutno v neki obvladjivi meri. Opazim pa tudi da recimo potem ko vem, da se film končuje je vse ok, prej pa polovico fima samo razmišljam o tem kako bom šel ven na zrak.

izjemna živčnost, pot, suha usta me vedno spreletijo, ko imam javno nastopanje, pa naj bo to v službi ali pa doma pred prijatelji ali starši, kjer bi moral načeloma biti popolnoma sproščen.

včasih sem normalno potoval z letalom (cca 10krat), mala živčnost ampak to je bilo vse, nazadnje pa sem šel z letalom in mi srce podivljalo, težko sem dihal, imel sem suha usta, tako da se sedaj izogibam letala če je mogoče.

Nazadnje sem se peljal z ladjico in se mi je zgodilo isto, kot v kinu, na začetku sem bil živčen in poten, ker nisem imel možnosti da bi takoj izstopil, če bi hotel, potem ko sem se malo umiril in se je plovba prevesila v drugo polovico pa je bilo vse vredu in bi lahko še pluli tudi 3krat dlje če bi bilo potrebno.

Ali mi lahko prosim poveste ali so to napadi panike ali kaj drugega in kako bi to odpravil. Trenutno še je nekako obvladljivo vendar se bojim, da se lahko poslabša.

hvala za odgovore.

Lep pozdrav

Pozdravljeni!

Prav veseli me, da sem našel bolezen z katero se soočam že deset let! Skozi sem dal vse preiskave in z mano je vse ok! Reči moram celo, da sem v dobri fizični kondiciji! Zelo je odleglo že to, da zdaj vem kaj pomenijo ti napadi! Mislim, da zdaj vem tudi kako jih odpravit! Ves čas me je strah, da bom doživel napad, kaj če se mi to zgodi med vožnjo v avtomobilu itd. Posegel bom po tabletah definitivno, če ravno nisem ravno pristaš jemanja zdravil. Priporočam jih vsem saj, če boste prišli tako daleč z temi napadi kot jas se vam slabo piše. Ljudje okrog vas so še bolj panični kot vi in te ne poslušajo, da bo ok in ,da ne rabiš reševalcev. Prebral sem tudi, da se ti napadi pojavljajo predvsem ljudem, ki hočejo biti prfektni oziroma kar koli naredijo nikoli niso 100% zadovoljni! Imam ok live in vredu službo, sorazmerno dovolj financ a vedno skrbim, da bi bilo še boljše! Se pravi z eno besedo nezadovoljstvo z samim s seboj! Nenehno iskanje perfekcije in obremenjevanje z tem kaj si mislijo drugi o vas in ali sem neko stvar naredil dovolj dobro, pa če ravno je bila narejena perfektno! TO JE TO!

Dobro jutro vsem!

Hu, koliko je že ura! Malo čez polnoč. Ker sem ravno pisala 1 odgovor, bom zdaj še tu dodala besedo, 2. In by the way sem še odobrila 2 sporočili od lani, ko je prejšnji forum nekaj časa miroval.

Pri tej temi bi rekla tako. Veliko vsega ste napisali že drug drugemu. Napadi panike spadajo v okvir duševne motnje – ANKSIOZNA MOTNJA OZ. FOBIJA. Najbrž gre tukaj za nek strah pred izgubo kontrole oz. nadzora nad življenjem. Napadi se sprožijo v situacijah, v katerih nismo gospodarji svoje usode ali pa nas situacija stiska okoli grla. Po pomoč gremo lahko k splošnemu zdravniku, ki nam predpiše kakšna pomirjevala. Lahko gremo tudi do psihologa, ki pomaga s pogovori, ali pa k psihiatru, ki lahko predpiše že kakšna močenjša zdravila. Lahko pa se obrnemo tudi na kakšnega zdravilca, ki nas pogleda “energijsko”. Kajti pri teh napadih panike po navadi ni organskega vzroka, ni najti ničesar, na srečo. Ja, je tudi res, da se tole loti bolj občutljivih ljudi, nagnjenih k popolnosti, ljudi, ki jim tudi 110 % ni dovolj. Zelo učinkovita je pri tem gotovo tudi homeopatija, s katero imam jaz osebno v povezavi z različnimi stiskami in težavami zelo dobre izkušnje. Ali pa Bachova cvetlična zdravila, ki so bila tudi že omenjena. Priporočljiva je tudi joga, še posebej njen del s pranajamo, posebnimi tehnikami dihanja, ki pri napadih panike lahko zelo pomagajo. Tudi že preventivno lahko z izvajanjem teh tehnik sebe tako pomirimo, svoj celoten živčni sistem, da so napadi blažji ali pa sploh čisto izginejo.

Toliko bi napisala za zdaj, nameravam pa še pripraviti kot nek program “Skrb zase”, v katerega bom vključila seznam vseh “pripomočkov”, ki nam lahko brez stranskih učinkov zelo dobro pomagajo pri stiskah in težavah.

Pišite še kaj in srečno!

Maja

Pozdravljeni,

Strah je del normalnih človekovih izkušenj. Vsi poznamo napetost, ki se pojavi, kadar se počutimo ogroženi ali se znajdemo v različnih stresnih situacijah, kot so npr. javno nastopanje, prepiri in razni izpiti.

Ko takole berem poste, ne morem mimo razmišljanja o starševskih prepovedih- to so sporočila, ki so podlaga za “pravila” po katerih naj živimo. Starševske prepovedi so sporočila razočaranja, frustacij, tesnobe in jeze, ki lahko izvirajo iz določene starševske boleče vsebine in jih prejmemo večinoma od rojstva do 7. leta. Pogosto gre za preprosto ljubosumje starša do otroka. Na podlagi te prepovedi (sporočila) bo otrok dosegel neko odločitev. Prepovedi so lahko izražene neposredno, sporočene z vzgledom, podkrepljene s strouki za določena vedenja, lahko pa gre tudi za otrokove narobne interpretacije določenih dogodkov ali fantazij.

Ko se napad panike enkrat zgodi, nas je po tem prvem napadu strah ponovnega napada panike, torej gre za nek ( včasih tudi) neutemeljen strah pred strahom. Tako imamo krog strahu, ki ga pogosto spremlja občutek nemoči in depresija.
Pri nas obstaja društvo Dam s brezplačnimi svetovanjem in različnimi dejavnostmi, prav tako pa je na njihovi strani www.nebojse.si[/b][/i] lahko najdete seznam plačjivih terapevtov. Psihoterapija je pri anksioznih motnjah dokaj uspešna, čeprav dolgotrajna.

Pogosto ne poiščemo pomoči, ker ne vemo, kaj naj pričakujemo. Ker ne vemo, ali se lahko zaupamo neznancu. Čas je, da se to spremeni in, da si oseba z takimi ali drugačnimi težavami “dovoli” poiskati ustrezno zanj primerno pomoč strokovnjaka.

Lp, Tomaž

Meni se anksiozna obdobja in napadi panike pojavljajo običajno po stresnih obdobjih v službi. Sploh kadar se tudi privatno življenje ne odvija tako kot bi si želela. Nisem pa depresivna. Če se takrat z drugimi metodami ne uspem pomiriti (itak se mi to dogaja predvsem v službi), vzamem pač en Xanax, tako vsaj normalno preživim delovni dan. Lahko živim več let krasno in brez psihičnih težav, ko pa zapadem v anksiozno stanje, običajno traja kar nekaj mesecev, da se izkopljem iz luknje..

Pozdravljeni!
tudi sama sem pred letidoživela nekaj napadov panike. Rešila sem jih na dokaj preprost način, ki ga svetujem tudi vam – povejte in pokažite vsem, kaj vam ne paše, kaj vas jezi, če vas kdo prizadene mu jih pošteno napovejte nazaj. Od takrat ne veljam več za prijazno in navidezno umirjeno osebo, ampak za malo bolj sitno, ampak me pa to nič ne moti, samo , da imam svoj duševni mir. Skozi poglobljeno delo na sebi sem odkrila, da me stvari, na katere nekoč nisem reagirala (žajitve, krivice, nepravilnosti, …)ZELO JEZIJO in se v obliki stiske nalagajo v meni. te stske se potem nenadoma in nepričakovano itzrazijo v obliki napada panike, kajti, kar mora ven mora ven.