napadi panike
Stara sem 30 let, srečno poročena mamica. Že 12 let doživljam napade panike, včasih tudi večkrat na dan. Ti napadi izgledajo tako, da me boli v prsih, odrevenim, usta postanejo suha, vrti se mi, stiska me v grlu in me duši. Občutek imam da bom umrla. Krčim prste na rokah in nogah da bi se sprostila, toda ponavadi ne pomaga. Napad traja ponavadi eno uro, potem se samo od sebe umiri. Moram povedati da se po napadu ponavadi dobro počutim, kat nekako veselo, da sem ga preživela.Največkrat se mi to dogaja med vožnjo, če sama vozim ali pa tudi kot sopotnica. Bila so sicer obdobja, ko so napadi izginili in sicer med nosečnostjo in doker sem bila na porodniškem dopustu.
Pred leti sem obiskala dva psihiatra pa sta me odslovila s tabletami in z “saj bo vse v redu”. Toda ni v redu, vedno slabše je. Zdaj imam težave tudi z želodcem,večkrat me brez razloga sili na bruhanje. Tudi glavoboli so se začeli pojavljati.
Najhuje je to, da se mi to večkrat dogaja v družbi. Takrat seveda skrivam, se npr. zaprem v stranišče ali pa se kaj zmislim in zbežim domov. Moj mož ne ve nič o tem problemu. Izogibam se potovanjem, ker imam vedno v avtu napad.
Ali ima kdo od vas podobne težave? Ali veste kam bi se lahko obrnila po pomoč?
Hvala
Spoštovana Bucka,
kot psihiater moram dati prav kolegoma vsaj glede zdravil, ki napade panike uspešno ublažijo, vendar iz vašega zapisa razberem tudi siceršnje osebnostne nevšečnosti, zoper katere pa je smiselno uporabiti še ali izključno psihoterapijo. Menim, da bi se morali oglasiti pri psihiatru, ki obvlada tudi to področje, še najbolje bi bilo, če ima skupino. Zoper panična stanja obstaja več vrst zdravil, nekatera med njimi delujejo zelo pozno. Morda ste prekmalu odnehali?
Zahvaljujem se vam za odgovor.
Tablete, ki naj bi ublažile napade panike, sem jemala pred 12 leti, takoj ko so se ti napadi pojavili. Povedati vam moram, da sem takrat obiskala sva različna psihiatra, ki nista takrat vedela točno, kaj je z mano narobe. Predpisala sta mi neka pomirjevala (katera, se ne spomnim več), ki so delovala tako, da sem postala otopela, zadeta, ampak občutek tesnobe in strahu ni izgnil.
Na začetku, ko mi nihče ni vedel povedati kaj je narobe z mano, sem mislila, da mi tudi nihče ne bo znal pomagati.
Doma sem iz okolice Ljubljane in bila bi vam zelo hvaležna, če bi mi povedali, kateri psihiater je specializiran za take težave.
Že vnaprej hvala
Spoštovana Bucka,
v zadnjih dvanajstih letih je farmakologija ponudila nekaj odličnih zdravil zoper paniko, ki pa niso pomirjevala in ne povzročajo otopelosti, niti odvisnosti, le jemati jih je potrebno več tednov, preden pokažejo zaželjeni učinek.Obiščite enega od obeh že poznanih psihiatrov, v času odkar se nista videla, je tudi on pridobil obilo koristnih izkušenj in vam bo lahko ustrezneje pomagal, lahko pa tudi zavrtite telefon in med možnimi psihiatri izberete tistega, ki poleg zdravljenja z zdravili reno uporablja tudi psihoterapevtske metode.
Kot ste mogoče opazili na tem forumu ne priporočam konkretnih imen zdravnikov in konkretnih nazivov zdravil, saj bi to pomenilo reklamo, temu pa forum ni namenjen.
Pozdravljena Bucka
Trangsu , veliki kitajski mislec je izrekel lepo misel , ki je meni osebno zelo vsec.
Ko lokostrelec strelja brez misli na posebno nagrado , ohranja vso svojo spretnost , ko strelja da bi dosegel bronasto medaljo , je ze nervozen , ko pa strelja za zlato odlicje , postaja slep , vidi dve
tarci in je ves iz sebe . Njegova vescina se ni spremenila , toda nagrada ga razdvaja. Skrbi ga! Bolj
misli na zmago kot na streljanje. In potreba po uspehu mu izsrka moc.
Bolj ko se boste proti stahu borili , slabse bo. Sovraznika premagamo samotako, da se mu prepustimo.
Ne verjamete? Primer: Pomislite na besnega otroka , ki vpije na ves glas , mece stvari po sobi in udarja na vso moc po mizi. Po nekaj minutah vam prekipi in vas to spravi ob zivce in bes.
In kaj ponavadi naredimo? Zaderemo se na otroka nazaj – Utihni ze enkrat in odnehaj s tem.
In kaj mislite . da bo otrok naredil? Mislite da bo odnehal? Ne , ne …, se glasnejsi bo postajal. Ce pa
bi namesto tega rekli – OK , niti najnmanj me to ne moti kar delas in se potem niti vec ne bi
zmenili zanj , bi odnehal in vi bi imeli mir. Se vedno ne verjamete?
Zamislite si ,da gledate grozljivko. Prvic vas bo navdajala groza ob gledanju filma , ko pa ga boste gledali vsak dan in to 30 dni zapovrstjo , vas verjetno tridesetic ne bo niti malo vec ganil. Mogoce boste rekli, slab primer. Ze mogoce. Toda naj vam povem , poznam moza , ki je izgubil nogo v prometni nesreci. Ni se zato valjal v zalost ob izgubu noge-ne ne.Rekel je: ” Zivljenje tece dalje.”
Dobil je berglje in si zastavil cilj . Sel bom na Himalajo. Res , da je za to moral trenirati in prisel je na sam vrh Himalaje. Ni mu bilo lahko – uspel pa je. Poiscite si dobrega psihiatra , ki vam bo pomagal priti do vzroka vasih napadov panike. Tako boste zaceli razumeti , da niso v zunanjem svetu , ampak v vasih mislihinb da niso resnicnost In naj vas potolazim , da se vam nima kaj zgoditi. Vse to prihaja iz podzavesti in od tega ni se nihce umrl.Vsakokrat ko vas zgrabi panika si recite:Strah sploh ni nevaren , je pa samo neprijeten in poskusajte vso svojo pozornost usmeriti na kaksen lep dogodek
v vasem zivljrnju. Lahko pa si tudi recete:” Do sedaj sem se vse zmogla, tudi danes bom.
Ker pa vas moz nic ne ve o tem , si se bolj prizadvate resiti se tega. Ali mislite , da bi vas potem zapustil? Cetudi bi vam kaj rekel – propadli zagotovo ne boste . Mogoce mislite , da vas morda nebi razumel ? Pa nic zato. Nihce ne more vsega na svetu razumeti. Ste ze kdaj videli perfektnega cloveka? Jaz ga nisem. Mgoce vam bi pomagallo, ce si vsk dan veckrat
izrecete : Taka kot sem, sem popolnoma uredu. Tako se vam bo dvignila smozavest in zaupanje vase. Kaj pa si bodo ali pa si drugi mislijo , pa ni vas problem . Njihov je . Osvobodite se teh misli.
Naj si mislijo kar hocejo – vsakdo ima pravico do tega. To pa se nic ne pomeni , da ste vi slabi.
Siceir pa kdo pa sploh odloca o tem kaj je dobro in kaj slabo? Vprasajte se “Kaj bi bilo , ce bi bilo vse OK? Bilo bi vse lepo , bila bi brez tezav. In prav ta trenutek se vam lahko dogajajo lepe
stvari , ker vse to ze imate , le zavedati se jih morate.
Zacnite gledati film danes , kajti jutri vas ne bo vec zanimal . In tisto cesar nas ne zanima , za tisto se tudi ne zmenimo vec. Pravijo pa tudi , da resnica boli. Kako res je to. Pa vendar se je lazje soociti z resnico , kot pa se naprej ziveti ( da ne recem zivotariti) tako.
Naj vas cisto nic ne skrbi . Niti ena sma skrb ne bo spremenila enega samega dne , niti vas ne bo naredila boljse. Tako kot ste ,ste popolnoma uredu. Ljubite se – ljubezen je najboljse zdravilo na svetu. Veliko uspeha . To je moja filozofija – Vsakdo pa sam zase najbolje ve kaj in kako.
Bucka je pisal/pisala:
>
> Stara sem 30 let, srečno poročena mamica. Že 12 let doživljam
> napade panike, včasih tudi večkrat na dan. Ti napadi
> izgledajo tako, da me boli v prsih, odrevenim, usta postanejo
> suha, vrti se mi, stiska me v grlu in me duši. Občutek imam
> da bom umrla. Krčim prste na rokah in nogah da bi se
> sprostila, toda ponavadi ne pomaga. Napad traja ponavadi eno
> uro, potem se samo od sebe umiri. Moram povedati da se po
> napadu ponavadi dobro počutim, kat nekako veselo, da sem ga
> preživela.Največkrat se mi to dogaja med vožnjo, če sama
> vozim ali pa tudi kot sopotnica. Bila so sicer obdobja, ko so
> napadi izginili in sicer med nosečnostjo in doker sem bila na
> porodniškem dopustu.
>
> Pred leti sem obiskala dva psihiatra pa sta me odslovila s
> tabletami in z “saj bo vse v redu”. Toda ni v redu, vedno
> slabše je. Zdaj imam težave tudi z želodcem,večkrat me brez
> razloga sili na bruhanje. Tudi glavoboli so se začeli
> pojavljati.
>
> Najhuje je to, da se mi to večkrat dogaja v družbi. Takrat
> seveda skrivam, se npr. zaprem v stranišče ali pa se kaj
> zmislim in zbežim domov. Moj mož ne ve nič o tem problemu.
> Izogibam se potovanjem, ker imam vedno v avtu napad.
>
> Ali ima kdo od vas podobne težave? Ali veste kam bi se lahko
> obrnila po pomoč?
>
> Hvala