Pozdravljene!

Na netu sem zasledila ta članek, zato sem se odločila, da ga kopiram. Morda se bo katera našla v njem !

Ker opažam, da vedno več mojih strank in prijateljev ter prijateljic toži, da jih občasno stresajo napadi panike, bom danes opisala ta moderen fenomen in sicer z mojega, Melitinega gledišča.

Namreč, nisem zdravnica, nisem psihoterapevtka in ne zdravim ljudi, ki se jim dogajajo tovrstni napadi, a kljub temu si upam napisati nekaj vrstic brez prehudega strokovnega izrazoslovja in pri tem upam, da bo marsikdo med vami, ki ga begajo podobni simptomi, začel razmišljati malce več o sebi, svojih potrebah, željah in o tem, kdo v resnici je.

Namreč, ob primeru moje prijateljice se mi je zgodila misel, da nekateri posamezniki doživijo napad panike v situacijah, v katerih bi večina ljudi bila srečna in zadovoljna. Ne, ona in verjetno še marsikdo od vas, je v teh »srečnih« trenutkih občutila tesnobo, notranjo stisko in vse to se je manifestiralo še na fizični ravni kot pretirano hitro bitje srca, lepljivo potenje, imate občutek kot da bi želeli »skočiti iz lastne kože«.

Kaj se dogaja? Poenostavljeno povedano, vaše telo in čustva, um in srce reagirajo na lepo plat vašega bivanja. Ker pa ste bili v zgodnjem otroštvu najverjetneje zasmehovani s strani staršev v smislu »iz tebe ne bo nič«, »neumna si«, »nisi zmožen popolnoma nič narediti« in podobna čustvena poniževanja in nasilje, ste razvili obrambne mehanizme in sisteme, ki vas v vaši odrasli dobi definirajo v smislu vaših reakcij na podobne situacije. In če ste odrasli z psihičnimi in čustvenimi zlorabami s strani vam pomembnih odraslih (po navadi so to starši), globoko v sebi občutite praznino in se zavedate, da se vam ne morejo in ne smejo dogajati pozitivne in vesele, osrečujoče vsebine.

Tako ste stari recimo 35 let, uredili ste si življenje, ki ga delite s partnerjem, imate otroke, a vseeno je del vas odmrl. In ko se soočite z mirom, z zunanjimi okoliščinami, ki bi vas lahko zazibale v veselje in notranje zadovoljstvo, se v vas hitro vklopi alarm v smislu »nisi vreden / vredna tega miru in sreče«, posledično pa sledi napad tesnobe in / ali panike.

Vidite, kako sta naše telo in um povezana? Kako nas definirajo vsebine iz otroštva, ko smo bili nemočni in prepuščeni na bolj ali slabše vzgojno in čustveno opremljene starše, ki so v nas znali poudariti pozitivne plati ali pa so nas znali pahniti v brezno strahu, zlorab, manipulacij in drugih besednih in neverbalnih poniževanj. Izmed vseh vzvodov, ki v nas puščajo zelo globoke brazgotine, je pomembna izguba varnosti.

Ko se majhen otrok sooča s tem, da se ne počuti varnega, da starša ne briga preveč kaj se z njim dogaja, ko se ukvarjata z čustvenim ali fizičnim nasiljem enega nad drugim, je otrok tisti, ki obstane v vakuumu praznine in ga je strah neznanega. Globoko v sebi se zaveda, da se ne more počutiti varnega.

Kaj lahko mi odrasli naredimo, da se nehajo dogajati napadi panike?

Predlagam, da se pogovorite sami s seboj ali obiščete strokovnjaka, s pomočjo katerega boste ozaveščali tiste ogrožujoče vsebine globoko v vas, ki sprožajo v prijetnih situacija napade. Ko boste vedeli, da ste vredni biti srečni in da ne bo nič narobe, če občutite mir in zadovoljstvo, bodite prepričani, da bodo tudi ti zelo neprijetni napadi prenehali. Seveda je to dolga pot, ki od vas terja samozavedanje, delo na sebi in trdno voljo.

Rezultat je lahko zelo dober in vam spremeni življenje na bolje, le garanja na sebi in s seboj se ne smete ustrašiti. Ko bodo začetne krize, vztrajajte z mislijo, da boste še mnoga leta živeli bolj srečno in polno. Ja, sliši se pocukrano, a ker imamo eno bivanje tukaj in zdaj, sem prepričana, da se splača vložiti ljubezen do sebe, energijo in trud v to, da nam je na dolgi rok boljše.

Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok