Pozdravljena,

Star sem 22 let in najprej bi rad opisal dogodek, ki je še vedno povezan z mojim trenutnim psihičnim stanjem.

Pred letom dni, sem dobil napad panike, po mnenju zdravnikov je bil to odziv, ker mi je padla raven kalija. Ostal sem v bolnišnici in si opomogel. Po tem dogodku sem drugi dan moral spet do zdravnika po pomirjevalo, ker so se napadi ponavljali.

Trajalo je res dolgo preden sem se postavil na noge, na začetku sem bil zelo depresiven, potem sem začel s sprehodi, druženjem, ukvarjanjem s hobijem ampak vsekakor je nekje v glavi ostajala misel, da se lahko to ponovi. Še vedno nisem maral dolgih voženj v avtu, izletov kam daleč itd.

Pred mesecem dni pa mi je umrla mati zaradi možganske kapi. Seveda zame velik šok, ker je bilo nepričakovano. Ostal sem sam. Nekaj časa sem se držal dobro in skušal ostati pozitiven, problemi pa so se zagotovo kopičili v podzavesti, potem pa sem pred nekaj dnevi zopet nepričakovano dobil napad. Dobil občutek, kot da se isto dogaja meni (nekakšni simptomi kapi) šok, težko dihanje (najbrž strah, da bi se isto zgodilo meni oz. se mi dogaja). Vzel sem tableto za pomiritev, vendar pa me od takrat naprej stalno spremlja strah. Najverjetneje so to posledice stresa, ki so udarili ven in z mano ni nič narobe? Imam glavobole (pritisk), včasih me prime slabost in mine, strah, nimam volje za nič, nimam apetita, malo energije, žeja, pogosto uriniranje…

Zanje dva dni si pomagam s sproščanjem in globokim dihanjem ob pomirjujoči glasbi, me pa zanima, če so to znaki stresa in kako se soočiti z mojimi problemi..

Že v naprej hvala za kakršno koli pomoč.

Pozdravljen,

najprej moje iskreno sožalje ob izgubi matere, ki je samo ena na svetu. Sigurno je za 22-letnega fanta to velik šok, še posebej, ker se je zgodilo nepredvidoma.

Nič niste napisal, kakšno je sicer vaše družinsko življenje, razmere,kaj počnete v življenju, ali ste sicer aktiven v….. cela kopica stvari, dogodkov je v življenju vsakega od nas, ki vplivajo na metabolizem naših celic. In posledica tega delovanja naših celic, to so tudi naši možgani in živčevje, pa so “SIGNALI”, ki nam jih možgani (celice našega telesa) sporočajo: ali je vse uredu v našem telesu/umu, ali sta telo/um v stanju normalnega delovanja, ali pa smo v stresu, v vzdražnostnem stanju (organizem- to je telo/um – naše celice zaradi prehudih in predolgo trajajočih stresorjev trošijo ogromno energije in so praktično izgorele, nimajo več zmožnosti tvorbe energije), ki nas je energetsko že tako izčrpal, da možgani začnejo “paničariti”, sporočajo, da ne zmorejo več. Vse oblike panike, strahu, otrplosti, malodušja, apatije, tesnobe, razdražljivosti, morastih sanj, nespečnosti,…in še in še….. so največkrat (v več kot 99% ljudi s takšno simptomatiko) SPOROČILA – klicanje na pomoč naših možganov.

Po vašem skopem pisanju bi rekla, da ste bil v zadnjem letu, lahko tudi več, pod vplivom kar nekaj stresnih dejavnikov, ki so vam pustili izčrpano telo in s tem možgane, ki vam sporočajo: Pomagaj, ne moremo več!

Smrt vam tako ljube in drage osebe je samo še ena pika na i. In ne bo se vam polegla kar tako. NORMALNO JE, tako potekajo biološki procesi v organizmu in še posebej v možganih, da potrebujete (vaši možgani) kar nekaj mesecev, lahko tudi leto ali celo dve, da se pomirite, sprijaznite in da začnete obvladovati te stresne dogodke. To so zelo hudi šoki, stresi za naše možgane. Zato potrebujejo ogromno energije in v možganih nastajajo pravi “možganski cunamiji! Da se ti cunamiji pomirijo in izginejo, pa potrebujemo kar nekaj mesecev.

Najbrž ste prebral kakšen zgoraj zapisani odgovor in marsikaj kar je tam zapisano, velja tudi za vas.
ODLIČNO je, da ste začel vaje sproščanja, globokega mirnega dihanja. TO JE PRVI KORAK, da začnete preusmerjati tok dražljajev (misli) v svoji glavi(možganih) in na tak način začnete učiti svoje možgane, da tvorijo dobre hormone in nič več toliko slabih-stresnih hormonov. Na tak način se naučite obvladovati stres, tako vas stres nič več energetsko ne izčrpava, in vi se boste začel počutiti bolj mirno, spokojno, VARNO, zadovoljno. In minili bodo tudi občutki strahu, tesnobe, panike, bojazni…..

Možgani niso zelo ubogljivi. Ali se še spomnite, kako dolgo ste potrebovali, da ste se naučili pisati. Sprva so bile črte in črke zelo okorne. Z meseci treninga (morali smo pisati v šoli, pa potem cel kup domačih nalog in to vsak dan) in potem z leti smo izoblikovali tekočo lepo pisavo- ki jo sedaj pišemo avtomatično, brez večjega truda. Tako smo se naučili veščino pisanja. Ker jo treniramo vsak dan, je ne pozabimo. In ostaja nam rutina, navada, nekaj samo po sebi umevnega. ENAKO velja za veščino OBVLADOVANJA STRESA: to je, da naučimo preusmerjati tok misli (dražljaje v možganih in s tem biofizikalne procese v možganih). Čim bolj redno, vsak dan izvajamo dihalne vaje, jogo, meditacije,…..tem bolj možgani to razumejo, se začnejo”učiti” spreminjati tok dražljajev, biofizikalnih procesov. In posledica so dobri hormoni, s katerimi možgani sporočajo: zadovoljni smo, čutimo se varne, pomirjeni smo,….

Vsakdo, ki ima tako težke izkušnje za sabo, doživlja zelo hude trenutke in potrebuje veliko časa, da se sprijazni in pomiri. Tudi če ste žalosten, če vam gre na jok, če ste besni ni nič narobe. Vaš organizem se mora razjokati, očistiti vse žalosti, strahu,ki se vam nabira in nabira (to je kopica stresnih hormonov, ki so velikanska nesnaga in morajo iz telesa.)
Dovolite svojemu umu, da se očisti, da se razjoče. Vi imate pravico do tega. In poskusite si vsak dan vzeti vsaj 20 do 30 minut za vaje sproščanja, globokega dihanja. Poslušajte tisto glasbo, ki “vam boža vašo dušico”, ki vas prevzame in pomirja. To je zelo učinkovito orodje, da možgani “pozabijo paničariti” in se preusmerijo v melodijo, ki jih pomirja. Prvi meseci niso tako enostavni, a boste videl, kako se boste počutil bolje, pa četudi se boste zjokal ob tem. TO BO DOBRO! Potem bo bolečina in strah počasi zginevala in vračala se bo radost, varnost, veselje.
Tudi rekreacijo, športne aktivnosti, enkrat spomladi, vam toplo toplo priporočam. Mlad organizem potrebuje tudi veliko fizičnega gibanja, da se mu kri in limfa ter vse ostale celične tekočine dobro pretakajo po telesu in s tem pospešijo spiranje in odplakovanje vse celične nesnage, hkrati pa dobro nahranijo še tako oddaljene kotičke telesa. In možgani so zelo oddaljen del telesa, pa še zaprti so v lobanji. No, in seveda s tem tudi “buildamo” naše mišice in oblikujemo skladno telo, a predvsem je pomembno, da tako hranimo naše možgane in hkrati čistimo strupov.

Tako mlad ste še, in toliko vsega je še pred vami. Poskusite si vzeti teh 20 minut, vsak dan. Boste videl, kako bo življenje spomladi in še posebej poleti postajalo lepo, polno radosti in življenja brez strahu, bojazni….
Če boste imel še kakšno vprašanje, željo,…vedno vam bom poskusila poiskati odgovor. lp m

Pozdravljeni,

tudi jaz se srečujem z podobnimi težavami. Težave so se začele pred 4 leti iz čistega miru. Dobila sem napad panike zelo težko sem začela dihati in dobila sem mravljince po celotnem telesu. Napad je trajal zelo dolgo mislim, da cca 1 uro. Od takrat naprej sem imela zelo velike težave z mehurjem, morala sem zelo pogosto na vodo ali imela občutek, da me tišči na wc… S tem pa so se pojavljali tudi napadi, pogostokrat, ko me je na wc še posebaj na mestih, ko nimaš dostopa do wcja, kot so avtobusi, med predavanji… Sem se hkrati začela tudi tresti, težko dihati, srce mi je začelo močno biti… Bila sem pri zdravniku in mi je rekla, da imam večino tega v glavi in vnetje mehurja… Prav zako sem bila pri urologu in nevrologu, kjer izvidi kažejo, da je vse vredu. Po kakšnem letu in pol sem približno nadzorovala te napade. Občasno s pomočjo Helexa pred kakšnimi izpiti ali podobno. Ampak sedaj so se zopet začeli ponavljati, v vedno večji meri in jih je zelo težko nadzorovati. Vedno ob teh napadih dobim tudi težave z mehurjem, kar moja ginekologinja pravi, da gre za urgentno inkontinenco. Prosila bi Vas za kakšen nasvet, ker se zopet spreminja v nočno moro.

Lp,
Anonimna23

Pozdravljena,

verjamem, da imate občutek, da se vam je strah in panika, tesnoba pojavila kar tako, čez noč, iz ljubega niča. A v resnici ni čisto tako. nekaj let, tudi deset let ste si pridelovala neravnovesje v delovanju celega kupa celičnih funkcij, vseh vaših organov. Potem pa, “ko se lonec napolni”, naenkrat prekipi, pride na plano. In mi mislimo, da se je zgodilo kar tako, čez noč.

Če boste dobro pogledala vase in v svoje preteklo življenje, v svoje otroštvo in mladostništvo, boste ugotovila, kdaj ste si že začela pridelovati tesnobo, paniko, strah…
1/
Vsi čustveni dražljaji, ki izhajajo iz družine, vrtca, šole, službe, družbe v kateri živimo, povzročajo neko reakcijo v delovanju možganov/hormonov/imunskega sistema. Ti trije skupaj pa potem vplivajo še na vse ostale organe v telesu.
2/
Potem je pa tukaj še nekaj tihih, nevarnih, zahrbtnih dejavnikov, ki vplivajo na rušenje celičnega ravnovesja, ki se jih sploh ne zavedamo… a ti dejavniki se samo seštevajo, seštevajo, ničesar ne pozabijo,…in ko je za naše terlo/celice preveč, potem udari nekje… Ti dodatni dejavniki pa so še:
– Zaradi nepravilnega načina prehrane (neredno, samo 2-krat dnevno hrnjenje, nekakovostna hrana s preveč sladkarij, nezdravih maščob, sintetičnih dodatkov….premalo popite navadne vode tekom VSAKEGA DNEVA POSEBEJ.…),
– zaradi nepravilne, neredne (ali se sploh ne ukvarjate) rekreacije – športanja,
– zaradi premalo spanja,
– in zato, ker smo podvrženi toliko onesnaževalcem iz okolja( voda, zrak sta onesnažena, uporabljamo cel kup detergentov, čistil, sintetične kozmetike, dišav,…..)

Vsi mi se rodimo z nekimi “šibkimi geni”, ki povzročajo, da se funkcija nekega organa, tkiva, skupkov celic ne opravlja optimalno. Z leti pa se potem tak organ začne kvariti in to so potem tiste okvare, vnetja, bolečine,…..ki jih vsakdo od nas čuti na nekem organu.
Pa čeprav so na nas vse delovali isti stresorji (to so vsi zgoraj našteti dejavniki: čustveni in zunanji, prehrana, spanje, rekreacija..), se pri vsakem od nas (na vas, na meni, na vaši sosedi, prijateljici, mami, očetu, bratu,….) pokažejo zelo različno. Vsakemu se najprej pokažejo na tistem organu, ki je pri njem ali vam ali njemu najšibkejši.

Panika, strah je v bistu GOVORICA vaših možganov, da ne zmorejo več, da jih energetsko izčrpavate. Ker pa vaše telo že dolgo energetsko izčrpavate in ker je očitno, da je vaš urogenitalni organ nakoliko šibak ( pa še psiha vpliva ves čas in vas sili na lulanje), je normalno, da vas ves čas tišči, še posebej, ko ste pod stresom straha, panike, tesnobe.

Če si boste dovolila, da se to stanje nadaljuje, si boste resnično pridelala kakšne grde, skrivnostne urogenitalne tegobe.

Zato bi vam toplo priporočala:

– da se najprej “pogovorite sama s seboj”. Ugotovite kaj so bili in so še vedno vaši stresorji, ki vas tako energetsko izčrpavajo. To so čisto tihi, “podmukli” dražljaji (zgoraj sem vam jih naštela), na katere vaši možgani zelo burno odreagirajo. Odreagirajo tako, da vam preko občutka strahu, panike, tesnobe to sporočajo (spodaj vam bom pripela članek, ki je plod dolgoletnih raziskav znanstvenikov, ki so to dokazali).
DOBRO JE VEDETI, kaj nam povzroča tegobe, ker se temu lahko izognete. Če pa se ne morete izogniti, se pa lahko pravilno branite, preprečujete, omilite te negativne dražljaje, ki vas tako “uničujejo”.

– POTEM je dobro NAUČITI SE OBVLADOVATI samega sebe, ko pride do takšnega stanja strahu, panike.To so preproste, a zelo učinkovite tehnike mirnega globokega dihanja. Ob tem NE SMETE MISLITI NA NIČ DRUGEGA KOT SAMO NA TO DIHANJE. ZAPRITE OČI IN GLEJTE VAŠ TREBUH kako se vboči in izboči, medtem ko v globoko vdihnete in počasi globoko izdihnete.In to počnite vsaj 7 do 10 minu! Toliko časa namreč potrebujejo možgani, da preskočijo, se preusmerijo iz enih metabolnih procesov, v druge. Tako vi zavestno preusmerite tok misli!!
To počnete v času akutnega strahu, panike!!

– A dobro je to tehniko trenirati, se jo tako dobro naučiti, da postane rutina, naša VEŠČINA (tako kot vsakodnevno računate, pišete, rišete, kolesarite, hodite… – to so vse pridobljene veščine!!). Zato je tako dobro, da bi vsaj 3 do 4 krat tedensko izvajala vaje meditacije ali joge ali samo mirnega globokega dihanja. Tako možgane natreniramo, da preusmerjajo tok misli tako, kot mi hočemo!!
Tako kot že vemo, da ne obstaja čudežna tabletka, ki jo popijemo, sedimo na kavču in hujšamo, tako tudi VEMO, da ne moremo panike, tesnobe in cel kup drugih opozoril možganov omiliti, izničiti samo, če popijemo tabletko. Danes vemo, da lahko hujšamo samo, če poskrbimo za bolj pravilno in redno TELOVADBO in PREHRANo. In da zato potrebujemo tudi kar nekaj časa. ENAKO velja za paniko, strah, tesnobo, depresijo,…..

Da boste vaše možgane “ukrotila” in jih naučila nove veščine, boste potrebovala kar nekaj mesecev. A da zares obvladate to veščino, boste potrebovala leta, vse življenje. In vsi tisti, ki se tega zavejo, ki to sprejmejo, lahko obvladujejo svoje težave (panika, tesnoba, malodušje, anoreksija, nespečnost, razdražljivost,……), z leti jih omilijo in popolnoma izginejo.

Uriniranje je bolj t.im. “kolateralna škoda”, nekaj kar se je pač pri vas še dodatno zraven razvilo (nekomu drugemu se pojavi lahko neka alergija na koži, ali aritmija, ali težave z dihanjem, ali…..)

Vem, da je lažje pisati, kot pa potem to začeti izvajati. ZELO DOBRO VEM, ker sem sama doživljala panike, tesnobo,…., kako težko je narediti PRVE KORAKE, kako se možgani temu upirajo in koliko VOLJE, TRME, VZTRAJNOSTI in REDA je potrebno, da nas začnejo ubogati. A verjemite mi, da se da in da se izplača.

Ker je v začetku tako težko in imate občutek, da enostavno ni energije, ne morete, ali bi poskusila s Cellfood kisik za življenje? Ta izdelek bi vam v tej začetni fazi omogočil, da bi se to energetsko ravnovesje hitreje ponovno vzpostavilo; tako bi imela več energije, s tem tudi volje in pozitivizma – da se da, da gre. Če vas zanima, se lahko obrnete na [email protected] ali na 031 278 381.

Poskusite, in boste videla, kaj vse zmoremo sami. S svojo voljo. In da panika, strah, neprijetno tiščanje na stranišče, alergije, bolečine,… niso več noben bau-bau in skrivnostno obolenje. Tudi Helex in vsa ostala pomirjevala ne bodo več potrebna in ne boste postala odvisnik od sintetičnih drog. Postala boste gospodar svojega telesa in UMA(to so naši možgani), samo naučiti se je potrebno in potem to novo veščino gojiti, jo vzdrževati.

Če boste imela še kakšno vprašanje, sem vam vedno na voljo. Samo pogum, ne si dovoliti, da vas vaši lastni možgani zapeljejo….
lp m

Pozabila sem na članek. Tukaj je:

SIMPTOMI STRESA SE VEDNO ODRAŽAJO NA TELESU, POČUTJU in OBNAŠANJU
Virusi, ki si kar sledijo eden za drugim, vremensko zelo neugodna pomlad in z njo povezana pomladna utrujenost, daljše obdobje negotovosti in napetosti v službi, doma, NEGOTOVOST, JET LEG kot posledica zadrževanja v letalih, zaprtih slabše prezračevanih in slabše »nakisikanih« prostorih ter premajhne gibalne aktivnosti v daljšem časovnem obdobju. Vse to je stres za naše telo in um!
Telo se ravno tako vsak dan spopada z različnimi stresi iz okolja (žarčenja,onesnaževanje,vročina, vlaga), nezdrave prehrane, prehudega fizičnega napora, pojavljajo pa se tudi zaradi velikih umskih obremenitev ali hujših čustvenih šokov.
Simptomi stresa vplivajo na naše zdravje, pa čeprav se tega niti ne zavedamo. Največkrat menimo, da je neka bolezen vzrok za glavobol, pogosto nespečnost, zmanjšano produktivnost. A STRES je v resnici največji krivec za tovrstne tegobe.
Prav STRES je največji krivec našega OBČUTJA, POČUTJA in VEDENJA. Šele ko znamo prepoznati simptome stresa,takrat jih tudi lahko nadzorujemo. Lahko vplivamo na naš visok krvni pritisk, bolezni srca, delovanje možganov,debelost ali diabetes.
Običajni učinki stresa …
… Na naše telo
• glavobol
• mišični krči, bolečine
• bolečina v prsih

… na naše počutje
• utrujenost
• manjši libido
• slabost
• nespečnost
• tesnoba
• nemir, strah
• slabša motivacija, zbranost
• jeza, razdražljivost
• žalost, depresija

… na naše obnašanje
• prenajedanje ali anoreksija
• izbruhi jeze
• odvisnost od drog, alkohola
• nikotina
• odsotnost, apatija, malodušje

Vir: American Psychological Association’s “Stress in America” report, 2010

Pozdravljeni,

javljam se po dolgem času… Začela sem z jogo in probavam se naučiti nadzorovati z dihanjem… Trenutno imam vedno manj energije hkrati pa tudi volje… Vendar delam na tem, da delam čim več na športni aktivnosti… Zanima me predvsem ali imate kak nasvet, kako ugotoviti kaj nas teži oz. kako to potem tudi odpraviti… Saj menim, da gre za nekaj podzavestnega… Morda kakšen psiholog, ali morda bioenergija… Morda kakšen nasvet kako delati na tem…

Lep pozdrav,
anonimna23

Pozdravljena,

verjamem vam zelo, da se vam zdi, da je minilo že veliko časa, odkar ste se oglasila in da izboljšanje kar noče in noče priti. A 1 mesec NE POMENI ČISTO NIČ v bioloških procesih.

Ko si zlomite nogo, mora biti noga v mavcu vsaj 3 tedne (toliko, da se zaraste in da se ne zgodi, da bi se ponovno, tisti zlomljeni del, odprl). In potem potrebujete še nadaljnjih 6 mesecev, da lahko rečemo: Sedaj je pa noga popolnoma zaceljena.

To velja za vse naše organe. Upoštevati – spoštovati moramo časovno dimenzijo, čas, ki ga vsak naš organ potrebuje, da se sploh lahko začne popravljati in izboljševati.

Za možgane velja enako. Le da ti potrebujejo še veliko več časa, kot je zlom kosti. Če pri kosteh in vezivnih tkivih, mišicah potrebujemo mesece- vsaj 6 mesecev, potem MORAMO RAZUMETI IN SPREJETI, da za spremembo, popravljanje napak na možganskih celicah (možganovini) potrebujemo vsaj 6 mesecev (to je enako tistim 3 tednom, ko imamo nogo v mavcu), da postanejo možgani “bolj energetsko stabilni in da so pripravljeni delati spremembe v strukturiranju sporočil”.
Potem pa potrebujete nekaj let (to je pa odvisno od vaše volje, discipline, vztrajnosti in potrpežljivosti, pač to je odvisno tudi od vaše genetsko pogojene biološke ure – metabolnih procesov; kako hitro se odvijajo), da se v vaših možgani vzpostavijo nove nevronske poti, ki znajo hitro preusmerjati tok misli. Iz tistih slabih, razdražljivih, v tiste dobre, mirne…
V šolo smo hodili kar nekaj let, da smo se naučili pisati in brati TEKOČE. Da je pisanje in branje postalo rutina, ustaljena struktura v možganih. Tudi preusmerjanje toka misli je samo VEŠČINA, ki se jo moramo naučiti.In zato so potrebna leta.
Otroci še nimajo oblikovanih struktur v možganih, zato se hitreje učijo, saj je”glava še prazna”. Mi odrasli pa zato potrebujemo več časa, saj “glava ni več prazna”, in je po naravi lenobna. Prisiliti jo je treba, da se nauči novih veščin.

Vem, da je to zelo težko, ŠE POSEBEJ PRVI MESECI so ubijajoči. Zato potrebujete predvsem ogromno energije. Vi je pa še tako nimate dovolj. Že tako ste obupno utrujena…..sedaj pa od vas hočejo, da še dodatno vzpodbujate, naučite možgane novih poti- veščin. In ker je to RESNIČNO ENERGETSKO ZELO POTRATNO in tako za vas ZELO ZELO TEŽKO IZVEDLJIVO, največkrat obupamo prezgodaj.

Zato VEM, da se vam ta 1 mesec vleče kot 1 leto. Ali ni tako?

Preden bi vam svetovala, da greste k psihologu ali kakšnemu od bioenergetikov, bi vam predlagala: ali bi poskusila s Cellfood kisik za življenje? Omogočil bi vam zadostne količine energije v teh prvih, obupno izčrpljujočih lekcijah – mesecih učenja globokega mirnega dihanja, joge… V cca 1 mesecu bi začutila, da vam ni več tako težko, da niste več tako obupno utrujena in da na vse skupaj gledate bolj pozitivno ( videla boste, da vam ob misli na vse skupaj ne bo več tako slabo, ali vam bo šlo na bruhanje ali vas bo stisnilo in ne boste mogla dihati, ali...). S Cellfoodom boste prve tegobe hitreje obvladala, tudi časa vam ne bo vzel toliko kot bi jih porabila za ure obiska pri psihologu, bioenergetiku,…. Cenovno bo pa tudi veliko ugodnejši.
Če se boste odločila in če vas bo še kaj v zvezi s Cellfoodom zanimalo, se lahko obrnete na info@cellfood. si ali pa na 031 278 381, in dobila boste točna navodila, kako ga začeti uživati in tudi kako, skupaj s Cellfoodom, izvajati vse te tako utrujajoče in izčrpljujoče vaje joge, dihanja,….

Verjemite mi, da se da marsikaj narediti, samo obupati ne smete. In nič ni tako črno, kot se vam mogoče zdi danes. Večna težava je, da se energetsko tako hudo izčrpamo, da se potem iz tega nikakor ne moremo izvleči, saj nimamo energije. Enostavno ne gre….
Poskusite in boste videla, da bo jeseni življenje veliko lepše. In ne se ustrašiti časa! Za vsako stvar potrebujemo določen čas, ki ga nikakor ne moremo prehitevati.
lp m

Pozdravljeni vsi moji soborci,

Lahko opisem mojo izkusnjo s paniko in kaj je pomagalo.

Naj najprej povem, da nisem pristas tablet in lazjih poti, razen ko je nujno – v primeru, ko bi clovek lahko skodoval sebi ali komu drugemu.

Kot pri ostalih, je bilo moje srecanje s paniko grozljivo, ampak danes ne bi zamenjala te izkusnje za nic na svetu.

Panika se je pojavila od nikoder – kot je obicajno – ceprav dejansko ne pride od nikoder. Strah in tesnoba sta eskalirala do stopnje, ko nisem vec upala iz stanovanja, kaj sele v trgovino. Ne bom sla v podrobnosti, ker mogoce so nekatere okoliscine razlicne, ampak panika je pa zelo podobna od primera do primera in veste kako to gre.

Z novembrom lani sem zacela psihoterapijo, ker sem hotela odkriti vzrok panike. Meni je bilo to pomembno. Danes sem prakticno brez tezav. Torej psihoterapija pomaga.

Drugo kar bi rada povedala vsem s tovrstnimi tezavami: PANICNA MOTNJA, ANKSIOZNOST IN TESNOBA SO OZDRAVLJIVE! Mislim, da se to premalo poudarja. Z vami ni nic narobe, nic fatalnega, noc kar ne bi lahko resili.

Panika je trik, ki ga sprozijo mozgani, ko zamenjajo discomfort with danger, torej neudobje s paniko. Panika vas zavede, da mislite, da vam grozi nevarnost, ceprav vam v resnici ne.

Ce kdo, potem jaz vem kako prazne so lahko te besede, ko se bojujes s paniko. Ce koga podrobneje kaj zanima, bom z veseljem povedala kaj vec.

Vam pa vsem polagam na srce: stvar je ozdravljiva, obvladljiva in ne bo se vam zmesalo.

Pa ce se lahko dodam – gospa Misa, vidim, da ste po izobrazbi biolog. Torej je smiselno tudi forsiranje nekih prehranskih dopolnil, kot je Cellfood, po katerem se lahko sklepa, da ne vpliva na tesnobo in paniko, ampak je zgolj neki spet naravnost odlicno prehransko dopolnilo, s katerim bos resil vse tezave.

Moji dragi paniki: kar pogumno k psihologu ali k psihoterapevtu, s cellfoodom in ostalimi podobnimi zadevscinami se pa igrajte drugic.

Paniko resite lahko le sami, in to brez nekih prehranskih dopolnil.

Pozdravljeni.

Tudi sam se javljam ponovno. ( pisal sem malo visje o smrti matere in napadih panike)

Kako je danes? Napade v veliki meri obvladujem oz. (potrkam na les) jih ne dobim, so pa problemi drugje.

Nazadnje sem imel cudne tezave z dihanjem. Tezki vdihi, kot da mi nekaj drzi pljuca. Naprimer 2 tezka vdiha, potem 3 normalne in spet nekaj tezkih. Zadeva pride pa mine. Vmes sem imel tudi tezave z bitjem srca. Pri delu mi je srce zacelo cudno biti, zares cuden obcutek, z udarcem v prsi se je utrip normaliziral. Zgodilo se je nekje 3x. Potem pa ze nekaj casa cutim cuden pritisk na levi strani prs. Tudi vcasih je drugic ni. Trenutno je obcutek prisoten. Morda ima veze s srcem? Med spanjem pa se mi dogaja, da mi velikokrat zaspijo roke, isto dobim mravljince kadar imam dvignjene noge. Slab pretok oz tezave s srcem ali posledice stresa?

Danes naprimer pa sem med voznjo dobil cuden momentni “napad” – mravljinci. Spet cuden obcutek kot, da bos umrl, trajal sekundo med pogovorom, posledice nobene. Kot pulz…niti pomislil nebi na napad, ko se zgodi.

Sicer pa se gibam, med delom nekih tezav nimam, kadar sem utrujen diham normalno, na sploh se pocutim dobro. Kadar merim pritisk je vecinoma normalen.

Je pri opisanih zadevah prisoten stres, strah, psihicne motnje zaradi smrti matere? Se to dogaja podzavestno? Ker nekih odgovorov vec nimam, trudim se postaviti na noge, a s taksnimi momentnimi “akcijami” ne vem vec ali so tezave psihicne narave ali morda tici problem kje drugje.

Lep pozdrav

Pozdravljen,

od tistega dne, ko ste izgubil mamo, ni minilo še eno leto. Januarja ste mi pisal in od takrat do danes je minilo ene pet mesecev, pa je vaše stanje že bolje. TO JE DOBRO in VZPODBUDNO! Da se vam še vedno pojavlja tesnoba (tisto stiskanje v prsih, težave z dihanjem), potem neenakomerno bitje srca, pa mravljinčenje je še vedno izzvenevanje hudega šoka – stresa, ki ste ga doživel ob izgubi matere. TO NI NIČ NENAVADNEGA, še posebej, ker je minilo še tako malo časa in ker ste najbrž po naravi zelo nežno, empatično bitje. Ali se motim? Če ste bolj empatičen, če vas težave drugih ne pustijo ravnodušnega, če imate rad in skrbite za živali, potem je takšno izzvenevanje vaše notranje bolečine, dokaj normalno. In trajalo bo še kar nekaj časa. To je mesece. In lahko se vam bo tudi čez kakšno leto ponovno pojavilo, in potem počasi izginilo.
Če vas tovrstne tegobe le mučijo in vas skrbijo, potem pojdite k zdravniku in naj vam naredijo krvno sliko, pa EKG. Če bo vse bp (normalno), potem verjemite, da so ti simptomi samo še tisto tiho “šepetanje” vaših možganov: “Še vedno nam je hudo, veš! Še vedno se občasno spomnimo!”

Zato bi vam priporočala, da še naprej, vsaj še eno leto,redno telovadite, se rekreirate. Tako kot ste počel do sedaj, še naprej vsak dan, ali vsaj 3 -4 krat tedensko izvajajte tistih 20 minut mirnega globokega dihanja in mislite na to mirno globoko dihanje.
Mogoče bi se začel ukvarjati z jogo. Jaz bi vam jo zelo priporočala. Odlična je za odplakovanje vseh nesnag (slabih misli) iz naše možganovine, tako se naučimo preusmerjati misli in s tem umirjati dražljaje, ki nastajajo v možganih. Hkrati zelo dobro pretegnemo vse mišične sisteme, še posebej je pomembno, da si redno, nekajkrat tedensko dobro razmigamo in pretegnemo (a pravilno!! Vsak razteg mišic -t.im. stretching, mora trajati vsaj 40 minut; če prenehate z raztegom mišice prej, potem se mišice NE USPEJO resnično do konca raztegniti in sprostiti) VRATNE MIŠICE in mišice glave! To je tako pomembno za boljšo cirkulacijo krvožilja in limfe in za boljšo vitalnost vezivnega tkiva in mišičnih vlaken.
Ravno tako odlične so različne oblike meditacij. Najbolj enostavna je ravno to 20 minutno mirno globoko dihanje in ob tem MISLITE samo na dihanje, Opazujte- prisluhnite svoje dihanje: kako se vam trebuh polni in ob izdihu – kako se vam trebuh prazni. Pri tem opazujte-prisluhnite vsemu svojemu telesu. Kako se deli mišic raztegujejo, kako jih začutite,kako…. in seveda se bodo prikradle grde misli. NIČ HUDEGA. Vi jim samo nežno recite: stran pojdite, in se ponovno osredotočite na dihanje.
Potem si lahko pomagate z nežno božajočo vam prijetno glasbo, ki vas omami in vas povsem prevzame. Tako da ob dihanju samo še poslušate in uživate glasbo.
In potem je tukaj še cel kup trikov ( posebne tehnike t.im. čuječnosti), kako lahko “okrog prenesete” svoje možgane.

Upam, da sem vam kolikortoliko odgovorila na vaša vprašanja. Če bo še kaj, vam bom vedno na voljo.
In ne pozabite. Izguba matere v tako mladih letih ni tako enostavna. Ne morete kar pozabiti in biti čez tri, štiri mesece že čisto normalen. To ne gre. Potreboval boste še leta, da se bodo vaši možgani (podzavest) nekako sprijaznili z izgubo. Pozabili je ne bodo NIKOLI. Zato se vam bodo, še posebej ob težkih trenutkih, vaši možgani oglasili z enako simptomatiko (tesnoba, aritmija, mravljinci,..). Čim bolj se boste naučil (meditacija, joga, .) veščine preusmerjanja misli, toliko lažje in učinkoviteje boste v svojem življenju obvladoval stresne dogodke. In ti se šele na pohodu, saj ste še tako zelo mlad.

Lepo bodite in želim vam res vse dobro m

Trpim za napadi panike že preko 20 let in sem ugotovila, da najbolj, predvsem pa najhitreje pomaga en močan dražljaj – npr. led: z bosimi nogami stopiš na led (jaz ga imam vedno v skrinji, celotna površina stopal naj bo na ledu, jaz uporabljam kar ledene vložke za hladilne torbe, služijo le temu namenu) in napad se zelo zelo hitro pomiri…. upam, da bo komu pomagalo, ker to so res grozni občutki.