Pozdravljeni,

trenutno v 27.tednu, drugič noseča, zelo zaželeno (za prvega otroka sva rabila 6 let in 5IVF postopkov, ta pa je ratal spontano), imam se za čustveno in psihološko stabilno osebo, ki se je ne da tako zlahka vreči iz tira. Za sabo imam kar nekaj težkih preizkušenj, ki sem jih uspešno predelala, prebolela in ostala pozitivna, zato me je trenutno dogajanje precej zmedlo.
Torej, pred kakšnim tednom se se mi začeli pojavljati neke vrste “flash back-i”, kot spomin na sanje, ko se ne moreš točno spomniti dogajanja, ostane pa ti nek intenziven občutek. Vem samo, da je v povezavi z otrokom, vendar ni nič slabega, hudega (da bi se mu kaj zgodilo recimo). To se mi je ponavadi zgodilo popoldan in ne ob prebujanju. Ker ni bilo moteče temu nisem posvečala pozornosti do včeraj, ko me je ob “flash-backu” (ne vem kako naj temu rečem), oblila grozna vročina, stiska, stisnilo me je v želodcu in v prsih, kakšno minuto me je ta občutek čisto prevzel, da sem se morala vsesti in počakati da mine. Ob tem sem intenzivno podoživljala ta spomin, vendar ga vseeno nisem uspela ujeti, da bi si ga zapomnila. Hitrega bitja srca ali težkega dihanja nisem zaznala. Kolikor sem prebrala bi lahko šlo za blažji napad panike? Po tem se je počutje umirilo, kepa v trebuhu in nelagoden občutek pa je ostal še nekaj časa. To se mi je potem ponovilo še cca 5x, včasih v malo blažji obliki. Ker sem zelo analitičen tip poskušam dogodek nekako razložiti, vendar ne najdem nič posebnega kar bi ga lahko sprožilo. Nosečnost poteka brez težav (za razliko od prve, ki je bila zelo stresna), nimam nobenih dvomov ali pretiranih skrbi. Vse skupaj se mi zdi kot kratek stik, napaka v možganih, kot da nekaj pomotoma pritisne na tipko za paniko, čeprav brez razloga. Ravno zato, ker ne morem definirati vzroka me zdaj skrbi, da se bo to ponavljalo, stopnjevalo in me oviralo pri normalnem življenju, saj je dogodek, čeprav kratkotrajen, zelo intenziven in moteč. Prav tako me malo skrbi za otročka v trebuhu, saj takrat kar čutim, kako mojo kri preplavi adrenalin in to gotovo čuti. Pomislila sem na hormonska nihanja, vendar na to nikoli nisem bila pretirano občutljiva, recimo med IVF sem dobivala res visoke doze hormonov, pa nikoli nisem imela težav kot nekatere. Prav tako po 1.porodu. Me pa zdaj malo skrbi, da ni to predznak kakšne poporodne depresije? Kaj sploh lahko naredim da se to ne bi dogajalo in kaj ko se zgodi? Priznam, nikoli si nisem mislila, da bom kdaj pisala na forum psihiatrija…
Najlepša hvala za vaše mnenje.

Pozdravljeni,

prav možno je, da je bil napad panike. To ni nič posebnega, ker ga doživi veliki delež ljudi ki sicer nimajo nobenih psihičnih težav. Morda je malo bolj stresen period, lahko da je sama nosečnost dodatna obremenitev za telo in se je anksioznost zvišala. En sam panični napad še ne pomeni panične motnje. Zato vam svetujem, da vse skupaj odmislite, saj prav strah pred možnim naslednjim napadom včasih zviša anksioznost dovolj, da se začnejo panični napadi sprožati “sami od sebe”.
Naučite se vsaj par tehnik sproščanja in jih vsakodnevno vadite, tako da jih lahko uporabite kadarkoli se vam anksioznost poviša.

Uspešno nosečnost in čim manj skrbi vam želim!

Pozdravljeni.

Sem noseca 10. tednov in 5 dni.

Za otroka sva se kar nekaj casa trudila, zanosila sva s pomocjo ivf.

Ze od 6. tedna nosecnosti naprej se spopadam z razlicnimi strahovi. Predvsem me skrbi okuzba s toksoplazmozo in drugimi bakterijami, ki bi lahko skodile plodu. Obremenjujem se z nepomembnimi stvarmi. Npr. pojem kosilo in potem se sprasujem, da morda ni bila v jedi kaksna muha in pa ce sem pogledala pribor, ce je bil cisto cist. Ne pretiravam, dejansko gre za taksne malo smesne stvari, ki pa meni potem ne gredo iz glave in mi povzrocajo hudo stisko. Najhujso stisko mi je povzrocalo dva dni nazaj ob premlevanju, ce sem bila izpostavljena herbicidu doma na vrtu. Ko premlevam to ze cel dan, dozivljam hude stiske. Me obliva, imam cuden obcutek v prsih.

Lahko recem, da je danes eden redkih dni, ko nisem dozivljala stiske, zaradi scenarijev ki jih dela moja glava.

Po vsem potem razmisljam, ali s temi napadi strahu skodujem plodu. Ali mu?

Imate morda nasvet, kako vse to odpraviti?

Hvala.

Pozdravljeni,

najprej vam čestitam na nosečnosti. Velikokrat je to obdobje v življenju ki je polno pričakovanj in strahov. Prvič v življenju smo odgovorni za še eno bitje in ne samo zase. V večini primerov so ti strahovi kratkotrajni, ali pa niso tako intenzivni, da bi nam že kvarili veselje in omejevali nas v običajnem življenju. Pa vendar, kdaj postanejo res preveč moteči in nas spravljajo v hudo stisko. Takrat ne govorimo več o običajni anksioznosti, ampak kar že o anksiozni motnji.

Anksiozna motnja sicer ni nevarna, od nje še nobeden ni umrl je pa blazno neprijetna. Zelo verjetno ne škoduje direktno plodu, pa vendar, neprestano stanje stresa mu tudi ne koristi.  Hormoni stresa, ki jih izločamo v nosečnosti, vplivajo tudi na plod. Iz teh razlogov vam svetujem, da si poiščete pomoč, morda bo za začetek zadostovala psihoedukacija ali kratek cikel vedenjsko kognitivne terapije. Obrnite se na svojega osebnega zdravnika, psihologa v vašem ZD ali psihoterapevta z ustrezno izobrazbo.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket