Napad

Včeraj, ko sem okoli polnoči prišel domov in parkiral, me je napadel tip, velik kot omara. Napadel me je od zadaj, v delčku sekunde sem se obrnil, in se mu nekako izvil, skušal me je namreč zagrabiti samo z eno roko, v drugi roki je nekaj držal, predvidevam, da sprej s solzivcem. Ušel sem mu in se na glas zadrl: Kaj bi rad p…. t. m……? Skočil je v avto, kjer ga je čakal pajdaš in odbrzela sta. Uspel sem si zapomniti registersko številko, poklical policijo itd….
Tudi če ga policija dobi (če avto ni bil ukraden), mu ne bo hudega, ker se v resnici ni “nič” zgodilo, upam pa, da sem s tem dosegel, da bodo imeli osumljenca v evidenci v primeru podobnih napadov….

Šokiran sem preostanek noči analiziral zadevo in prišel do naslednjih zaključkov:

– takoj si moram nabaviti pištolo in solzivec
– povsod kjer je potrebno si bom omislil alarmne naprave itd…
– obnovil bom znanje karateja ali morda kake druge borilne veščine

Varianta 1:
– dva sitna lopova kradeta denarnice po parkiriščih, bil sem v napačnem času na napačnem mestu, zelo verjetno se mi kaj podobnega ne bo tako hitro zgodilo

Varianta 2:
– mafija krade avtomobile. Imam precej drag avtomobil, ki izstopa. Bila sta z ukradenim avtomobilom, nameravala sta dobiti ključe in dokumente od avta, čez eno uro bi bil avto že na hrvaškem, drugi dan pa že v Ukrajini, jaz pa bi končal v prtljažniku opuščenega ukradenega avtomobila na nekem redko dostopnem kraju… itd…

Varianta 3:
Precej se gibljem v poslovnem svetu, vendar nikoli v zvezi s kakimi sumljivimi posli ali sumljivimi ljudmi. Morda sem se komu zameril itd… No, ta varianta je še najmanj verjetna, ker kolikor vem, nimam nobenih “sovražnikov”…

Varianta 4:
Zaradi avtomobila, kravate in še česa si morda kdo v mojem malem kraju misli da sem bogat (v resnici nisem, je pa res, da veliko trošim za obleke, dopuste, večerje itd…, moj posel je namreč tak, da moram graditi tudi imidž uspešnega poslovneža tudi takrat, ko kaj škripa). Morda me je mislil ugrabiti in skušati priti do denarja (ki ga nimam…)

Morda pa tisto kar je imel v roki ni bil spray, ampak nož (kjer konica s pritiskom na gumb izskoči..). Ne vem, bilo je nekaj črnega, pištola ni mogla biti, ker je bila zadeva podolgovata in prav nič zavita.

In sedaj vprašanja za vas:

1. Ali se počutite varne?
2. Ali imate mlajšega otroka, ki se brez nadzora potika po mestu, tudi v mraku ali ponoči? Ko sem bil jaz mali, sem celo osemletko pešačil v osnovno šolo po 2 km dolgi gozdni cesti, kjer sem le redko srečal človeka, kaj šele avtomobil? Verjetno si kaj takega danes za naše otroke ne moremo niti predstavljati….
3. Zakaj se ob mojem kriku nobeno okno ni odprlo, ko sem se zadrl, na to sicer dobro osvetljeno dvorišče gleda iz več blokov kakih 50 stanovanj?
4. Ali se vam je kdaj zgodilo kaj podobnega?

1.Živim v enem od večjih slovenskih mest..podnevi se počutim varnega, zvečer oz. ponoči pa se držim bolj doma.

2.Otrok še nimam (in jih še lep čas ne bom imel)

3.Odgovor je preprost: ljudje se bojijo, da bi si jih napadalev utegnil zapomniti..in v bloku in tako močne navezanosti med prebivalci kot napr. v vasi ali hišnem naselju..zato so se redkeje pripravljeni žrtvovat en za drugega in si priskočiti na pomoč.

4.Ne, še nikoli se mi ni zgodilo kaj takega..poznam pa ljudi ki se jim je zgodilo še kaj hujšega..in tudi zato se ob mraku in ponoči raje držim doma. Že če greš enkrat “v lajf”..je možno dvoje: enkraten dogodek..ali pa prava nočna mora..Vi ste jo dobro odnesli. Sicer pamislim, glede na to kar opisujete o vpadljivem in dragem avtomobilu in oblekah..da je bil to glavni povod za napad..nasilneži se na ljudi “ki imajo nekaj pod palcem” raje spravljajo ponoči..podnevi pa izsiljujejo otroke (lažje in manj riskantne tarče).

Jaz se v našem mestu – Ljubljana ne počutim varne, sploh ne na kakšni Trubarjevi, kjer se mi je že zgodilo, da se je name prilepil tip in hodil za menoj in težil za keš.
Zadnje čase se že svoje mnenje bojim povedati, ker sem doživela da so mi poškodovali nov avto.
Zadnjič ko sem šla iz trgovine sem videla dva cca 13 letnika, ki sta težila mlajšim otrokom. In sem sama sebi rekla: “bodi tiho”. Ker če bi se vmešala bi bil čez nekaj dni moj sin na tapeti, ker je njegova ta stara težila.
Izkušnje so me pripeljale do tega, da svojega mnenja več ne povem naglas, ker po mojih izkušnjah ljudjee drugačno mnenje vzamejo kot osebni napad. Naj povem, da svoje mnenje vedno povem umirjeno in argumentirano, brez povišanega glasu.
Skratka s svojim mnenjem se PO NOVEM bojim izpostaviti.
EDI, čisto mogoče je, da ste s v svojem poslovnem življenju komu zamerili pa tega niti ne veste. Morate pa vedeti, da vsi ne razmišljajo kot vi in da nekateri delujejo zelo zahrbtno in podatalno.

Edi, verjamem, da je bila izkušnja šokantna in da po njej nisi mogel spati.

Najprej odgovori na tvoja vprašanja v koncentrirani obliki:

1. Ne počutim se ogroženega, kar pomeni, da ne razmišljam ves čas o tem,
da bi se mi lahko kaj zgodilom vendar nisem zaradi tega lahkomiseln. Torej
lahko rečem, da se počutim relativno varno.

2. Na to vprašanje ne čorem odgovoriti, ker otrok še nimam.

3. Reakcija oz. pasivnost, ki si jo doživel od sostanovalcev, je žal precej
tipična. Pričakovatim da ti bodo v nevarni situaciji npr. mimoidoči priskočili
sami od sebe na pomočm je žal iluzija. Tudi v velemestih se npr. ob pojavih
nadlegovanja ali nasilja na ulicah ali na javnih prevoznih sredstvih (metro)
ljudje, ki stojijo zraven, ponavadi ne včešajo in le gledajo. Mislim, da gre za
zmes brezbrižnosti in strahu. Tako se v bodoče nikar ne zanašaj na pomoč
sosedov!

4. Ja, zgodilo se mi je v preteklih treh letih dvakrat – enkrat v Amsterdamu
in drugič v Londonu, da so me zvečer na ulici obstopili sumljivi tipi in hoteli
denar. Obarat sem imel velikansko srečo – prvič je ravno v kritičnem trenutku
iw sosednje ulice prišla večja skupina turistovm pa so napadalci pobegnili,
drugič sta bila napadalca še zelo mlada, pa seč se jiča začel izvijati in
kričati nanju v slovenščinim pa sta se zmedlam pa tudi vedno več ljudi je
začelo prihajati blizu.

glede ostalega pa – osebnega orožja ti ne priporočam, razen, če si v njem
res izurjen, sicer v kritični situaciji ne boš znal prav reagirati in boš še najbolj
nevaren le sebi.

Priporočam ti zdravo mero previdnosti, pa avto puščaj raje v garaži, kadar
se da. Na policijo pa le povprašaj, kaj in kako, tudi poskus napada je konec
koncev kaznivo dejanje. Glede garderobe pa tole – seveda z njo lahko pritegneš
pozornost, ki si je ne želiš. Tudi jaz imam delo in službo, ki skoraj zahteva
nositi obleko, vendar se ponavadi kasneje hitro preoblečem in ocenim, kako
se napravim za kako priložnost. Če seč se zaradi tega kdaj izognil kakemu
napadu, ne vem, sem si pa gotovo prihranil vsaj kake nepotrebne komentarje.

Edi, verjetnosti, da te v Ljubljani kdo tako napade kot tebe so majhne, se posebej, ce si glede svoje varnosti pameten, torej ne zahajas v sumljive ulice, kjer so sumljivi tipi, se posebej ponoci.
Zgodi pa se, da si kdaj napaden tudi v kaksnih bolj “kultiviranih” ulicah, in v taksnem primeru je najboljsa varianta, ce je le mozno, da se izognes spopadu, ce pa je le-ta neizogiben, pa ti ne preostane drugega kot da se boris. Ce nisi fizicno mocan ali pa obvladas kaksno borilno vescino, obstaja cela vrsta samoobrambnih sredstev, kot so solzivci, elektrosokerji ipd.
Sam imam in solzivca in elektrosokerja in vedno, ko grem zvecer ven, ju vzamem s seboj. Pac, nikoli ne ves…se posebej danes, ko je k nam prisel ameriski nacin zivljenja, ki temelji na korupciji in nasilju.
Se to, zvenelo bo smesno, ampak, ce je le mozno, torej, da ste sami in da niste poskodovani, je vedno dobra resitev, da jo ucvrete in to kolikor vas noge nesejo.
Sam bom sicer vedno poskusal kaksen konflikt ali spopad resiti na miren nacin, vcasih pa to ni mozno in v taksnem primeru vem, da se ne splaca, da si pretepen ali pa huje poskodovan zaradi 100 tolarjev. Se posebej, ce nisi sam.

Za kakrsnokoli metodo resevanja teh in drugacnih spopadov se odlocate, imejte v glavi eno: “Uzdaj se use i svoje kljuse!”, kar pomeni, da se lahko zanasate samo nase, ker vam nihce drug ne bo pomagal.

Cao!

Vljudno prosim, če mi sporočite, kje se data kupiti solzivec in elektrošokerji?

Jaz nisem bil nikoli silak, in če sem samo videl, kako se dva tepeta, so se mi začela tresti kolena. Pač nisem fizično močan niti spreten, da bi se lahko tepel.

Se pa strinjam, da jo je najbolje popihati.

Včeraj sem ravnal zgolj instiktivno, šok je prišel kasneje, ko je bila zadeva za menoj. Zadeva pa se je zgodila pred mojim blokom, naša ulica je do sedaj veljala za najbolj mirno v našem malem mestu.

Sedaj me seveda najbolj zanima, ali gre zgolj za slučaj ali pa je vse skupaj res naperjeno proti meni. Mogoče me hočejo prestrašiti in bom dobil čez kak dan ponudbo za kako varščino… Avto, s katerim sta se peljala mi je deloval zelo športno…

Edi, cisto te razumem!
Sam se sicer fizicno lahko branim, vendar mi je to zadnji izhod v sili, pa tudi z napravami za samoobrambo je vse skupaj veliko lazje in manj nasilno. Vecina pa se jih ze ob samem pogledu na te naprave ustrasi in si premislijo.
Ker pa nocem tukaj propagirati tovrstnih izdelkov, ceprav so le-ti namenjeni za samoobrambo, saj se bojim, da bi se lahko nasel kdo, ki bi to zlorabil, zato mi napisi svoj e-mail naslov in ti bom odpisal, kje se jih da kupiti itd.

Cao!

Edi, kaj pa delaš tako pozno okrog? Joke.
Žal mi je, da se ti je to zgodilo.
Jaz osebno se počutim zelo varno. Pravzaprav mi marsikdo reče, da sem lahkomiselna.

Verjamem, da nekateri ljudje hitro reagirajo na videz.
Kar se mi zdi čudno je pa to, zakaj niso počakali, da bi odšel in bi lahko avto ukradli kasneje…vendar, če bi jima uspelo te preplašiti, bi z lahkoto odpeljala mašino..brez strahu pred kakim alarmom. Kar se mi zdi še bolj čudno je pa to, da če sta že kaka profesionalca, si težko predstavljam, da si ju tako zlahka prestrašil…ali pa le nista bila taka profesionalca… Veš koliko če-jev je. Verjamem, da se človek počuti obupno po taki zadevi.
Drži se!!!!

Jaz upam, da je bila zadeva slučajna in da nista profesionalca. Popihala sta potem, ko sem se začel dreti, bom videl kaj bo naredila naša vrla policija vendar ne pričakujem preveč.

Zaenkrat sem si v avto in poleg postelje pripravil smrtonosno orožje: golf palco.

Popoldne sem igral gofl s stalnim partnerjem. Mislil sem, da ga poznam v nulo… ,in kaj mi je povedal: da ima tri pištole. Eno v avtu, eno v službi in eno doma. Vse legalno.
Zadnjič enkrat sem bil povabljen na nedeljsko poslovno kosilo v drug kraj. Kasno popoldne je gostitelj predlagal, da gremo malo streljat k enemu njegovemu prijatlu na vikend. Baje ima tudi avtomatsko orožje.
Vljudno sem odklonil povabilo, ker me to ne zanima in se orožja nisem dotikal od osamosvojitvene vojne. Poleg tega smo bili precej naliti…

Rezime: očitno je orožja med ljudmi, ki si ga lahko privoščijo kar veliko, jaz sem pa izpadel naivnež ker tega nisem vedel. Jebi ga, očitno v bodoče brez tega ne bo šlo…

[email protected]

Imeti orožje ni prav noben statusni simbol (no ja, najbrž je simbol nekega
statusa, vendar ne bi rekel nujno premožnosti), ker pištole in podobne zadeve
sploh niso tako obupno drage.

Postavlja se vprašanje, ali se vsi ti ljudje, ki orožje imajo, res počutijo tako
zelo ogrožene, ali pa se bolj postavljajo drug pred drugim (žal zelo pogosta
slovenska lastnost).

Nisem seznanjen s cenami. Se bom pa pozanimal…

300-500 dem, kaksni bolj skart modeli tudi ceneje