Napačna diagnoza?
Pozdravljeni,
stara sem 45 let in že več kot 15 let se zdravim za duševno boleznijo, kaj natančno mi je ne vem, ker piše, da imam f333 depresijo s psihozo. Priznam, da se v preteklosti nisem kaj dosti ukvarjala z diagnozo. Jemljem pa že 10 let neprekinjeno Abilify (imam depo) in sedaj občasno Wellbutrin.
V preteklosti sem po prvi psihotični epizodi cca 20 let nazaj, ko sem imela paranoidne misli, da me hočejo ubiti, da me hočejo spremeniti v fanta, da mi govorijo po radiu, ko so me stabilizirali prekinila jemanje antipsihotikov, in spet psihoza, tokrat paranoidna, da me hoče sodelavec ubiti in da mi sledijo po kamerah ter grandiozna, da je bog ženska in da sem ta ženska jaz, spet so mi govorili po radiu. Trikrat se je to ponovilo, vedno zaradi prekinitve jemanja antipsihotikov. Vedno sem potem bila hospitalizirana na zartem oddelku psihiatrične bolnišnice in stabilizirana z antipsihotiki.
Dolgo časa nisem zraven jemala antidepresivov in je bilo ok.
Zdaj pa sem se začela malo bolj ukvarjati z diagnozo (osebni razlogi) in mi nekako moji simptomi ne grejo skupaj z diagnozo. Nikoli se nisem počutila depresivno, res da sem velikokrat utrujena in brez energije, pa da se težko pripravim , da kaj naredim, začeti je težko, potem pa gre ampak samomorilna nisem bila nikoli, ali pa žalostna samo psihotična.
Zdaj pa ne vem psihologinja pravi, da bi lahko bila shizofrenija, če sem jo prav razumela, s psihijatrinjo se moram še pogovoriti, čeprav se bojim, da ne bo hotela slišati o spremembi diagnoze.
Ali je možno, da gre za shizofrenijo? in ali je možno, da ti za tako dolgo nazaj spremenijo diagnozo?
Hvaležna bom za mnenje kakšnega strokovnjaka in koga s podobnimi izkušnjami.
Hvala in lep pozdrav.
Pozdravljeni,
razumem vašo zmedo ob pogledu na diagnozo in simptome, ki jih dejansko doživljate. Zapisi v kartonu so pogosto rezultat zgodovinskih odločitev različnih zdravnikov in sistemskih navad, ne pa vedno natančen opis vašega doživljanja. Diagnoze v psihiatriji niso naravni zakoni, temveč poskusi razvrščanja. V praksi se spreminjajo in se lahko spremenijo tudi za nazaj, če novi zdravnik na osnovi poteka, odzivov in sedanjega stanja presodi drugače.
F33.3 pomeni ponavljajočo se depresivno motnjo s psihotičnimi simptomi. Za takšno sliko je običajno, da se psihotični simptomi pojavijo v okviru izrazite depresije in so pogosto razpoloženjsko skladni. Vi pa opisujete predvsem paranoidne in grandiozne blodnje z izrazitim psihotičnim doživljanjem, brez jasne izkušnje hude žalosti ali samomorilnosti. Utrujenost, pomanjkanje energije in težak zagon so lahko del depresije, lahko pa tudi posledica dolgotrajne napetosti, obrambe pred tesnobo ali vplivov zdravil. Zato ni nenavadno, da vam F33.3 ne “sedi”.
Ko razmišljamo o shizofreniji, je ključen celoten potek. Ponavljajoče se psihotične epizode z blodnjami in slišnimi komentirajočimi glasovi, ki so se sprožile ob prekinitvah antipsihotika, lahko v nekaterih pogledih sodijo v spekter shizofrenih motenj ali shizoafektivne motnje. Vendar pa je za tak sklep potrebna skrbna, longitudinalna ocena: ne le seznam epizod, temveč kakšne so bile med-epizodne faze, ali je prisotno trajnejše osiromašenje čustvovanja, stika, motivacije, kakšna je bila kognitivna prožnost, kako ste funkcionirali v odnosih in pri delu. Včasih se izkaže, da je diagnoza bližje shizoafektivni motnji, včasih shizofreniji, drugič pa ostane pri psihotičnih epizodah brez trajne osiromašitve osebnosti. Možno je tudi, da so bile epizode razumljive v kontekstu življenjskih obremenitev in notranjih konfliktov, ki so ob prekinitvi zdravljenja našle pot v psihozo.
Priporočam, da s psihijatrinjo ne razpravljate najprej o etiketi, temveč jo povabite v pogovor o vašem poteku in današnjem doživljanju. Prosite za pisno, celostno formulacijo vaše zgodbe, kjer je diagnoza le del slike. Če začuti, da želite razumeti sebe, ne se boriti za “pravi naziv”, bo lažje slišala, kaj vam ne ustreza. Drugo mnenje je legitimno, kadar diagnoza in izkustvo ne sovpadata.
Ob tem bi vas nežno povabil k psihoterapevtskemu delu, ki ne cilja na simptom, temveč na razumevanje pomena vaših psihotičnih vsebin. Radio, ki govori, in preganjalne teme velikokrat nosijo sporočila o zunanjem in notranjem nadzoru, o prestrašenih in potlačenih delih sebstva, o spolni identiteti in vrednosti. Grandiozna izkustva so lahko poskus duše, da se ubrani pred ponižanjem, sramom ali praznino. V psihoanalitičnem procesu se to lahko varno raziskuje, brez nasilnega utišanja. Tudi Peter Gøtzsche in drugi kritiki v knjigi Smrtonosna psihiatrija opozarjajo, da farmakoterapija sama po sebi ne reši notranjih stisk in lahko prinese tudi neželene posledice. Vaša previdnost glede zdravil je razumljiva. Hkrati je treba realno priznati, da so se epizode pri vas ponovile ob nenadni prekinitvi antipsihotika. To govori v prid temu, da je vsaka morebitna sprememba zdravljenja smiselna le počasi, načrtno in v spremstvu stabilnega terapevtskega okvira, nikoli impulzivno. To ni poziv k spremembi, temveč poudarek na varnosti, če bi to kdaj želeli raziskovati s svojim zdravnikom.
Kar zadeva antidepresiv, če depresivne simptomatike ne čutite kot osrednji del vaše težave, je vredno z zdravnico premisliti, zakaj je dodan, kaj naj bi prinesel in ali je v vašem primeru smiseln. Včasih se antidepresiv doda zaradi utrujenosti, včasih zaradi diagnoze, ki je bila nekoč postavljena in ostala. Vredno je preveriti, ali služi vam ali predvsem etiketi.
Da, diagnozo je mogoče spremeniti tudi po mnogih letih, če nova ocena bolje zajame resničnost vašega doživljanja in poteka. Pomembneje od imena je, da se skupaj ujamete v razumevanju, kaj vam je pomagalo, kaj vam škodi in kaj vaša psiha poskuša povedati skozi te izbruhe. S poglobljeno obliko psihoterapije in skozi dolgotrajno delo na sebi je možno zaživeti tudi brez tovrstnih zdravil.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
nastka, 29.09.2025 ob 10:45
Pozdravljeni,
stara sem 45 let in že več kot 15 let se zdravim za duševno boleznijo, kaj natančno mi je ne vem, ker piše, da imam f333 depresijo s psihozo. Priznam, da se v preteklosti nisem kaj dosti ukvarjala z diagnozo. Jemljem pa že 10 let neprekinjeno Abilify (imam depo) in sedaj občasno Wellbutrin.
V preteklosti sem po prvi psihotični epizodi cca 20 let nazaj, ko sem imela paranoidne misli, da me hočejo ubiti, da me hočejo spremeniti v fanta, da mi govorijo po radiu, ko so me stabilizirali prekinila jemanje antipsihotikov, in spet psihoza, tokrat paranoidna, da me hoče sodelavec ubiti in da mi sledijo po kamerah ter grandiozna, da je bog ženska in da sem ta ženska jaz, spet so mi govorili po radiu. Trikrat se je to ponovilo, vedno zaradi prekinitve jemanja antipsihotikov. Vedno sem potem bila hospitalizirana na zartem oddelku psihiatrične bolnišnice in stabilizirana z antipsihotiki.
Dolgo časa nisem zraven jemala antidepresivov in je bilo ok.
Zdaj pa sem se začela malo bolj ukvarjati z diagnozo (osebni razlogi) in mi nekako moji simptomi ne grejo skupaj z diagnozo. Nikoli se nisem počutila depresivno, res da sem velikokrat utrujena in brez energije, pa da se težko pripravim , da kaj naredim, začeti je težko, potem pa gre ampak samomorilna nisem bila nikoli, ali pa žalostna samo psihotična.
Zdaj pa ne vem psihologinja pravi, da bi lahko bila shizofrenija, če sem jo prav razumela, s psihijatrinjo se moram še pogovoriti, čeprav se bojim, da ne bo hotela slišati o spremembi diagnoze.
Ali je možno, da gre za shizofrenijo? in ali je možno, da ti za tako dolgo nazaj spremenijo diagnozo?
Hvaležna bom za mnenje kakšnega strokovnjaka in koga s podobnimi izkušnjami.
Hvala in lep pozdrav.
Zdaj pa ne vem psihologinja pravi, da bi lahko bila shizofrenija, če sem jo prav razumela, s psihijatrinjo se moram še pogovoriti, čeprav se bojim, da ne bo hotela slišati o spremembi diagnoze.
Ali je možno, da gre za shizofrenijo? in ali je možno, da ti za tako dolgo nazaj spremenijo diagnozo?