Pozdrav!

Prejšnji teden je bil moj sin (1 leto) napoten v laboratorij na krvne preiskave, ker ga čakajo še dodatni pregledi v neki drugi bolnici. Ko je prišel izvid, je pisalo da ima povišan kalij. Njegova zdravnica nam je napisala še eno napotnico za iste preiskave, vendar za v drug laboratorij. Zaradi prvotnega izvida je ostal v bolnici na opazovanju. Ko so prišli rezultati, je bil kalij ok.

V tem času sem se pozanimala kaj bi se zgodilo, če njegova zdravnica ne bi zahtevala ponovnega odvzema krvi. Na podlagi prvih rezultatov (kot so mi povedali) bi mu nižali kalij in verjetno s tem povzročili zastoj srca, posledično smrt.
Od osebe z dolgoletnimi (25 let) izkušnjami v laboratoriju sem izvedela, da se že na vzorcu krvi vidi, da ni pravi in da bodo rezultati napačni. In bili so napačni! Kako si lahko dovolijo izdati tak izvid? Pa prav za otroka, ki spada v rizično skupino ljudi, kjer je treba biti še posebej pozoren.
S tem nam je bila povzročena nepotrebna sekirancija, nervoza in strah, nepotrebno maltretiranje malčka in vsi dodatni stroški.

Zanima me vaše mnenje… kaj bi storili na mojem mestu? Bi pisali pritožbe? Kaj lahko naredim jaz, ker enostavno ne morem preko take šlamparije?!!!!
Po glavi se mi mota primer Nekrep in bog ne daj, da bi zaradi take neprofesionalnosti tudi jaz izgubila sina.
hvala, lp

Spoštovani!

Podajamo odgovor na Vaše vprašanje.

V skladu z Zakonom o pacientovih pravicah (Ur. l. RS št. 15/2008, v nadaljevanju ZPacP) ima pacient pravico do dostopa primerne, kakovostne in varne medicinske oskrbe (11. člen). Varna medicinska oskrba je predvsem tista oskrba, ki preprečuje škodo za pacienta v zvezi z samim zdravljenjem, kakovostna pa je tista oskrba, ki dosledno dosega izide zdravljenja, ki so primerljivi s standardi ali najboljšimi praksami, pri čemer se upoštevajo temeljna načela kakovosti (uspešnost, varnost, pravočasnost, kontinuiteta, učinkovitost, enakopravnost in osredotočanje na pacienta). V kolikor je bil namenoma ali iz malomarnosti izdan napačen zdravstveni izvid, je ta pravica kršena, saj takšna zdravstvena oskrba ni ne kakovostna ne varna, niti primerna.

ZPacP pa za morebitne kršitve pravic določa tudi pravico do obravnave kršitve pacientovih pravic (47. člen), ki jo pacienti lahko izkoristijo takrat, kadar menijo, da jim je kršena katera koli pravica po tem zakonu. Zakon zagotavlja dva postopka, v katerih se obravnavajo takšne kršitve, in sicer ima pacient pravico do prve in druge obravnave kršitve njegovih pravic. Prva obravnava se opravi pred pristojno osebo izvajalca zdravstvenih storitev na podlagi pacientove pisne ali ustne zahteve, druga obravnava pa se opravi v postopku pred Komisijo RS za varstvo pacientovih pravic na podlagi pacientove pisne ali ustne zahteve. Prva zahteva zaradi domnevno neustreznega ravnanja zdravstvenih delavcev oziroma zdravstvenih sodelavcev pri nudenju zdravstvene oskrbe se lahko vloži najpozneje v 30 dneh po končani zdravstveni oskrbi. Zahteva se lahko vloži pisno ali ustno. Če pa se za kršitev izve kasneje oz. so se posledice kršitve pokazale kasneje, se lahko prva zahteva vloži tudi po preteku rokov, vendar najkasneje v treh mesecih.

Komisija je pristojna za odločanje o drugi zahtevi v treh primerih: če ni dosežen dogovor v postopku obravnave prve zahteve; če se dogovor, ki je bil sklenjen v postopku prve obravnave, ne spoštuje; če izvajalec zdravstvenih storitev kljub pravočasno in pravilno vloženi prvi zahtevi obravnave ni izvedel. Druga zahteva se lahko vloži najpozneje v 15 dneh po vročitvi zapisnika iz postopka za obravnavo prve zahteve ali v 15 dneh po poteku roka za izvršitev dogovora. Če izvajalec zdravstvenih storitev obravnave prve zahteve ni izvedel, lahko pacient vloži drugo zahtevo v 30 dneh od vložitve popolne prve zahteve.

Pri tem je potrebno poudariti, da ima vsak zdravstveni dom oz. zdravstvena ustanova svoj pravilnik, ki določa postopek za reševanje pritožb in zahtev za prvo obravnavo kršitev pacientovih pravic, zato se je potrebno glede natančnejših pravil v zvezi z vlaganjem pritožb obrniti na zdravstveno ustanovo, kjer so izdali sporni izvid.

Pri reševanju takšnih težav lahko pomagajo tudi zastopniki pacientovih pravic. Seznam zastopnikov pacientovih pravic je objavljen na tem internetnem naslovu:
http://www.mz.gov.si/si/pacientove_pravice/zastopniki_pacientovih_pravic/. Vendar pa je potrebno opozoriti, da varuh oz. zastopnik pacientovih pravic ne more biti zastopnik staršev in da je njegova pomoč omejena na zastopanje javnega interesa, ki sicer izhaja iz zasebnopravnega primera.

Ena od možnosti je tudi postopek pred Zbornico laboratorijske medicine Slovenije, ki v skladu z Zakonom o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS št. 23/2005 – UPB1 in nadaljnji, v nadaljevanju ZZDej) zagotavlja strokovni nadzor s svetovanjem (78. člen). Ta se lahko namreč opravi tudi na predlog zavarovane osebe. O opravljenem strokovnem nadzoru je nato sestavljen ugotovitveni zapisnik, ki vsebuje predloge ukrepov in rok za opravo morebitnih pomanjkljivosti, ki se pošlje tudi predlagatelju, kadar le-ta zahteva nadzor. V primeru, da so ugotovljene večje pomanjkljivosti, zbornica o tem obvesti tudi Ministrstvo za zdravje, ki lahko nato odredi dodatne ustrezne ukrepe, in sicer lahko zahteva odpravo organizacijskih, materialnih in drugih pomanjkljivosti, ki pogojujejo neustrezno kvaliteto ali strokovnost dela in določi rok za odpravo pomanjkljivosti, lahko pa tudi začasno (dokler niso ugotovljene pomanjkljivosti odpravljene), prepove dejavnost zdravstvenega zavoda (79. člen ZZDej). V kolikor zdravstveni zavod predpisanih ukrepov, ki jih zahteva nadzor, ne bi pravočasno uresničil, se ga lahko kaznuje za prekršek z globo od 400 do 40.000 EUR (89. člen ZZDej).

Pravo dopušča tudi uveljavljanje kazenske in odškodninske odgovornosti zdravstvenih delavcev v laboratoriju oz. zdravstvene ustanove, a morajo biti za to izpolnjeni določeni pogoji. Pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti morajo biti podane naslednje predpostavke: protipravnost, škoda, vzročna zveza med protipravnostjo in škodo ter obstoj odgovornosti na strani povzročitelja škode. Kar se tiče uveljavljanja kazenske odgovornosti, sploh ne moremo govoriti o kaznivem dejanju, kadar niso izpolnjeni popolnoma vsi znaki določenega kaznivega dejanja in kadar ni podana krivda storilca. Kazenski zakonik (Ur. l. RS št. 55/2008 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju KZ-1) pa v 179. členu določa kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti.

Odgovor pripravila:
Katarina Verdnik, uni. dipl. pravnica,
članica Skupine za pomoč staršem bolnih otrok

Ustanova Fundacija za pomoč otrokom v sodelovanju s Pravno fakulteto Univerze v Mariboru

iz napisanega razvidno je da ni bilo nič narobe.zdravnica je opravila svoje delo tako kot je potrebno.kar se tiče da je bilo vidno že na uč da kri ni vredu ne bo držalo.laboratni že dolgo ne opravljajo več razmazov krvi ampak vso zadevo opravi aparat ki je računalniško voden.vsi rezultati ki nepričakovano odstopajo se ponavljajo.kalija ne zbiješ prav hitro pa tudi da bi padel za 2 stopnji da bi povzročil motnjo srčnega ritma bi potrebovali kar nekaj časa.

Hvala lepa za odgovore. Srečno! 😉