“Nimam pojma za katero bolezen gre. In nimam pojma iz česa se norčujejo. Sem resna in zrela med. sestra z visolko izobrazbo in se distanciram od prototipa sestre, ki jo prikazujejo v komediji.
Pa kaj vam je folk?”

Draga Marjeta,

kot resna in zrela medicinska sestra se bi lahko informirali tudi o tej bolezni, kajti verjetno tudi v vašo ordinacijo kdaj pa kdaj pride takšen bolnik, ki pričakuje profesionalno obravnavo in razumevanje medicinskega osebja. Če ne veste nič o tej bolezni, ne morete niti ustrezno ukrepati, še manj pa razumeti bolnika, ki vas prosi ( včasih tudi “kriči” v svoji nemoči na pomoč ).

“Režite se lahko na račun vseh, ko pa se kaj tiče vas, je ogenj v strehi?”

Pa še res je, človek se lahko norčuje iz mene, iz mojih postopkov in še iz marsičesa. Ne prenesem pa, da se norčujejo iz moje bolezni, kajti moja bolezen me je “ohromila” in zaznamovala za celo življenje, onemogočila mi je normalno funkcioniranje, majhna veselja, ki so zdravemu človeku samoumevna, resno je poškodovala moje profesionalno, družbeno in ne nazadnje družinsko življenje! Probajte si zamisliti en dan v svojem življenju, ko ste trpeli nenormalno močne bolečine in ste se počutili kot kup nesreče in zdaj, ko ste si to zamislili, zamislite si še, da se vsi po vrsti norčujejo iz vaših muk! Kakšen je torej občutek? Bolniki s FM in SKU trpimo takšne bolečine vsak sleherni dan našega življenja. Čeprav je bolezen uradno priznana, še vedno nas imajo za hipohondre, ta oddaja pa je k temu še neznansko veliko pomagala.

“Bolliki pa, če vam ne ugaja- obrnite program. Sploh, če je tako hudo, da se ne znate več nasmejati ničemur.”

Ne gre se za to, če bomo bolniki obrnili program, mi že itak vemo, da je to bila samo žalostna parodija in sramotno poniževanje naše bolezni. Gre se za to, da tisoče drugih ljudi, niso obrnili programa, temveč so gledali oddajo in pri tem si ustvarili popolnoma napačno sliko o takšnih bolnikih, in s tem še bolj fiksirali že itak precej zabetonirano mnenje, da gre samo za patetično skupino hipohondrov, ki hodijo po belem svetu kot “skupina zombijev”, namreč tako so nas prikazali v omenjeni oddaji.
Kar pa se smeha tiče, imate popolnoma narobe. ŠE KAKO SE ZNAMO SMEJATI, edino še ta sposobnost nas drži pokonci, ko so bolečine posebno hude.

Upam, da zdaj nekoliko bolj razumete ozadje naših občutkov, če pa ne, ste še vedno dobrodošli na enem naših srečanj, kjer boste videli, kakšne so stvari v resnici, se naučili kaj več o tej bolezni, in videli, koliko poguma je potrebno, da s takšno diagnozo še vedno greš naprej!

Lep pozdrav!

Pošlji oblikovano (26-03-06 11:01)