V 5. razredu devetletke naj bi otroci za domače branje pri angleščini kupili 4 knjige, ki skupaj stanejo 15 eur. Iz prebranih knjig bojo pisali test. V šolski knjižnici knjig ni dovolj za izposojo, tako da je večina staršev knjige tudi naročila. Ali je pri vseh stroških za delovne zvezke to normalno, saj vsak začetek šolskega leta dobimo plan predvidenih dodatnih stroškov (ekskurzije), kjer teh ni bilo.

Hja, normalno…

situacija je taka: če bi sezname za ang. bralno značko sestavljali učitelji, bi vključevali knjige, ki so v šolski knjižnici, ta pa bi vsakih nekaj let nakupila večje število knjigic in bi si jih lahko izposodili vsi učenci. Dejansko stanje je pa tako, da sezname sestavljajo založbe (ki živijo od prodaje knjig), ki vsako leto vključijo nove knjige. Ker se ang. knjige ne berejo toliko kot slo, je za knjižnice nesmiselno kupovanje velikega števila izvodov.

Sama se učiteljica ang in mi je zaradi opisane situacije vedno nadvse zoprno – želim, da učenci berejo, ker je to dobro zanje, razumem knjižničarko in razumem starše, ki pač ne morejo kupiti vsega. Pri nas starši že več let prakticirajo skupne nakupe – tri družine se vzamejo skupaj in kupijo kompletek knjig za svoje tri otroke, vsak da cca. 5 evrov ali fotokopirajo knjigice (velika večina se poslužuje tega, čeprav je kopiranje prepovedano).

Sama spodbujam otroke, da knjige čimprej vrnejo – nekateri jih imajo doma po 14 dni, a roko na srce je 90% otrok sposobno prebrati knjigico v max. treh dneh (če bi naredili anketo, bi ugotovili, da jih polovica prebere knjigo v enem popoldnevu).

Poudarila bi le to, da tu ne gre za kaprico učiteljice. Učiteljica je pač predlagala nakup kot eno od možnosti, ne pa kot obvezo.

Tudi pri nas je tako. Štirje učenci, štiri knjige in ni roblema.