Naključja, stari vzorci…

Pozdravljeni,

imam par vprašanj in vsak odgovor mi bo v pomoč.
Kako človek ozavesti vzorce, obrambne mehanizme…, ki jih je izoblikoval skozi življenje. Sama sem jih nekaj prepoznala ob partnerjevi smrti, ampak želela bi si, da bi bilo prepoznavanje možno tudi ob manj težkih stvareh. Takrat se mi je odprl popolnoma drug svet, ki ga imam rada. Ob partnerjevi smrti sem začutila ljubezen in mir, kot da mi je s svojo smrtjo podaril novo življenje.

Od takrat se mi dogaja polno “naključij”. Sprva so me ta “naključja” vznemirjala, sedaj pa se nasmehnem in se počutim pomirjeno. Ko pomislim na določeno osebo jo tudi srečam, skoraj vsak dan vidim enake številke na digitalni uri, življenje čutim…

Ali je kakšna razlaga za te spremembe, kako naj to, kar čutim razvijam?

Hvala,
Alica

Edina razlaga bi lahko bila, da te je omenjena oseba za časa življenja zlo obremenjevala. Po njenem odhodu si se obrnila vase in se naučila prisluhniti sporočilom, t.j. intuiciji…..

Pozdravljena –

veliko avtorjev trdi, da mora biti najprej “hudo”, da lahko potem gremo naprej oz. se dvignemo. Sama sem se vedno počutila zelo odgovorno za ljudi okoli mene, dokler niso na neki meditaciji jasno povedali, da je vsaka duša odgovorna le zase. To ne pomeni, da gremo kar brezobzirno kar počez čez življenje, ampak, da lahko pokažemo le pot ostalim dušam, ne moremo pa je opraviti namesto nje.
Nasvet za razvijanje – bodi vedno hvaležna nadangelom za dar, meditiraj na svojo božansko iskro v tebi in jo razvijaj. Kjer le lahko, poskušaj pokazati pravo pot še drugim, ki ti pridejo na pot.

Veliko sonca, Lidija

:):) oila..

Tudi meni se dogajajo zelo zanimive stvar,ki pa mi dajo vedeti,da kaj takega je že preveč čudo,da bi bilo vse samo naklučje.

Moja zgodba je taka…da mi je kot 11letni punčki umrl oče..Bila sem zelo navezana nanj..Bil je moje sonce.Vedno sem verjela,da je z mano.Me čuva ,spremlja in je ob meni.Šele zdaj pa ,ko sem odrasla in zrela punca -vidim,da me je vodil on…Jaz pravim tako,če te te naklučnji znaki vodijo na dobro pot in zaradi tega postajaš bolši človek-sledi tem znakom..če pa te vodi na slabo potem ti hoče to sporočiti,da pojdi stran s te poti..

Sama verjamem,da bližnji ,ki nam umrejo..nikoli ne odidejo zares iz naših življenj..

Jaz sem neizmerno hvaležna Bogu,naravi,da neglede na to,da mi je umrl oče..mi je Bog podaril ta dar, to občutljivost,da lahko sledim znakom in prepoznam znake na moji poti,ki pa so nekaj več kot naklučje:)..ob tem pa nisem žalostna..samo nasmehnem se..in grem dalje…življenje je lepo,ko se zavemo,kako magično je….

Prepričana sem, da naključja obstajajo, saj se vsaka že tako drobna stvar vendarle zgodi z razlogom.
Pomembno je dejstvo, da ne silimo v smer, katero nam določeni znaki oz. dejavniki preprečujejo, da bi se spuščali vanjo, pa čeprav močno rinemo.
Celo življenje je po mojem mnenju eno naključje. Pomemben člen je prepuščanje in kot so že omenili zgoraj navedeni komentatorji, prepoznavanje teh znakov, česar se prej ko slej tudi naučimo.
Naključje je tudi to, da določeni ljudje pridejo ali odidejo iz naših življenj.
Vsak razlog ima svoje zakulisje. Potrebno je le verjeti.
In kot pravi moja mama: “Kar si močno želiš, to tudi dobiš….” Če to drži ali ne, ne ve nihče, dokler ne dobi željeno… Jaz nisem 100% v to izjavo, mogoče ravno zato še nisem dobila tistega, česar sem si najbolj želela.

Poslušajte svoj notranji glas, on vam podarja najboljša naključja tega sveta 🙂
Lp,

I.B.

A ma čist obene pripombe nimam. A ni to čudn?