Največja korist otroka po ločitvi staršev
Prebral sem knjigo Največja korist otroka po ločitvi staršev avtorja Mateja Zaplotnika. V njej so zbrana znanja in rezultati svetovnih raziskav iz zadnjega desetletja, ki so proučevale vpliv ločitve staršev na otroke. Zaključek knjige je, da je skupno starševstvo oz. so-starševstvo, v katerem otrok preživi najmanj 35% časa z obema staršema, za otroka razvezanih staršev najkoristnejše.
Meni se zdi knjiga tako prepričljiva (podprta z znanstvenimi raziskavami), da res ne vem kdo se ne bi strinjal s tem kar piše. Pa v praksi očitno (še) ni tako. Zanima me, če je kdo poskušal uveljaviti skupno starševstvo ali več stikov (vsaj 35% časa) z argumenti, ki so opisani v knjigi. Kakšni so bili argumenti tistih, ki se s tem ne strinjajo?
Zanima me tudi vaše mnenje glede knjige. Ima kdo izkušnje z gospodom Zaplotnikom? Na strani Centra MIT sem videl, da tudi piše tudi strokovna mnenja za sodišče. Koliko se ta mnenja na sodišču sploh upoštevajo?
Nekaj dvomov oz. pomislekov opisanih v knjigi, ki lahko pomembno doprinesejo h končnemu dogovoru med staršema ali pa h končni odločitvi sodišča:
[list]Ali je enakovredno preživet čas z obema razvezanima staršema primeren tudi za majhne otroke (npr. stare tri leta) in ali lahko malček (star 1 leto) prespi pri očetu?[/list]
[list]Ali naj bo čas, ki ga bosta z določitvijo starševske skrbi starša preživela skupaj s svojim otrokom, približno enakovreden glede na čas, ki sta ga starša preživela z otrokom pred ločitvijo (kako v primeru, če je bile en starš ves čas v službi, drugi pa ves čas doma)?[/list]
[list]Kako v primeru konfliktov med staršema? Je enakovreden čas z obema staršema še vedno otroku v korist, četudi sta starša v nenehnem konfliktu?[/list]
[list]Ali naj ima otrok samo en dom ali naj ima dva?[/list]
[list]Kako se odločiti, če se en starš ne strinja s skupnim varstvom in vzgojo?[/list]
[list]Kaj je v največjo korist otroku, če je en starš nasilen?[/list]
[list]Kako ravnati v primeru, če je otrok bolj navezan na enega starša?[/list]
Mateja Zaplotnika ( še) ne poznam dovolj, da bi imela izdelano mnenje. Vem pa za nekaj očetov, s precej mračno zgodovino nasilja nad družino, ki izrabljajo njegove argumente za orožje v pravnih postopkih, da bi nekdanjo partnerico, partnerja ali otroka spet spravili pod svoj nadzor. Zato bi bila tu res previdna.
Tema, ki jo odpirate ( nujnost skupnega skrbništva) pa spada v drug forum, tam, kjer se pogovarjajo o partnerstvih, ločitvah in vsem, kar pride zraven pri takšnih zadevah. Ta forum je namenjen tistim, ki imajo v svoji bližini nekoga z osebnostno motnjo , tu pa stvari niso tako preproste.
Skupno starševstvo je zagotovo najboljša možnost, če sta oba starša ok in približno sešteta. V primeru pa, da je eden od njiju ( ali oba) nasilen – fizično ali verbalno, čustveno, …pa naj bo to nad otrokom ali nad drugim partnerjem,bi morali otroka takoj zaščititi in umakniti od nasilnega starša, dokler se (zares) ne spravi v red, oziroma bi lahko (zgolj na željo otroka) imel stike samo po nadzorom, v prisotnosti druge osebe.
In kot odrasli otrok staršev z osebnostno motnjo ( ki pozna še mnoge druge) lahko z gotovostjo trdim, da bi moralo vse to veljati tudi pri otrokih, ki imajo starša s zelo izraženo osebnostnjo motnjo.
V takšnih primerih je skupno starševstvo za otroka izjemno škodljivo ( podprto s številnimi resnimi in tudi sledljivimi znanstenimi študijami), poleg vsega ostalega tudi zato , ker nasilneži in ljudje z osebnostno motnjo otroke načrtno izkoriščajo za svoje bolne tripe( otroka izkoriščajo za maščevanje drugemu partnerju in jim ni mar kakšno škodo bodo povzročili otroku).
V knjigi Understanding borderline mother ( Christine Ann Lawson) je opisana študija, kjer so odkrili, da imajo odrasli otroci, ki so imeli starša z antisocialno osebnostno motnjo ( sociopati) , tudi tam, kjer so živeli v “urejenem” okolju, pa ga niso iz njega umaknili, podobne posledice kot otroci iz koncentracijskih taborišč. Opisuje pa tudi posledice tistih, ki so živeli z borderline, narcističnimi…starši in tam ni kaj dosti boljše.
Zato se o skupnem skrbništvu pogovajajte na drugih forumih, kjer so situacije takšne, da je to sploh možno,kjer gre za kolikor toliko normalne starše. Ta bo še naprej ostal za svojce oseb z znaki osebnostnee motnje. Prosim, da to tudi upoštevate.
GittaAna hvala za hiter odgovor. Bom verjetno postavil vprašanje tudi v drugem forumu, vendar se mi zdi primerno tudi tukaj v primerih, ko skrbništvo dobi oz. bi dobila oseba z MOM/NOM. V večini primerov je to mati, vendar g. Zaplotnik pravi, da pride k njemu po pomoč približno četrtina žensk.
Pišete, da je skupno starševstvo pri otrocih, ki imajo starša z zelo izraženo osebnostno motnjo zelo škodljivo. Strinjam se s tem kar pišete, da ljudje z osebnostno motnjo otroke načrtno izkoriščajo za svoje bolne tripe. Kaj pa v primeru, ko dobi skrbništvo oseba z osebnostno motnjo? V tem primeru, bi bilo verjetno za otroka boljše skupno skrbništvo z osebo, ki osebnostne motnje nima. In temu mogoče lahko pomagajo argumenti iz te knjige. Če držijo, seveda. Zato vas prosim, da napišete povezave do raziskav, ki jih omenjate, če jih imate pri roki.
Po prebranem na tem forumu in tudi iz lastnih izkušenj, se je zelo težko oz. praktično nemogoče ‘boriti’ proti nekomu z osebnostno motnjo, ki z manipulacijami, lažmi, nasiljem… brezkompromisno doseže svoje. Zato bi se bilo v tem primeru mogoče bolje truditi za skupno starševstvo, kot poskušati dokazati, da je druga oseba osebnostno motena, ker je to zelo težko. Če nam ne uspe, izpademo mi tisti problematični, in posledično otroku naredimo še več škode.
Na tem forumu je kar nekaj primerov, ko ima skrbništvo oseba z značilnostmi osebnostne motnje. Na primer samo eno temo nižje, je pisal SVO, pri katerem bi iz prebranega za otroka bilo najbolje, da dobi skrbništvo on, vendar je to pri nas praktično nemogoče. Zato bi bila verjetno dobra alternativa, če bi lahko dobil skupno skrbništvo, ker bi v tem primeru bil več z otrokom in bi bil otrok manj izpostavljen negativnim vplivom.
Glede konfliktnega odnosa med staršema je v knjigi omenjena raziskava L. Nielsen iz leta 2017, ko je opravila metaanalizo 30 različnih raziskav (primerjalnih študij dveh skupin otrok – iz enostarševskih družin in družin s skupnim starševstvom), v katere je bilo vključenih preko 20.000 družin. L. Nielsen je ugotovila, da:
[list]stopnja konflikta med staršema ni tako tesno povezana z blagostanjem otroka kot kakovost odnosa med otrokom in staršema;[/list]
[list]se negativni vpliv konfliktov lahko izniči s kakovostnim odnosom z obema staršema;[/list]
[list]je so-starševstvo najbolj v korist otroku, tudi ko se starša s tem ne strinjata in ko konflikt ob ločitvi ni zanemarljiv;[/list]
[list]ni razlik med enostarševsko ureditvijo in so-starševstvom v stopnji konflikta in sodelovanja med staršema;[/list]
[list]omejevanje časa, ki ga otrok preživi z enim staršem ni koristno za otroka, tudi če sta starša v močnem konfliktu in sta nezmožna sodelovanja.[/list]
Jaz sem knjigo prebral. Večkrat. Je dokaj dober splošen priročnik za vzgajanje otrok po razvezi, kar z drugimi besedami pomeni, da ga ni za brati na način, da so v njem podani VSI vidiki razvez, ampak predvsem tisti, ki so najbolj pogosti in splošni. V tem priročniku tako niso obravnavani vidiki, kako ravnati, če je pri drugem staršu prisotna osebnostna motnja, pa tudi ne, če je prisotna kakšna “klasična” patologija, kot na primer zloraba prepovedanih substanc, nasilje, alkoholizem in druge oblike patologij, ki se “z zgledom” transgeneracijsko prenašajo na otroke, zaradi česar se staršem s sodno odločbo omejujejo starševska upravičenja. V tem delu bi dejansko sam rekel, da knjiga minimalizira te probleme, ker zadevne situacije opisuje kot “neidealne” – pa so v življenju te situacije ne samo “neidealne” ampak naravnost grozne. Vendar kot že rečeno, se knjiga teh problemov samo dotakne.
Nadalje, sam bi se vzdržal navedbe, da zadevna knjiga temelji na nekih znanstvenih študijah, temveč temelji – tako kot praviloma temeljijo take knjige – na osebnih izkušnjah avtorice. Kar je povsem legitimno, vendar pa je treba to razumeti in upoštevati tudi kot faktor omejitve vsebinskega dosega te knjige in morda v nekaterih primerih ni primeren priročnik.
G. Zaplotnik je eden od klasičnih slovenskih vojnih dobičkarjev, ki izkoriščajo nesrečo ločujočih se parov in dejstvo, da je to področje v Sloveniji povsem neurejeno. Po videnem SEM se ga jaz v velikem loku izognil, ker piše strokovna mnenja, pa v teh mnenjih ne zna opredeliti niti na kakšni strokovni podlagi so napisana. Nadalje, mnenja piše brez tega, da bi ljudi o katerih piše sploh srečal, pa tudi videl sem že mnenje, kjer je odkril “odtujevanje” v primeru, ko je šlo za dokazano nasilje. Pa občutek imam, da ima gospod težave z razumevanjem in upoštevanjem pravil formalne logike. Moje mnenje je, da je tip povsem nekredibilen in je škoda vsakega centa za njegovo mnenje. Poleg tega baje sodišča ne sprejemajo mnenj, ki jih niso sama naročila.
Glede ostalega je treba razumeti, da se ločitev ne zgodi v nekem vakuumu in sterilnem okolju, ampak da gre v vsakem primeru za družino, ki že ima neko ustaljeno družinsko dinamiko, posledica katere je tudi dejstvo, da so otroci navezani bolj na enega od staršev, pri čemer je ta navezanost praviloma posledica dejstva, da je bil ta starš do razveze bolj prisoten v življenju otrok. V dejstvo, da je otrok bolj navezan na enega od staršev država ne sme posegati.
Okoliščina, da je starš v službi načeloma ne igra neke vloge, ker je to norma in socialno pričakovana vloga odraslega. Prav tako ni neke teže v tem, da je drugi starš doma.
Nasilje – katerekoli vrste, če je dokazano, bodisi zoper partnerja bodisi zoper otroka je faktor omejevanja starševskih pravic.
Pri psihično neproblematičnih (običajnih) ter stabilnih starših, ki so izvrševali svoje dolžnosti do otrok, seveda velja načelo, da je v največjo korist njihovih otrok, da ohranijo ekstenzivne odnose z obema tudi po razvezi.
Obstaja pa seveda tudi skupina strašev, ki so opustili izvajanje starševskih dolžnosti, ali izkazujejo patološke osebnostne značilnosti in za to skupino otrok, seveda velja, da je v njihovo največjo korist, da se starševska upravičenja omejijo, ali celo odvzamejo.
Osebno menim, da v primerih osebnostnih motenj, bi morali biti starši z osebnpostno motnjo napoteni na specialno in INDIVIDUALNO terapijo pri specialistu za osebnostne motnje (nikakor pa ne na običajno, partnersko ali družinsko terapijo), za kar bi morali izkazati tudi sami pripravljenost in željo po spremembi. Preden bi se lahko presojalo o kakšnem širšem obsegu stikov ali celo skupnem skrbništvu pa bi moral tak starš doseči visoko stopnjo uvida in obvladovanja svoje osebnostne motnje. Osebnostno moteni starši namreč ne vidijo preko lastne cone udobja in svojih “pravic,” vsi drugi, vključno z njihovimi otroki, pa so jim samo predmeti za zadovoljevanje njihovih interesov.
Je pa verjetno tako, da v kolikor bi se osebnostno moteni starš podal na tako pot, verjetno do ločitve sploh ne bi prišlo, ampak bi imel najmočnejšega zaveznika, pomočnika in podpornika za premagovanje svoje težave v svojem zakoncu.
Gospod Zaplotnik sploh ni sodni izvedenec, ker njegova izobrazba socialnega pedagoga ne ustreza, da bi si lahko pridobil ta naziv. Na podlagi tega tudi nima dovolj strokovnega znanja, da bi lahko pisal strokovna mnenja o izjemno pomembni in občutljivi temi za sodišče.
Zelo ne verjetno se mi zdi, da si upa prevzemati odgovornost, da piše “strokovna mnenja”, jih celo drago zaračuna, ob tem pa niti ne spozna celotne družinske dinamike.
Žal je v Sloveniji kar nekaj takšnih ljudi, ki se želijo povzpeti in zaslužiti na račun ljudi, ki se znajdejo v stiski. Ljudje v stiski pa so zelo dovzetni za take “šarlatane”
Termin “načelo največje koristi otroka” je pravni standard, ki se ne uporablja samo v primerih razveze, ampak tudi v primerih namestitve otroka v rejništvo, izrekanje vzgojno varstvenih ukrepov v primerih storitve kaznivih dejanj, zdravstvenih ukrepov – recimo cepljenja itd., vsebovan, med drugim tudi v različnih mednaronih aktih, ki se nanašajo na otroke … in je po svoji naravi generalna klavzula (z vsem kar sodi v razumevanje tega instituta v okviru pravoznanstva).
Zato je vrhunski idiotizem, da se nek socialni pedagog angažira in agitira za “uzakonitev” vsebine, kaj naj bi pravno načelo največje koristi pomenilo.
Sprašujem se, ali bo njegova naslednja knjiga nekaj takega kot Redefinicija relativnostne teorije subatomskih delcev na področju razvez
O kako lepo o Zaplotniku pišemo
Sem mama treh otrok, ki so vsi hvala bogu že čez 18 let. Gospod Zapoltnik je napisal mnenje za njihovega očeta v katerem je napisal, da odtujujem otroke, ker sem zahtevala, da se mu zmanjša čas stikov, ker pri njem niso delali nič za šolo, so cele dneve gledali TV, oziroma niti niso vedeli kaj bi sami s sabo in z očetom, pa nikoli niso vedeli, kdaj bodo šli k njemu in kdaj ne, ker je stike odpovedoval kar tako, ko bi moral prit, pa je 10 min po tem, ko bi jih moral prevzeti enostavno odpovedal. Ali pa sem jih pripeljala na stik, pa ga ni bilo doma. Danes noben od otrok ne govori z očetom, ker jim je odneslo pulfer, ker je povsem nezanesljiv.
Mnenje je napisal ne da bi mene in otroke sploh kdaj videl in je v mnenju povzel blatenje mojega bivšega in mu dodal nekaj citatov iz enih knjig, skratka oblatil me je, kot še nihče v življenju. Že nekaj časa se ukvarjam z dilemo, ali bi zoper Zaplotnika sprožila kazenski postopek zaradi posega v čast in dobro ime, ali pa vsaj odškodninsko tožbo.
Vidim, da je takih, ki so bili počeščeni s strokovnim mnenjem Zaplotnika še nekaj, pa me zanima, ali še kdo razmišlja, da bi ga tožil? Sem naslednji teden zmenjena z odvetnikom, pa da vidim.
Pozdravljeni, z zanimanjem sem spremljala razpravo na temo Največje koristi za otroka po ločitvi,ki jo je odprl langis. Ob njegovem zapisu so me prevevali občutki in pomisleki, ali oseba pod psevdonimom landis skuša reklamirati knjigo in glede na njegove poudarke in občutne simpatije ter navijanje za sostarševstvo za vsako ceno (ne glede na patologijo enega od staršev), išče podporo in somišljenike pri tej, zame tako na osebni kot na strokovni ravni, povsem sprevrženi in zlorabljani trditvi. Vsekakor tovrstnim namenom ta forum ni namenjen, kot tudi ne brezplodnim navajanjem rezultatov zgolj omejenih, metodološko in strokovno oporečnih raziskav z namenom potrditve svoje naravnanosti. Vsekakor je iz zapisa moč zaslutiti težnjo po dosegu nekih ciljev, poznanih langisu samemu (sama pa imam o njih svoje lastno izdelano mnenje).
Odzivi forumašev so odprle še nekatere nove dileme, ki so zelo zaskrbljujoče in hudo sporne – vendar tudi te problematike na tem mestu ne moremo reševati, ker imamo za reševanje omenjenih zlorab na voljo ustrezne ustanove, organe ipd., kamor je potrebno prizadeto osebo vsekakor napotiti.
Za konec le še tole – številne tuje longitidualne evidence based raziskave o škodljivem vplivu osebnostno motenega starša na otroka nedvoumno odsvetujejo nenadzorovane stike motenega roditelja z otrokom, sploh pa v primerih, ko patološki roditelj sploh nima uvida v lastno patologijo (ki je očitna, dokazljiva); ki je do sebe povsem nekritična; ki nadaljuje s psihološkim, fizičnim nasiljem do bivšega partnerja; ki bivšega partnerja ustrahuje, zalezuje, vlaga lažne ovadbe ipd….kar vse se v našem prostoru dogaja in v slovenskem prostoru v tem trenutku še ni v zadovoljivi meri dovolj visoko/učinkovito sankcionirano, ker ključni akterji simptomov osebnostnih motenj in psihopatije ne prepoznajo, niso za to educirani in to prostodušno tudi priznajo (delavci na centrih za socialno delo). Isto je moč trditi za številne sodne izvedence in druge strokovnjake, sodniki pa teh znanj seveda sploh nimajo. Edukacija in ozaveščanje na vseh ravneh je ključno in poteka ves čas. Temu je namenjen tudi naš forum z vsemi vašimi dragocenimi izkušnjami in vašimi mnenji, ki so sotrpinom vsekakor v pomoč, po odzivih nekaterih tudi v ključno pomoč.
Hvala, ker ste. Mirno noč želim vsem skupaj, Leonida
Oh. Ja… Povedala bom le svoje mnenje:
Ničesar o sebi niste zapisali, povedali in nobenega od svojih problemov ne omenjate. Morda le to, da odpirate mnenja na knjigo »Največja korist otroka po ločitvi staršev«, avtorja Mateja Zaplotnika …
Osebno doživljam vaša vprašanja kot napad na resna prizadevanja vseh sodelujočih na tem forumu, kot razmišljanje v smislu »znanstvene fantastike« ali namerno zamegljevanje problemov, oziroma popolno nepoznavanje problematike oseb z NOM/MOM.
Oba odgovora moderatork GitteAne in dr. Zalokarjeve sta meni razumljiva in jasna.
Predlagala bi vam, da preberete številne poste za nazaj, da boste lažje dojeli, da enoznačnih odgovorov in receptov na to problematiko, ni. Sploh pa da bi te reševali s sklicevanjem na neko »kvazi avtoriteto«, ali celo s hipotezami ali z zapisi iz te knjige… Vidim, da vam je knjiga avtorja Mateja Zaplotnika ZELO NEOBIČAJNO prirasla k srcu, da pri postavljanju vprašanj enostavno ne zmorete najti v sebi več objektivnosti pri obravnavi te problematike…
Na to temo je veliko strokovnih knjig in veliko bolj avtentičnih in na strokovnih izkušnjah oprtih zapisov avtorjev. Čemu se ne lotite vprašanj in obravnave te strokovne literature (da ne bo pomote: omenjena literatura je večkrat omenjena tudi na tem forumu!) in NE LE TE KNJIGE, KOT ENE IN EDINE »ZVELIČAVNE«?… Halo!? Resnično si želim, da vaša vprašanja razpredate na drugih forumih. To je moje mnenje in moja velika želja. Lp Odmev
Odmev in gospa Leonida Zalokar, hvala za hiter odzivn Popolnoma se strinjam z vama. Dolgo casa se proucujem raznovrstno literaturo s tega podrocja, prav tako redno pregledujem ta, zares koristen forum, ki odpira oci vsakomur, ki zeli videti, spoznati, razumeti in pocasi obrniti svoj notranji kompas v pravo smer. Brez tega foruma bi bila jaz danes najbrz ze vsestransko unicena, ce bi sploh se zivela. Zelim sporociti, da se zrtve NOM oseb v poplavi raznovrstnega pisanja tezko znajdemo, saj se moramo hkrati soocati se s svojimi ranami, bolecinami, travmami, obcutkom krivde in dolznosti. Meni ne pomagajo neosebni in nanizani nasveti, preko katerih znotraj sebe cutim le praznino. Pomaga mi samo literatura, ki se me dotakne in me na svoj nacin nagovori, da zacutim naslednji korak. Vse ostalo je zame nekoristno in nepotrebno polnjenje ze itak prenapolnjenega uma.
Svojo zgodbo sem opisala pred nekaj leti. Se danes se soocam s posledicami, kljub vsakodnevnemu trudu. Najtezje je na podrocju, kjer ni vse odvisno samo od mene, pravno se je tako zascitil, da mu nihce nic ne more. Knjige in clanki, ki ne izzarevajo empatije, ne pomagajo nic. Mi, ki smo zares globoko ranjeni, rabimo pomoc, ki nas dviga, spodbuja in vsestransko stabilizira. Se enkrat, HVALA VAMA!
Lep pozdrav