Pozdravljeni!

Tema je stara oz. je vsakdo že kdaj dal to skozi: zakaj si ne morem najti partnerja?
V tem primeru ne gre zame, saj sem že poročena mamica, ampak za mojo prijateljico. Lepa je, inteligentna, zalo zgovorna (mogoče že praveč), čustvena, tudi šport ji ni tuj, v preteklosti je že imela fante,…srečne veze. Ta preteklost je pe že takooo zeloooo daleč.
Zakaj se jaz obračam na vas? Enostavno rabim nasvet, ker vidim, da že obupava nad sabo.
Prijateljica si dejansko želi partnerja odkar jo poznam. Poznam tudi fante, ki so zaljubljeni vanjo, od drugih slišim za še kakšnega, ki se mu zdi simpatična. Vendar vse te fante ona odklanja. Za ljubezen sta pač potrebna dva. Nekaj časa smo vsi v družbi igrali ženitno posredovalnico, a tudi obupali. “Zaljubi” se v fante/moške, ki jo pustijo na cedilu. POzna ogromno ljudi, saj je dosti kelpetava. Vse kolegice imamo partnerja le ona ne, kljub temu, da je bila edina/prva v družbi, ki si je vedno želela ustvariti družino.
Sama sem raje začela razmišljati v čem je problem, čeprav menim, da je to njena stvar. A včasih se mi zdi, da ne vem več kaj ji povedat, kaj naredit. Gre se za to, da sprašuje za nasvet jaz ji ga pa ne znam več dat. Torej išče partnerja (bolje rečeno princa na belem konju) kot smo si ga vse. Še posebaj pa takšnega, ki bi naj bil na eni strani kos njenim retoričnim sposobnostim, precej energičen po drugi strani pa družinski tip, ki bi bil nežen, ljubeč in ji nudil varnost. Slednje vem, da ji pomeni največ, čeprav tega ne priznava rada.
Pravim ji, da si bo težko našla fanta med 35 in 40 v lokalih, še posebaj, če bo navzven kazala sliko same sebe kot najbolj zabavne, cinične, provokativne sogovornice. Dvomim, da bo dobila poštenega moškega v lokalu, če bo izžarevala takšno energijo, saj se je manj samozavestni moški dobesedno prestrašijo.

Če lahko kdo kaj razbere iz tega in mi pomaga z nasvetom, svojo izkušnjo, knjigo bi bila zelo hvaležna.

Lep pozdrav.

Prosim taisti nasvet tudi zase. Ne bi se znala bolje opisati, kot si me ti. In moja pričakovanja.

Zivjo!

Morda se tvoja prijateljica s tem, da se zaljublja samo v nedosegljive, podzavestno ze vnaprej poskusa zascititi pred morebitnim razocaranjem, saj do zveze tako ne bo prislo. To morda kaze na to, da je v svoji notranjosti mnogo bolj ranljiva in krhka, kot se zdi na zunaj. Partnerja tudi ne srecas, ce le sedis doma – tudi to je oblika zascite pred razocaranji. Vsekakor bi se morala bolj angazirati – iti na izlete, na plese, v hribe, v lokale, v kaksno posredovalnico … ce seveda misli resno.

Do partnerja ima precej visoke zahteve na vseh podrocjih – da ji bo v navdih s svojo mosko energijo, odlocnostjo, dinamicnostjo, in da bo obenem tudi ljubec in mil druzinski oce. S tem ni nic narobe – ce malo zahtevas, malo tudi dobis. Vendar pa dober partner in druzinski oce ni nujno dusa zabave, ki ti takoj pade v oci. S taksnimi zahtevami tvega, da bo morda spregledala notranje kakovosti nekoga, ki je sicer v druzbi manj komunikativen in iskriv kot ona, vendar bi se z vsem srcem posvecal druzini. Razmisli naj torej, kje so njene prioritete ter ali svojim zahtevam ustreza tudi sama. Ali res potrebuje nekoga, ki je vse to in ji je popolnoma enak? Pri uspesnih zvezah je pomembno tudi, da se partnerja delno dopolnjujeta – mogoce je cisto dovolj, da je ona tista, ki je v druzbi bolj komunikativna.

V partnerstvu je najpomembnejsa priparvljenost za kompromis – saj je v dobri zvezi 25% po tvoje, 25% po partnerjevo, 50% pa so kompromisi. Razmisli naj, ali je toliksnih kompromisov zmozna. Morda bodoce partnerje odganja ravno z brezkompromisnostjo.

Zdravo!

Se pridružujem mnenju Roselil. Takšen tip moškega kot ga išče tvoja prijateljica bo zelo težko našla. Nekatere osebnostne lastnosti se preprosto izključujejo.

Predvsem pa se moški ne zbirajo samo v lokalih, pa naj bo to še tako stereotipno mnenje. Naj malce razširi področje iskanja ter omili oziroma filtrira svoja merila.

Problem nas vseh je, ko drugim ljudem ne posvetimo dovolj časa, da bi jih resnično spoznali. Ne moreš se zaljubiti v nekoga ki ga poznaš le po enem večeru. Lahko pride do fizične privlačnosti in nagonskega odziva obeh, a to še ni garancija za pravo ljubezen. Za kaj takšnega je potrebno spoznati osebo kot celoto.

Draga Jarjar!

Pravite, da si vaša prijateljica zelo želi partnerja. Po tem, kar ste napisali, sem dobil vtis, da si je v svoji glavi ustvarila podobo o tem, kakšen naj ta partner bo. Imel naj bi takšne lastnosti, znal naj bi to, ne bi smel … Pa saj vsi vemo, da princi na belem konju ne obstajajo! (Seveda tudi princese ne!) Menim, da ima vaša prijateljica prevelika pričakovanja do svojega bodočega partnerja, saj pravite, da vse fante, ki se jim zdi simpatična, odklanja. Naj malo “zmehča” svoja pričakovanja in predstave o tem, kakšen naj bi fant bil. Seveda to ne pomeni, da ne sme biti “izbirčna”, le ne čaka naj na popolnega, na tistega, ki bo ustvarjen prav za njo. Saj takšnega ni! Pravijo, da partnerja dobimo “v paketu”, torej njegove dobre in tudi manj dobre lastnosti. Pa saj smo tudi sami takšni, kajne? Imamo svoje vrline in pomanjkljivosti, ampak to ni razlog, da ne bi mogli skupaj rasti v partnerskem odnosu.

Morda je ovira, da bi spoznala partnerja tudi to, da si tega zelo želi. Lahko tole sicer zveni paradoksalno, ampak včasih je tako: kadar si nekaj zelo želimo (in to ni odvisno le od nas), je naša močna želja lahko celo ovira za dosego željenega stanja. Naj skuša malo “spustiti” svojo željo po tem, da bi spoznala partnerja. Naj zaupa življenju in naj bo odprta do dogodkov, ki jih prinaša. Naj se ima lepo v samosti, saj bo lahko ravno takrat, ko ji bo najlepše, spoznala nekoga. Nekatere stvari dobimo takrat, ko se jim odrečemo, ko se sprijaznimo, da jih ne bomo dobili. Takrat pa se “čudežno” zgodijo.

Lepo vas pozdravljam!

Pazljivo sem prebrala odgovore. Res so nekatera pričakovanja seveda visoka. Ampak…
Za razliko od jarjarine prijateljice sem jaz v preteklosti našla svojega partnerja. Jaz sem ga fascinirala s svojo komunikativnostjo, žarom, energijo, odločnostjo. One je dober, mil, ljubeč človek, s katerim imam tudi otroke. Ampak nisva ostala skupaj.
Nekako… to, s čimer me je fasciniral (da je prijazen in dober človek) ima še dodatke. Z leti se slike popolnijo: jaz sem poleg tega, da sem komunikativna, energična… tudi iniciativna, polna idej, hitra v razmišljanju, če je treba tudi racionalna…
On je bil poleg tega, da je mil in prijazen, tudi počasen v razmišljanju, neiniciativen, neodločen.

Mogoče bi celo klapala, če se ne bi z leti pokazalo, da iščeva tudi to drugo (kot se seveda vedno zgodi). Jaz sem poleg milega in prjaznega človeka želela tudi močnega, samozavestnega, dinamičnega moškega. Njega je resda moja energija fascinirala, obenem pa tudi včasih ogrožala, včasih spravljala v grozo, mu rušila samozavest (pa nisem hotela tega, tako je pač bilo). Morda si je želel manj samozavestno žensko (definitivno pa manj verbalno sposobno).
Počasi tudi meni ni bilo do tega, da bi vodila vse in sem pogrešala njegovo odločnost.
Tako da – treba je paziti, kaj si želiš, ker lahko to tudi dobiš :((

No, zdaj sem sama. Po bolečini razhoda (ker sva se imela rada, samo nisva bila drug za drugega) temeljito razmišljam, kakšnega partnerja si želim. Nekako se bojim, da bom s “svojo energijo” pritegnila (zopet) kakšnega prijaznega in milega človeka, ki pa bo pravzaprav iskal energično žensko, da ga vodi v življenju. Obenem pravijo, da sem preveč odločna in samozavestna in da sploh nimajo feelinga, da rabim moškega. Mislim! A si naj na čelo napišem, da sem resda odločna, energična, komunikativna, da pa enako kot vsi drugi imam čustva, potrebujem ramo za naslonit, se nekomu nasmihat in mežikat, da včasih ne zmorem in bi bilo prav fino, če bi eden rekel “saj bo”…

Jaz pa ne bi to, pa bi oboje, pa bi vse, pa…. :)))))

No, mogoče pa jarjarini prijateljici lahko dam še kakšen nasvet iz lastnih logov: zakaj potrebuje biti tako iskriva, komunikativna (resda smo eni po naravi taki, ampak vem, da nismo vedno)? Mogoče za svojo odločnostjo in samozavestjo skriva potrebo po moči, po biti glavna, po imeti prav, po voditi? Načeloma s tem nič narobe, če si 100% tak – če pa so to samo tvoji obrambni mehanizmi, za katerimi skrivaš ljubko krhko ranljivo dušico… rahel problem.
Problem vidim v tem, da (žal) z odločnostjo, dinamično (a je to jang?)energijo ne pritegneš k sebi takega (podobnega) partnerja, pač pa ponavadi koga, ki se bi nekako “šlepal” na tem, ki ga to fascinira, ker te energije sam ne premore. In obratno – odločen komunikativen karakter pogosto išče prijazne mile ljudi, ker je to milino (zadržanost) morda pri sebi zatrl.
Kako naj jaz pri sebi okrepim jin energijo, da bo moja ženska milina in zadržanost pritegnila tokrat pravega moškega? :))))))))))))))
Ufa – sem zašla, se vidi, da preveč berem :)))))))

Ima še kdo kakšen nasvet?

Tudi jaz nisem našla svojega princa. Vedno sem hlepela za tistim, ki je bil nedosegljiv in sem ga videla v najbolj rožnatih barvah. Ko pa danes pogledam nazaj, vidim, da sem imela veliko dobrih in poštenih “osvajačev”, ki pa me niso zanimali.
Zakaj je bilo temu tako, sem ugotavljala leta in leta, prebrala veliko knjig in se pogovarjala z mnogimi. Razlog je bil v mojem otroštvu. Oče in mama sta imela popolnoma zgrešen zakon, v katerem ni bilo nobene topline in nežnosti, njuno življenje se mi je zdelo dolgočasno, bedno, brezvezno, skratka bilo je eno samo životarjenje. Že kot otrok sem si govorila, da se pa jaz ne bom poročila, če me čaka taka beda od zakona kot je njun. Vendar pa tudi zame nista nikoli našla nobene lepe besede, nobene topline, objema ali poljuba, tako da nikoli nisem občutila, kaj pomeni to, da te ima nekdo rad in sem kot zelo čustvena oseba rasla v popolnem pomanjkanju topline in ljubezni.
Zato sem zrasla v osebo lačno ljubezni in čustveno nepotešeno. Kot odrasla sem si zmeraj izbirala konfliktne moške oz. zame je bil princ tisti, ki je nedosegljiv. Drugi, katerim sem bila všeč pa me niso zanimali. Skozi leta sem ugotovila sledeče: v podzavesti sem se bala zakona, zato sem odganjala dobre fante, ker pa sem nezavedno podoživljala grenko otroštvo, sem iskala ljubezen in toplino pri moških, ki mi tega niso bili sposobni dati, oz. niso želeli. Tako mi nikoli ni uspelo najti nekoga, ki bi zadovoljil mojo potrebo po ljubezni in zato nisem mogla nikoli z nobenim moškim vzpostaviti normalnega razmerja in sem pri 45 letih še vedno sama.

Zato lahko na osnovi svojih izkušenj sklepam, da ima morda tvoja prijateljica tudi kakšne podobne ali drugačne psihične zavore iz otroštva, ki se jih ne zaveda in bi mogoče s kakšnim pogovorom ali knjigo poskusila najti razlog njenega neobičajnega obnašanja.
LP

Morda še tole: čeprav si lzelo želimo partnerja, nas je lahko v resnici strah resne zveze in vsega, kar prinaša. Lahko se podzavestno bojimo bližine drugega človeka. Rrazlogi za to so različni, velikokrat povezani z otroštvom in primarno družino, kot piše tudi Tilda.