No , še tole – mene skrbi , ker sem se že parkrat zalotila , da sem do svoje male preveč zaščitniška ( saj razloge itak poznate). In ne vem , kje je prava meja , do kje naj zahtevam oz. jo navajam na samostojnost , koliko ji je pametno olajšati življenje , saj ne bo mene vedno ob njej.
Ali pa je prav , da otrok čuti , da sem ji vedno ob strani . Saj ko bo prepuščena sama sebi , se bo itak morala nekako znajti.
Naj povem , da je drugače kar iznajdljiva deklica , z veliko hudih idej :)))

P.s. glede na to , da smo punce približno iste starosti in življenjskih pogledov , a bi si kdaj tudi kaj zasebno napisale ?

lp A.

Draga A, (alias Nikita- očitno se tudi v Nikiti skriva mehko srce, he,.he) tudi jaz sem na A. Svoj mail ti pošljem na zgoraj objavljenega.

Seveda je prav, da otrok čuti, da si vedno njegov oporni in podporni zid. Prav tako, kot jim postavljamo meje in zahtevamo spoštovanje pravil, kajti menim, da otrok mora vedeti, kje je meja. Ta “red”, jim vnaša določeno stabilnost in varnost v življenje. Saj smo že velikokrat zapisale, da naši otroci pač poizkušajo do kam lahko gredo. Od nas pa je odvisno, kako bo to potekalo. In prišla sem do tega: prava mera iskrene ljubezni ter discipline je uspešna formula. Seveda pa se moramo tudi starši držati tistega kar rečemo, ne pa da vmes nekajkrat zamenjamo stališče glede določene zadeve.
Zdi pa se mi pomemben tudi karakter otroka in staršev. Zaradi tega sem se nekaj let nazaj začela bolj resno ukvarjati z astrologijo. Vedela pač sem, da je poleg tistega kar je vidno še mnogo skritega, In to sem želela vsaj malo razvozlati, da bom otroka lažje razumela, ter znala tudi sama ukrepati na način, ki bo njemu bolj ustrezal. Kajti vsak otrok je zgodba za sebe, tako kot smo mi. Tako pač pri različnih ljudeh za iste stvari “ne palijo” isti prijemi.

Pa še moja izkušnja. Od staršev sem se k svojemu sedanjemu soprogu preselila pri 18 letih, konec 3. letnika gimanzije. Znala nisem nič. Ne kuhati, kaj šele likati etc.
Zato ne skrbi za svoje deklice, kajti naučila sem se vsega. Kupila se si Ivačičevo kuharsko knjigo, ter začela od vrstice do vrstice.
Sedaj (tudi ostali tako trdijo, kar se odraža v tem, da naju vsi prijatelji velikokrat prosijo, naj kaj skuhava) sem odlična kuharica, kuham in pečem vse.
Ko je potrebno, je življenje samo najboljši učiitelj. Samo voljo moraš seveda imeti. Deklice le crkljaj. Moj soprog (ki ima od prej eno 22 letnico) vedno trdi, da so punčke princeske, ter, da jih
je potrebno razvajati, dokler so še doma, kajti življenje ženske je kasneje veliko zahtevneje.

Navrgla sem še malo svojih misli, kakor so pač prihajale.

Vsem želim lep sončen dan. Blanche

No , hvala za odgovor. Saj glede disciplin estvar pri nas ni problematična.
Skrbi me nekaj drugega. Tamala je bolna , epileptik. Zato je zanjo življenje včasih kar naporno , drugačno kot ga imajo ostali otroci. Mislim , da je zaradi vsega prestanega tudi precej prestrašen otrok , zelo se boji za svoje zdravje , boji se ločitve od družine (ker se zaveda, da mogoče ne bo sposobna obvladati svoje bolezni , če bo prišlo do napada , ko bo sama ali v družbi tujih ljudi) Že itak pa je močno občutljiva in jo prizadene vsemogoče. V šoli ima pogosto težave ( hude slabosti , bruhanje , zaspanost , nezmožnost koncentracije , včasih se malo zgubi – vse to je njena bolezen), zdravila še preskušajo, pa kaže , da zdravniki pri tem niso posebno uspešni.
Zaradi vsega tega me zanjo skrbi in ji želim življenje čimbolj olajšati – spremljam jo v šolo , pomagam ji pri učenju ( to je itak nujno ) ščitim jo , kjer je le mogoče. No , tu je pa problem. Ne vem , kje so meje. A bi jo morala siliti, da je samostojnejša , da se spoprime tudi s problemi , ki se NJEJ zdijo nepremostljivi , jaz pa vem , da niso.
Kaj je zanjo boljše ?
Jo “ščititi” še nekaj let , dokler se bolezen malo ne ustali in se ona ne navadi nanjo (odkrili so , da ima epilepsijo šele pred letom in pol, čeprav jo ima že od rojstva in smo z njo hodili od Poncija do Pilata in dosegli samo to , da je njena šolska zdravnica v zdravstveni karton zapisala , da sta deklica in mati potrebni psihologove obravnave !!!)
Torej – kaj je boljše ?
Kako bi ravnali vi ?
Jaz se bojim pretiravanja v eno ali drugo smer , kajti tudi psihične obremenitve so sprožilci napadov .

lp N.

Pozdrav obema,
lepo, da nadaljujemo, zelo sem vesela. Sem že zjutraj premišljevala, če bi odprla novo temo, ker smo Karinino temo že zdavnaj nadgradile, pa mi ničesar pametnega ni prišlo na misel.
Vesela-nisem le vesela. Cel popoldan sem včeraj premišljevala in tudi malo jokala. Rekla sem si: toliko sem prestala, ampak to je že vse za mano. Kaj naj pa reče Nikita? / Mimogrede, a je tvoj nick od ene TV nadaljevanke o NIkiti, večni bojevnici? Nisem je sicer gledala, sem videla le napovednike /. Kar sram me je bilo. Že tisti trenutek, ko sem svojo zgodbo spustila na net, mi je bilo žal; koliko ljudi na svetu je, ki trpijo oz. so prestali neprimerno več kot jaz. Draga Nikita,
delam pri zdravstveni reviji in kar precej spremljam medicino. Za epileptike velja, da naj skušajo živeti čimbolj , oprosti izrazu, normalno. Posebej to velja za otroke. Tvoja punčka seveda mora biti seznanjena s tem, da mora biti bolj pazljiva, da se mora naučiti prepoznavati znake prihajajočega napada enako pa velja za njeno okolico. Sicer pa so ti najbrž zdravniki že to svetovali. Nikakor pa ne sme imeti občutka, da je DRUGAČNA. Upam, da so njeni sošolci in prijatelji ustrezno seznanjeni s pravilnimi ukrepi ob napadu.
Ja, verjetno je težko preseči to DRUGAČNOST. Kaj hitro se ( zaradi širše okolice ) sprevrže v občutek manjvrednosti, prikrajšanja ali česa drugega. Kolikor sem te imela priložnost spoznati menim, da ravnaš prav. Rekla bi, da tvoja skrb zanjo ni pretirana, ker bi jaz na tvojem mestu ravnala popolnoma enako. Recimo: zdi se mi prav, da jo spremljaš v šolo, dokler ti zdravniki ne zagotovijo, da je bolezen tako izzvenela, da ne boš več v skrbeh. Da punčko skrbi lastno zdravje, se mi zdi pohvalno: to pomeni, da se zaveda resnosti položaja in da bo tudi znala ravnati tako, kot bodo rekli zdravniki in tudi pogumneje premagovati vse nevšečnosti zravljenja, ker bo vedela, da je to njena pot k ozdravitvi. Malce je morda zaskbljujoč njen strah pred ljudmi. Ali je kdaj od koga slišala kakšno neprimerno pripombo, so jo kdaj otroci zafrkavali? Saj veš: otroci morajo vedeti, da so na svetu tudi hudobni ljudje, glede tega je ni treba ovijati v vato. Morda bi ji za začetek predlagala, naj gre sama v bližnjo trgovino al knjižnico ali pa jo pospremi do pol poti in počakaj, da se skupaj vrneta domov. Tako bi se morda sčasoma opogumila. Nikita: oprosti, ker ti solim pamet, saj verjetno vse to že počneš. Rada bi nekako pomagala, pa se počutim tako nemočno… In še to, kar smo že nekajkrat ugotovili: nikoli ni preveč ljubezni. Postavljanje meja je seveda subjektivna zadeva. Mislim pa, da tvoja srčica ne bo zaradi tvojega ( če misliš tako, včasih pretiranega ) popuščanja postala bolj razvajena ali nesamostojna. Otroci, ki se morajo žal že v rani mladosti soočiti s krutostmi, imajo kasneje v življenju bolj odprto srce, bolj so sposobni ceniti pozitivne stvari in se intuitivno bolj pravilno odločajo na razpotjih. Ravno zaradi grenkih izkušenj cenijo življenje bolj in so sposobni dajati / in tudi sprejemati / več, kot njihovi vrstniki. Pravilno ravnaš, sem še enkrat popolnoma prepričana. Nikita, hladno bo zvenelo, kar ti bom rekla: veseli bodite, da so bolezen odkrili tako zgodaj. Prej ko jo odkrijejo, prej jo zazdravijo. Ga pa ni zdravnika na svetu, ki bi lahko 100% garantiral, da je nekdo pozdravljen. V večini primerov, odkritih pri otrocih, se nekako v obdbobju pubertete ali takoj po njej “potuhne” – za nekaj let ali celo za vse življenje. Zaupaj zdravnikom, saj teče razvoj zdravil v smer, da bi naj epil. postala v ( predvidevajo in upajo ) nekaj letih popolnoma obvladljiva. Pa tudi, če bi morala hčerkica jemati zdravila vse življenje: popolnoma enako kot drugi se bo šolala ( koncentracija se bo že utrdila: saj je zanjo vendar velik šok, da že več kot eno leto živi pod pritiskom ) , zabavala, potovala, imela otroke… Kar glavo pokonci, Nikita! Občudovanja vredna mama si. In tudi tvoja hči je vredna občudovanja. Pa še nekaj, da ti srčece zaigra: moja Tamala ima dve kratki imeni: drugo je EVA!!! :))))))) L je pa začetnica mojega imena. To že ne more biti naključje, kaj? in L(jaz)…GE(ona)M(njen oče).

Draga Blanche,
tako prijazno si napisala Nikiti in spet se popolnoma strinjam s tabo. Medve sva veliki srečnici!!! Vsak dan bova poslali Nikiti in njeni ( mislim, da je Maša??? ) hčerkici lepo misel, a si zato? In ko se dobiva v Tivoliju ( enkrat po začetku šole, če bova našli skupni čas ), bova veseli, da sva se spoznali. In mislim, da tudi ponosni, ker poznava eno pogumno Nikito.

Oglasita se še kaj.
Se že veselim.

Eva (oziromaL), samo, da ti povem, da sva se z Nikito že pofočkali po mailih. Je pa zanimivo,da sem tudi jaz vzela nick z imenom najine (upam da) bodoče hčerkice. To ime je bilo aktualno že leta nazaj, ko še nismo vedeli, da bomo imeli Matevža.
Tudi jaz sem včeraj celo popoldne globoko premišljevala o naših debatah in bila iskreno vesela novega prijateljstva. Kaj takega se mi itak še v življenju ni zgodilo in je res nekaj posebnega. Tale internet je res “powerful media”.

Tudi jaz se veselim. L.P. Blanche.

Ej, draga L. , sem pa jaz srečnica , ko tule spoznavam take super pozitivne ljudi !
Zdaj se mi že pomalem mudi domov, obširneje ti odgovorim jutri !
Eva je pa moja starejša hči 🙂
Daj , oglasi se mi še na mail , res bi te rada spoznala tudi zasebno , čeprav zaenkrat le preko pošte – ampak , ni vreg , da se ne bi kdaj dobile vse tri (pa še katera druga , saj veš:))) tam v Tivoliju , saj precej hodim po Lj. :)))

A.

Mogoče si lahko kaj pomagate tudi s knjigo: “Na pomoč, najstnika imamo”.

Nikita – tale tvoja šolska zdravnica je po mojem mnenju sama dodobra potrebna psihološke obravnave!!!! Sem pa prepričana, da si jo zamenjala…
Ne morem sicer reči kako bi jaz ravnala (za druge smo zmeraj zlo pametni). Mogoče ti bo pa pomagal tale primer:
Moja sošolka (krasna deklica v vseh pogledih), je po nekaj letih na nekem težkem izpitu, kar naenkrat začela v smrtni tišini, na ves glas : Ne zdaj, ne, jaz ne morem….
Sredi izpita je dobila epileptični napad. Ustrašili smo se, saj nikomur ni bilo jasno kaj se z našo E.. dogaja. Ne vem kaj bi se zgodilo, če jo ne bi ucvrla naravnost ven, asistentka pa za njo.
Mislili smo pač,punca ima hud stres pred izpitom – se zgodi…
Ko sem jo naslednji dan skušala opogumiti pred stresom, mi je šele povedala da je epileptik. Vprašala sem jo, pa zakaj hudiča nam nisi povedala, da bi znali ukrepat, pomagati po svojih močeh. In mi je 23-letnica dejala, da so jo celo življenje starši zavijali v vato “drugačnosti”, da večina ljudi spremeni svoj odnos do nje ko to zve…

Nikita ne moreš jo obvarovati pred “takimi”, nihče od nas ne more obvarovati svojih otrok pred “takimi”. Takih pa v življenju tudi ne potrebujejo!!!
In ko te popade pretirana zaščitniška vnema…?
Ne vem, ko sem jaz pobarala E… kako naj ravnam če jo “vrže”
je rekla samo, da naj se vprašam kako bi ravnala če bi videla da nekdo zraven mene skup pade… A bi se obnašala kot da je invalid, potem ko bi bilo vse mimo?
Bo pa tvoja deklica spoznala kar preveč “takih” pomagačev. Ne boj, se ima ta pravega vodnika v tebi !!!
Pomisli samo, kako redek dar je to da lahko spoznaš “pravi” obraz vseh tistih ki te obkrožajo…
Veem. V sebi trepetamo in se bojimoo za naše otroke

P.S. Moj odnos do E… se je hočeš-nočeš zeloo spremenil. Vendar v glih kontra smer. Še rajši sem jo imela kot prej. Ogromno me nauči saj sva še danes na vezi.