Glede na to da ste na tem forumu ljudje srednjih let, sklepam da imate tudi najstnike doma, zato vas prosim za nasvet. Hči hodi v 8 razred in zadnje čase precej ostaja zdoma, zaenkrat mi še precej pove in tega zaupanja ne bi rada izgubila. Pravi da prijateljica kadi, ona je pa tudi že probala. Skrbi me ker jo družba zelo hitro zavede, da se ne bi le to stopnjevalo. Ne vem kako naj ukrepam, ali ji naj prepovem vse izhode ali naj se pogovarjam z njo, pa ne bom vedla kdaj se bo zlagala, ali naj se delam kot da dogodka ni bilo. Pogovorile sva se in pravi da ne bo več, vendar da ne more obljubiti. Vem pa da od cigarete do trave in še česa hujšega ni dolga pot. Pomagajte mi z nasveti iz lastnih izkušenj.

obupana mama

Pri teh letih sem s svojima bil že kolega in smo se lahko vse pogovorili. Povedal sem jima za vse moje vragolije v teh letih, pa sem pridobil njuno zaupanje. Vse kar nardi moraš vzet kot dobra kolegica in ji samo malo svetovat. Prepovedi so pa najslabša varianta, ker potem boš mela res probleme,ker se bo pač lagala. Premisli kaj si ti vse počela v tistih letih, pa bo takoj bolje.

Tko, kot pravi MihaX je pravilno. Brafo!

Jaz tudi mislim, da so prepovedi najslabši ukrep. Takrat bo začela lagat, bodi prepričana. Pa tudi novic o tem, da je poskusila cigareto ali pa travo (sama ne poznam skoraj nobenega najstnika, ki je še ne bi poskusil) ne sprejet preveč osuplo ali prizadeto. Ostani mirna, povej ji slabe strani njenega početja, potem pa reci, da misliš, da je dovolj pametna, da ji zaupaš in veš, da se bo pravilno odločila, da pa ti zelo veliko pomeni to, da se pogovarjata, da ti zaupa… (deluje, verjemi!!).
Četudi se kdaj zgodi, da bo prišla domov s kakšno šokantno novico (trava, …..) vedi, da otroci, ki imajo doma urejene odnose, ki imajo s starši vzpostavljeno zaupanje in se lahko z njimi pogovarjajo o čemerkoli, brez da bi jim starši vcepljali občutek krivde in do njih pokažejo razumevanje, tej nikoli ne zaidejo v drogo, pijančevanje ali kaj podobnega.
Drži se tega, pa vso srečo!
LP, Petra

Petra, ne morem se vzdrzati, da ne pohvalim (glede na moje dosedanje izkusnje) tvoj naravnost briljanten odgovor. Zaupanje, zaupanje in samo zaupanje starsev, da tisto moc nasim ljubljenim najstnikom, da premagajo “credni nagon” in se osamosvojijo kot samostojne osebnosti. Vse kar si napisala zveni kot branje mojih dosedanjih izkusenj. Ker je Rina heroina, ki je v zivljenju dobila mnogo usodnejse bitke kot je ta, bo po mojem globokem prepricanju tudi v tej zmagala. Je pa res, da so anticni heroji padli na banalnostih. Vso sreco vsem udelezencem debate,
Pepi

Draga rina, verjemi mi, da točno vem, kako se počutiš, ker sem tudi sama mama najstnika. To je težavno obdobje, tako za njih, kot za nas, njihove starše. Mislim, da smo vsi zbegani…
Torej- jaz grajim na zaupanju. Dobra opora so mi tudi lastni spomini na moja najstniška leta. Tudi mi smo počeli neumnosti in vendar smo zrasli v poštene in celo srečne ljudi. Trudim se, da poznam sinove prijatelje in skušam čimmanj prepovedovati, ker sem prepričana, da to prav prisili otroke v laž.Sama ne poznam nobenega normalnega človeka, ki ne bi med svojim 15. in 20.letom eksperimentiral z raznimi skušnjavami odraslih, kot so cigarete, alkohol…Ves čas poudarjam, da mu zaupam, da ve, kje so meje, ki si jih mora vsak postaviti sam in jih ne bo prestopil.Sama sem v njegovih letih prav tako hlastala za življenjem, vendar sem si rekla, da droge ne bom poskusila niti za hec, niti za stavo in sploh iz nobenega razloga.Vse ostalo moram vsaj poskusiti, droge pa nočem.Tam je meja in sem se je držala.Seveda bi moji starši raje videli, če ne bi poskusila niti alkohola ali cigaret, če ne bi s prijatelji hodila ven, če bi najprej mislila na šolo in šele potem na fante…
Biti mama je resno in odgovorno delo in v času, ko so naši otroci v puberteti, nikakor ne smemo odnehati, čeprav včasih ne vemo, kaj in kako naj ravnamo.MI, starši, smo njihova opora, varna luka, kamor se vračajo s svojih napornih križarjenj.Mislim, da potrebujejo naše zaupanje in da jim to pomaga do boljše podobe o sebi, kar je zelo pomembno.Naučiti se jih moramo preprosto poslušati. Vendar je pogosto tako, da ko nam kaj povedo, se v nas prižgejo alarmi in začnemo s pridigami, kako to ni dobro zanje in s svojimi strahovi, kaj se iz tega lahko razvije. Spominjam se primera iz šole za starše, ki ga je navedla socialna delavka: Najstniška hči doma pri kosilu vpraša, če lahko dekle zanosi že pri prvem spolnem odnosu. To, da je načela ta pogovor je znak zaupanja, ki ga je imela do svojih staršev.Starša pa sta, namesto, da bi ji preprosto odgovorila, v svojih glavah to že prevedla v dejstva o njuni hčerki in sta zagnala paniko, jo svarila, da je premlada, se zaklinjala, da ne bo več toliko hodila ven in podobno. Naslednjič ju ni nič več spraševala, tudi, ko je res šlo zanjo. Zapravila sta njeno zaupanje.
Ohrani njeno zaupanje in ji pomagaj, da bo imela nekoč na ta čas lepe spomine!

Hvala vam za nasvete! Moja dva telebajska sta sicer šele v 7 in 10 letu, pa vendarle, se težave lahko začnejo, takrat ali pa še preje. Zaenkrat lahko rečem, da sva z otrokoma prijatelja. Vaše izkušnje in nasveti pa nama bodo pomagali, kako ravnati v bodoče. Hvala!

Glede kajenja trave pa imam svojo zgodbo. Ko je hči začela govoriti o travi,da jo kolegice že poskušajo,sem vedel,da jo mika. Pa sem hči prosil,da naj jo še meni prinese. Prinesla jo je večjo količino,da bi me šokirala, jaz pa mirno začel kadit. Hči je doživela šok in nikoli več ni to omenila in tudi mislim jo ni več mikal.

Otroci nas velikokrat preizkušajo. Že ko so majhni, ko pa so najstniki pa še bolj. Včasih ni nič narobe, če rečemo NE. Saj se mi zdi, da moj najstnik to včasih kar pričakuje oz. si oddahne, da lahko kakšno breme preloži še na moje rame. Saj ne prizna ravno, ampak čez nekaj dni vidim, da mu je kar prav, da ni šel na tisto žurko, recimo. Kar se kajenja tiče, pa nisem tako proti ( saj to doma ne povem). Se pa zelo bojim ecstasya. Toliko mladih je umrlo s zadnjih mesecih, da me je tega res strah. Saj se pogovarjamo o tem in prebere si vse, družba je pa le družba in tam ponavadi odpove vsa logika.
LP

Dan Rina! Napisala si na koncu “obupana mama”. Nikar no…lahko te potoložim, da sem sama tudi mati najstnice, še ne petnajstletnice. Letos je prvič prestopila prag gimnazije. Doma po malem vsi zgubljamo živce zaradi nje…je muhasta, jezikava, nepredvidljiva…misli, da se cel svet vrti okoli nje in zavoljo nje. Ker je edinka jo poskušamo razumeti in sprejeti tako, kot je…pa ne uspeva vedno, veš.
Veliko se pogovarjam z njo (seveda, ko sama izrazi željo za pogovor). Mnenja sem, da se za pogovor vedno najde čas…ravno v pogovoru zvem, kakšne probleme odraščanja ima. Vsi smo v mladosti hodili po tej poti, zato tudi svoji hčerki ne morem prihraniti vse slabosti tega življenja. Pustim ji svobodo, naj se sama odloči, naj sama spozna kaj je prav in kaj ne. Edino večerni izhodi od doma so večni problem. Kar nekako se ne morem sprijazniti s tem, da se mladi zabavajo do zgodnjih jutranjih ur…in to velika večina. Takrat, ko mi že odhajamo spat, se večina najstnikov šele pripravlja na odhod v “life”…na moč jih skrbi, da bodo “nekaj” zamudili, če bodo ostali doma. Sama sem se že odvadila “uprizarjanja scen” ob njenih odhodih, ker s tem zgubljam še tisto nekaj avtoritete, ki jo imam. Do določene ure lahko gre, če zamudi, ji naslednjič izhoda preprosto ne dovolimo. Vesela sem, da si zaenkrat izbira pametno družbo, brez cigaret in alkohola se znajo zabavati…Kar se tega tiče ji zaupam, pa tudi vrjamem, saj je bolj športen tip deklice in ji zdravje (poleg zunanjega izgleda) veliko pomeni.
Pozdrav,
Angel

Draga Rina , brez panike (je rekel ze Svejk)!
Saj so ti ze vse povedali , zaupanje je magicna beseda. Je pa nekaj , kar je tezko , namrec , kako najti tisti pravo mero tovaristva med materjo in hcerjo ! Meni se je ze zgodilo , da je moja 17-letnica rekla “Mami , ves, jaz bi rada MAMO , prijateljic imam ze dovolj!” Think about !
JAz sem premislila in ji ponudila svojo pomoc v kakrsnikoli situaciji – naj bo se tako delikatna ali tezka – navsezadnje smo starsi tisti , ki naj bi nudili svojim otrokom potrebno zatocisce , oporo in varnost , da o ljubezni niti ne govorimo. Sem pa bila pocascena , ko se je celo njen fant obrnil po pomoc k mojemu mozu .
Njegova mama namrec pravi , da je ze dovolj star (17!!!!) da sam poskrbi zase !
Sama se najbolj bojim ekstazija – pri nas to full laufa !Ampak “moja” dva najstnika raje sedita doma kot da bi hodila v disco , tako , da sem spet vesela , ker mi je to potrditev , da se v druzini dobro pocutita ! No in sex je seveda tudi postal vprasanje.Sem se o tem pogovorila z Evo , pa mi je rekla :”Mami , ne skrbi , se ne cutim se dovolj zrela za te stvari . To je kot cesnja na torti , pride na vrsto nazadnje – imam se dovolj casa!”
Kot receno , sem ji pa ponudila pomoc in nasvete tudi v tem primeru . UPAM , da bo nasa vzgoja obrodila prave sadove , ker se z mozem zavedava dejstva , da lahko slaba druzba v hipu vse preobrne !
Vso sreco pri vzgoji!
LP A.

spostovana rina :)) svetujem ti, da se cim vec pogovarjas in ustvaris zaupanje s hcerko, moja hcerka je stara 18 let in sva prebrodile vse krize najstnistva,druzila se je s kadilkami, tudi sama kaj probala, svetovala sem ji, da ne bo nicesar zamudila v zivljenju tudi ce ne proba, vse mi je zaupala in moram ti reci ,da sva kot prijateljici in ne kot mati in hci, povem ti tudi to, da je se vedno nedolzna, ker sem ji vcepila v glavo, da naj bo prvic z nekom, ki je bo vreden in ki jo bo ljubil,v glavnem nikoli naj ti ne bo zal casa ki ga posvetis pogovoru s hcerko, poslusaj jo,povej ,svetuj ji, tudi iz svoje mladosti ji povej kaj se ti je dogajalo, saj smo bili mi isti, samo casi niso bili tako nevarni u smislu drog in alkohola kot so sedaj,zato pa imajo nas starse,da se zaupajo, zelim ti ,da ustvaris prijateljstvo s hcerko:))lep pozdrav sanja

Ja, Petra, se pridružujem Pepiju v pohvali.

Tak starševsko-prijateljski odnos sem imel z mojim starim atom, kateremu sem lahko zaupal najbolj intimne stvari na svetu, vedel je kdaj me bodriti, potolažiti, kupil mi je motor, ko so mi drugi lomili palice na hrbtu, me je pa tudi “napizdil”, ko sem jih bil potreben, ali mi pošteno dejal, da nimam prav.

Oče je bil ena sama prepoved in kričanje, in posledica je, da živiva vsak v svojem svetu, z vljudnostnimi frazami, a brez bližine in simpatije.
Mama je dušica, žal pa preveč labilna in pod stalnim strahom in pritiskom očeta, nikoli ne bo zaživela tako, kot sama čuti v srcu.

In najbolj zanimivo pri vsem tem je, da to začneš opažati sam pri svojih otrocih. Ugotavljaš, da so moji starši veliko boljši do mojih otrok, kot so bili včasih do mene. Da jim kupujejo “svašta”, če otroku jaz kaj prepovem, stari starši takoj negirajo mojo “komando”. In takrat spoznaš, da so moji stari starši ravno tako delali z mano. In ko naslednjič mulcu kaj prepoveš, se vprašaš: Ali so meni to tudi prepovedali, kdo me je podpiral, h komu sem se zatekel. In čarobni krog je sklenjen. Zakaj imajo moji starši toliko več časa za moje otroke, kot pa so ga imeli zame?
Kadar se to vprašam, takrat za naslednjih nekaj dni odpadejo vse popoldanske “izvendružinske” aktivnosti, tako, da sem lahko čimveč z družino….. In ni mi žal. Ne bi rad enkrat v bodočnosti slišal od svoji otrok, da sem jih zanemarjal in nikoli nisem imel časa zanju.:))

Pa lep dan!