najstnik in kajenje
Zdravo,
mi smo se znašli v taki situaciji:
Sem nekadilka, mož pa je kajenje opustil pred 20 leti.
Nadaljevanje bo malo daljše, ker bi želela kar se da realno opisati situacijo v pričakovanju strokovnega ali pa “starševskega” nasveta:
14 l. sin mi je pred kratkim sam napisal sms sporočilo, da kadi in ve, da to ni dobro. Že nekaj časa sem sicer sumila, da se to dogaja, vendar je vedno vztrajno zanikal, z možem pa sva nekako skušala temu verjeti. Nihče od nas ga nikdar ni konkretno zalotil pri tem dejanju, zato sva pač upala, da velja naš dogovor o odkritosti in iskrenosti. Otroka tudi vesta, da je mož kot najstnik kadil (srednja šola) in se po nekaj letih odločil prenehati s tem. Trenutni zaključek s sinom je, da bo s kajenjem prenehal, povedala pa sva mu, da je najino zaupanje vanj omajano – na kakšni podlagi naj mu zdaj namreč verjameva, da bo to res.
Pred kratkim pa je prišel še en “šok” – hči bo stara 17 let, je precej zrela za svoja leta, tudi z njo imamo zelo prijateljski in sproščen odnos. Sama je bila vedno strastna zagovornica nekajenja, opozarjala me je na znake, ki so kazali, da sin kadi. Precej se je trudila, da bi še sama poskušala vplivat nanj in mu dopovedat, da to ni dobro. Pred časom pa se mi je zazdelo, da sem tudi njo zavohala, vendar mi je zatrdila, da to ni res. Celo v tem smislu: “Mami, kako si moreš sploh kaj takega mislit, saj veš, da sem proti temu….?!” In me je prepričala.
Ko sem ji povedala, da je sin sam priznal, kaj se dogaja in ji omenila, da je sicer lepo od njega, da je priznal, vendar naj ne računa zdaj na najino razumevanje češ”…pa saj sem povedal, a ni to lepo od mene?!”, je tudi njo “zapekla” vest in v veliki stiski priznala, da že pol leta kadi?!!!! Moram priznat, da je bil zame res velik šok, predvsem v smislu omajanega zaupanja…Najbolj pa me je šokirala izjava, da ji z možem dostikrat rečeva, da je dovolj stara oz zrela, da odgovarja za svoja dejanja in ji nekako ni bilo jasno, da zdaj nasprotujem kajenju. Rekla je, da ji je najhuje zaradi brata in seveda zaradi naju, ker naju je razočarala), ker ga je skušala ves ta čas prepričati, da to ni dobro in si to še vedno želi. Sama ne ve, zakaj se je odločila za ta korak, zatrjuje, da to ni bila želja po dokazovanju pred prijatelji…Velika večina sošolcev kadi in je to že nekaj povsem običajnega, tudi v šoli se kaj dosti ne obremenjujejo s tem. Ravnateljeva razlaga me ni ravno navdušila: on se pač ne bo šel policaja v tej zadevi. Strinjam se, da je to stvar posameznika in staršev, vendar take pasivnosti s strani strokovne osebe res nisem pričakovala.
O tej in seveda vseh ostalih aktualnih temah tega obdobja se z obema otrokoma odkrito pogovarjamo, vedno tudi poudarjava, da je odkrit pogovor izredno pomemben… Ugotavljava tudi, da se tej in še precej drugim zadevam, ki spremljajo najstnika (kot npr. tudi alkohol) ne bomo mogli izogniti, konec koncev tudi sami vemo, kaj smo počeli v teh letih, vendar to ne more biti izgovor, da ustrezno ne ukrepava. Kako ukrepati, da ne bi prišlo do uporništva in rušenja naših odnosov, pa je glavno vprašanje. Bojiva se namreč, da bi se kdorkoli od njiju ob prevelikem pritisku začel zapirati vase in npr. začel oporo iskati v neprimerni družbi, kar bi zadevo seveda samo poslabšalo.
Torej – kako postopati??? Najbolj me skrbi dejstvo, da sta izigrala najino zaupanje in najin “prijateljski” odnos do njiju vendar ne vem, do kakšne meje zaostriti zadevo? Odločila sva se ju popolnoma omejiti pri žepnini (račun za vsako kupljeno stvar, kar bo pri hčerki malo težje – kavice….) in ju kontrolirati, vendar se zavedava, da 24 ur na dan ne moreva in tudi ni smiselno igrati “psa čuvaja”.
V pričakovanju odgovora vsem en lep pozdrav!
Spoštovani!
Razumem vašo stisko. Menim, da vseeno ne obsojajte svojih otrok preveč. Raje jim stojte ob strani in jim pomagajte, da prenehata s kajenjem. Tudi različne restrikcije najbrž ne bodo uspešne. Povejte jima, da se bosta pokazala kot močni osebi, če bosta SAMA cigareti rekla ne. Lahko jima tudi poveste, da se tobačna industrija na veliko (in sedaj podtalno pri nas) trudi pridobiti nov in nove kadilce, da jim bo nato lahko pobirala denar iz žepa. To, da uničuje zdravje potrošnikov svojih izdelkov pa ji seveda ni mar.
Čas odraščanja je seveda čas uporništva in eksperimentiranja. Nerodno je seveda to, če se v ta namen uporabljajo napačne stvari, ki potem vodijo v odvisnost in se jih je kasneje zelo težko iznebiti.
Bodite torej potrpežljivi in stojte svojima otrokomačim bolj ob strani, vendar ne agresivno, ampak v takem smislu, da jima daste vedeti, da se lahko obrneta na vas, ko bo potrebno.
Upam, da nisem bil preveč pridigarski in držim pesti za vaša otroka in seveda za vas.
jaz mislim, da lepa beseda lepo mesto najde.to kar se vam je zgodilo z otrokoma jaz ne bi obsojala, je le še ena preizkušnja starševstva več. dobri starši so dobri takrat, ko znajo ohrant “trezno glavo”, ko gre najbolj narobe. jaz osebno sem bila otrok takšnih staršev in me zaradi tega, ker sem kadila niso izobčili, niso mi pa tudi preprečevali, saj vsi vemo, da prepovedano je najslajše. no jaz sem zdaj pri 39-ih brez cigaret 7.mesec. me še včasih daje, da bi prižgala.
nikoli pa nisem krivila staršev, da če bi takrat, ko so me prvič videli, da kadim, drugače reagirali, da pa morda sploh ne bi začela kadit. sem se pač gibala v družbi dijakinj, ki so šle na “čik pavzo” in na ta leta imam kljub cigaretom lepe spomine, kot tudi na leta kasneje. za prnehat sem se odločila, ker je postalo že nenadzorovano, pa tudi strošek je bil kar velik.
Pozdravljen,
najlepša hvala za odgovor. Ne, sploh se mi ne zdi pridigarski, je le potrditev tega, kar z možem že do sedaj počneva – torej razgovori, razgovori, dejstva, posledice…V glavnem pa vse na miren način. Oba sta tudi obljubila, da bosta prenehala, vendar je najino zaupanje v njiju zdaj žal zelo omajano..
Kar me najbolj bega je to, da sva morda preveč strpna in tolerantna do njiju. Po dolgem pogovoru sva sinu rekla, da v bistvu mora sam sprejet odločitev, kajti midva mu ne moreva 24ur na dan stati za hrbtom in ga kontrolirati. Pričakujeva pa seveda od njega, da bo kajenje opustil. Pa je to zvedel njegov sošolec, ki tudi kadi in je komentiral: “a ni to malo čudno, pa saj on je še premlad, da bi se kaj takega sam odločal…”?!!!! Hčerka pa je prav tako rekla, da sicer želi prenehat, ampak ji kar nekako ni bilo jasno, zakaj sem jezna/žalostna zaradi tega, saj ji vendar govoriva, da je že dovolj stara in ve, kaj dela.
Občutek imam, kot da nekako iščeta kakšen strožji ukrep kot le pogovor(kaj pa je to, se mi niti ne sanja).
Zdaj sva se odločila še za skupen pogovor vseh štirih, kajti sin ne ve, da hči prav tako kadi – to bo zanj prav gotovo šok, saj mu je v večini stvari za zgled in sploh je na vzven strastna zagovornica nekajenja (?!)…Pripravila sem jima kar precej gradiva o kajenju in posledicah, dogovorili se bomo tudi, naj si še sama ogledata nekaj zadev na to temo na internetu in nama o tem pripravita manjše predavanje…Saj ne vem, lahko le upam, da bo učinek pozitiven.
hvala res še enkrat za odgovor in lep pozdrav!
živjo ! imam problem. zelo želim si pokaditi eno cigareto, vendar že ko pridem blizu cigaretnega dima se odmaknem ali pa zadržim dih, dokler oseba ki kadi ne gre stran. nekaj časa mi je ta dim še bil všeč in sem ga zelo rada vonjala. odkar pa vem da kajenje sploh ni zdravo. jaz pa bi samo poskusila. saj morda bi se lahko odvadila. imam nekaj prijateljev, ki kadijo, vendar mene to sploh ne moti, saj zastrupljajo sebe in svoje življenje, ne mene, tudi kadijo ne v bližini mene. imam brata, ki iam dekle s katero kadita tudi en meter stran od njunega dojenčka. ta mama je kadila že ko je bila noseča z obema otrokoma. zanima me kako naj se znebim te želje da bi pokadila samo eno cigareto ali pa vsaj en dim vdihnila, ker me zelo zanima kakšen okus ima. mislite da bi se lahko odvadila, da ne bi moje telo vsak dan potrebovalo vedno več cigaret, če bi samo poskusila, glede na to da sem že v vsakdanjem življenju izpostavljena cigaretnim dimom, ki me zelo motijo in se jim kolikor morem umaknem. najbolj na živce pa mi gredo ljudje, ki kadijo v bližini otrok (posebej najmlajših). hvala za odgovore. uživajte !
zanimivo: če si izpostavljena tobačnemu dimu, potem že moraš vedeti kakšen okus ima cigareta:
O G A B E N!
pa jezik peče, pa oči se solzijo, pa kašljaš… vsaj pri meni je bilo tako pred 30-imi leti— no, danes imam drugačne težave- trudim se, da bi nehala. vendar o tem drugič, v drugi temi.
ena cigareta te sicer ne bo zasvojila, toda zakaj bi sploh probala?
srečno, pa brez cigaret.
danica.