Sorodniki niso dobili plačanega plačila za delo, to je danes 118 E, vendar je to že cca dve leti zakonsko urejeno, da tudi oni dobijo. Rejnino pa so vedno prejemali, torej materialne stroške za rejenca, to vam niso prav povedali. Sicer pa imate ZIRD in vse zneske na internetu…ker vse, kaj ste zgoraj povedali, nima smisla, ker preprosto ni tako.

Zakaj pa ne vzamete tri zdrave otroke v rejništvo, če je to tako preprosto????
Gospa, ne tako na pamet, saj ste zelo žaljivi, čeprav nehote…

“Ne fer se mi zdi do družinskega pomočnika, ki prejema polovično pomoč od najnižjega osebnega dohodka, pa je 24h pri invalidni osebi,..”

Družinski pomočnik skrbi za SVOJEGA družinskega člana, rejnik pa za TUJEGA otroka. Družinski pomočnik prejema za svoeje delo minimalno plačo (in ima plačane pripsevke za zavarovalno dobo), rejnik pa prejema za vsoje delo 116 € (in če skrbi le za enega ali dva rejenca NIMA plačane zavarovalne dobe)!
…medtem, ko rejnik za svoje delo prejme 116 €, po navadi starš tega otroka prejema socialno podporo..ki je dvakrat višja od višine plačila dela za rejnika…

Če imajo rejniki tri nadstropne hiše, jih imajo zaradi lastnega dela! Verjemite mi, da rejništvo predvsem znižuje družinski standard in ne zvišuje. Kdor rejništvo živi, to tudi ve!

Lepo pozdravljeni vsi, ki se tu oglašate , rada bi z vami delila eno veselo novico, namreč konec je mojih skrbi in negotovosti; Kaj pa če; saj sva z možem postala tudi na papirju ata in mama najini deklici, katero sva do sedaj imela v rejništvu. Saj ne vem kako bi to opisala, skratka neizmerno sva vesela in srečna saj se nama je izpolnila največja želja tega sveta, veselite se z nami in lep čudoviti dan želim vsem.
Darinka

Draga Darinka,

veseli smo s tabo! Tako vesela novica na veseli december!

Uživajte in imejte se radi (no, saj to se že itak imate)!

Lp,
M_

Maruška hvala.
L.P.
Darinka

Čestitam, Darinka…pred letom dni sem tudi jaz razglašala enako novico, le da smo dobili sina (tudi iz rejništva). Vem kakšen občutek je to in povem, da še (po letu dni) kar traja. Vsi smo presrečni in otrok ima družino!

Bida be hvala hvala za čestitke in tudi jaz tebi čestitam, čeprav je že leto dni minilo, takrat nisem zasledila, ker pa še vedno kar traja je čestitka na mestu.
L.P.
Darinka

Ali je ta pot, najprej rejništvo z možnostjo posvojitve kaj lažja pot od posvojitve? Kakšne so prednosti, kakšne težave?

Tisti, ki ne morejo imeti otrok tako relativno hitro pridejo do (majhnega) otroka, sploh, če poznajo socialno delavko na centru ali pa se ji “prikupijo”. Mnogo hitreje, kot če čakajo na priložnost za posvojitev. Gre za “ovinek” – bližnjico. Ko pa je enkrat otrok že tukaj (v družini) pa se uporabijo vsi “argumenti” o tem, kako se je že “navadil”… Sicer pa v rejništvu otroci tako praviloma ostajajo…zakaj se torej ne bi še posvojili (na vrnitvi se tako ne dela).
Seveda tu ostaja moralno vprašanje o PRAVICI OTROK do poštene obravnave in posebne skrbi v smislu začasnega ukrepa.
No, poznamo pa tudi primere, ko je določena socialna delavka dala dojenčka v družino z namenom posvojitve. Pa je potem šla v porodniško in je prišla druga socialna delavka, ki pa sploh niti slišati noče več, da bi tega konkretnega otroka kdo posvojil…no, tako po domače se ravna z otroki, ki začasno ne morejo živeti pri starših, ker ti starši so večinoma tako izgubljeni…

Kako ste pa vi prišli do teh podatkov?

Gledam “prakso”…na naše združenje se obračajo mnogi s konkretnimi problemi…in “uspehi”.
Imamo pa tudi konkretne podatke o trajanju rejništev, ki so praviloma dolgotrajna in gre v resnici za prikrite (pa še plačane) posvojitve. V rejništvu se tudi forsira “družinski odnos s tujim otrokom in v novem Družinskem zakoniku predvidevajo razumeti rejniško družino (skupaj z rejencem) za družino. Seveda to sploh ni več rejništvo kakor je bilo definirano!!
Tisti posamezniki, ki skozi posvojitev (dalj časa) niso uspeli, in so se odločili za rejništvo (kar jim pogosto predlagajo na centrih), seveda ne gredo v sistem z namenom začasnosti temveč z namenom, da “dobijo” otroka. In ga. Potem pa se da (saj smo vendar le ljudje) imenitno manipulirati z otrokom in odnosom do staršev. Kaj hitro pridemo do otrokove “izjave”, da domov noče več. In to na centrih upoštevajo. Tako mnogi starši, ki jim niso odvzete roditeljske pravice in jim otroci tudi niso bili odvzeti (starši so zgolj “dali soglasje) potem težko ali sploh ne pridejo več do vrnitve otroka.
Kakorkoli, skozi rejništvo se (lahko) “pride” prej do otroka.

Pa še tole moram dodati:

V rejništvu je nebroj otrok, ki so že malo večji ali pa že prav veliki, za katere je kristalno jasno, da se nikoli ne bodo vrnili k staršem in največkrat se niti ne ve, kje starši so. Praviloma so v rejništvu že mnogo let. Če bi vprašali njih in če bi si upali biti iskreni, si bi mnogi zaželeli pravo družino, pripadnost, stalnost, stabilnost in seveda posvojitev. Pa si največkrat ne upajo priznati, saj bi se počutili nehvaležne, če bi to slišali rejniki, ki pogosto glasno razglašajo, kako so ti rejenci že “popolnoma njihovi” in kako “jih več ne dajo”, saj so zanje žrtvovali vso svojo plemenitost.. Razglašajo, ne naredijo pa koraka, da bi te otroke prav zares sprejeli za svoje – pomeni posvojili, saj je temeljna značilnost starševstva poleg skrbi za otroke tudi njihovo preživljanje. Prav zares naš je torej, ko ga tudi preživljam. In izjavo, da ga ne dam si smem privoščiti le, ko ga zares sprejmem – posvojim!!
Tudi ne verjamem floskuli, da bi se ta otrok drugje težko vživel, ko se je rejnikov že “navadil”. Trdno verjamem, da se otrok relativno hitro prilagodi in vzljubi tiste, ki ga imajo zares radi in mu nudijo dobro življenje. Takšno življenje pa bi po moje morali privoščiti svojim rejencem tudi ljubeči rejniki – če jih je kaj…

Tako so otroci razpeti med temi “ljubečimi” rejniki, nekimi imaginarnimi starši, za katere sistem zagotavlja, da naj bi sprejeli otroke nazaj (pa se to praviloma seveda ne zgodi) in med tiho in skrito željo, da bi jih nekdo prav zares vzel za svoje. Ta občutek je še posebej močan pri večjih otrocih, ki na vsakem koraku kot rejenci občutijo, da prav zares niso člani nobene družine. Niso člani rejnikovega gospodinjstva, nimajo stalnega bivališča na rejnikovem naslovu, prav ničesar zanje ne more urediti rejnik,…

Zdaj pa k jedru:
NA CENTRIH ZAGOTAVLJAJO, DA TEH VEČJIH OTROK NIHČE NI PRIPRAVLJEN POSVOJITI. Zato tega niti ne poskušajo. Jaz pa trdim, da si takšnega prepričanja ne bi smeli privoščiti, temveč bi morali v vsakem primeru vsaj poskušati. Dokazov o kakšnem poskusu pa prav nikjer ni…ostajajo le izjave, da posvojitelji večjih otrok ne bi sprejeli.

Kot nepoboljšljivi optimist verjamem, da bi ob ustrezni pripravi bilo to v mnogih primerih mogoče.
Po dolgih letih je to razumevanje kapnilo tudi meni, zato smo rejenca posvojili. Če bi center na tem kaj delal, bi bilo to storjeno že prej in posvojena bi bila še ena rejenka, ki pa je na žalost bila takrat, ko sem zadeve končno prav razumela, že bila polnoletna. A je vseeno ostala pri nas! Pa ne v rejništvu.

Tukaj in ves čas se kaže kako se delate rejniki ubogi, v resnici pa izkoriščate državo za denar koliko gre, na koncu pa da si umijete svoje roke in usta pa “ubogega niče” posvojite.
Res vam je za čestitat!
Ali vas ne skrbi, da bodo rejenci brali tole in se spoznali? Kako jim bo pri srcu?
Sem imel možnost spoznat nekaj rejnikov v svojem življenju, tako da sem si lahko ustvaril sliko o njih, lahko rečem samo ubogi otroci, bolje bi jim bilo v kakšni ustanovi kot pa v takšni “družini”.

No, za veliko primerov rejništev se z vami – opazovalec – močno strinjam! Obstajajo pa tudi svetle izjeme. Pri tem mislim, da bi bilo potrebno posnemati izjeme in odstraniti/spremeniti večino.
Tudi jaz se sprašujem, kako je rejencem pri srcu – brez da berejo komentarje na MON. Kako jim je pri srcu, ko morajo živeti kar živijo…