Najina punčka je umrla
Mater si pametna tija!! Me zanima, kako bi ti sprejela, če bi ti sedem mesecev govorili, da je vse O.K., potem pa kar naenkrat ni več. TO NI V SKLEDU Z ZDRAVNIŠKO ETIKO!!!! Lagati nekomu… lepo te prosim. Jaz bi želela vse vedeti, tudi, če se kaj zapleta. Sem realen človek in bi znala prenesti tudi to, da pač narava tako poskrbela. NE PA NESTROKOVNO OPRAVLJENEGA DELA ALI LAŽI – razumi kakor hočeš!!!
poznam primer, ko so mamici odkrili napako na srčku in ji takoj povedali. niso vedeli, ali bo preživel. Hodila je kot cunja okoli, si predstavljaš. Ampak se je na to čisto pripravila in sprejela. No, in na koncu ni bila napaka tako huda in otročiček je preživel. Ali pa, če bi ji lagali in bi po možnosti umrl in bi ji rekli: NISMO VAS ŽELELI OBREMENJEVATI MED NOSEČNOSTJO….
veš tia, pri ageneziji ledvic je naravna pot samo ena in ta je nažalost otročkova smrt in zato se s tako diagnozo ni ZA HECAT, PA PROBAJMO ČE BO ŠLO. Vsaka mati in oče imata pravico vedeti, kaj se dogaja z njunim še nerojenim otročkom in se glede na diagnozo odločati ali nosečnost nadaljevati ali ne. Dokler ne doživiš tega, si ne moreš predstavljati kakšni občutki se podijo po človeku in še manj SI LAHKO DOVOLIŠ deliti tako BEDASTE komentarje.
Moje iskreno sožalje!
Naši angelčki se imajo skupaj gotovo lepo! Jaz imam v nebesih dva!
Če želiš ali potrebuješ ramo, se mi lahko javiš na mail:
Srečno!!!
Rainbow,
tudi mene je globoko pretreslo, ko sem prebrala tvojo zgodbo… Vem, da ne morem pomagati, vendar globoko sočustvujem s tabo. Iskreno sožalje.
Sama sem izgubila otroka v 9. tednu, ss, in čeprav ga nisem čutila in čeprav je to bil 2. otrok, je bil moj in sem za njim globoko žalovala in žalujem in najbrž vedno bom. Res pa je, da je na začetku vse skupaj še precej negotovo, ko koračiš proti zadnjemu trimesečju pa je otrok vendarle bolj materializiran, manj je verjetnosti, da bo šlo kaj narobe… Predstavljam si tvojo bolečino ob izgubi, ki je najbrž ne bo mogoče nikoli nadomestiti…
Kar se je zgodilo, je nedopustno. Malomarnost. Takih in podobnih zgodb je iz trboveljske bolnišnice res čedalje več. Tudi jaz jim instinktivno nisem zaupala, čeprav sem nekoč živela v Zasavju… Podobna zgodba, pred kratkim. Mogoče me je ravno zato še bolj pretreslo…
Vsekakor ti želim in upam, da bo s tabo vse vredu. Držala bom pesti, da se bodo težave uredile, in stiskala pesti, kar najmočneje, da se vendarle zgodi, kar se v tem trenutku zdi nemogoče. Iz srca ti privoščim. Vsekakor pa ne pozabi tudi nase…
za lažje prebolevanje vztrajaj pri iskanju odgovorov,ne verjamem da boš dosegla da bo kdo odgovarjal ,a malo naj le vedo da niso bogovi.Daj preusmeri svoje misli v bodočnost,nekje je lučka tudi zate.V Lj.Leonišču pa je kar nekaj odličnih zdravnikov,ki ti bodo pomagali.Jaz sem prišla do otročka z zelo malo možnosti(5-10%).nisem imela tako tragičnega primera kot ti,ampak 4 ss v prvem trimesečju pa enkrat izven.SAMO NIKOLI OBUPAT,SREČNO!!!!!!!!!!!!
Tudi moje sožalje k tvoji tragični zgodbi in ti želim veliko poguma in dobre volje za vnaprej…tudi moja izkušnja s trboveljsko porodnišnico je zelo boleča. Dr. Jurca namreč na številnih UZ ni opazil bistvenega opozorila, da z otrokom nekaj ni v redu oz. da se očitno ne počuti dobro: hudega zastoja rasti, zaradi česar bi morali predčasno sprožiti porod – če bi seveda pravočasno opazili, da je očitno nekaj hudo narobe. Donosila sem zahirano punčko, težko 2 kg, z hudimi možganskimi okvarami, ker ni prejemala zadosti kisika in hranil.
Sedaj je stara šest let in bo vedno popolnoma odvisna od naše pomoči. Vendarle sva se odločila še za enega otroka. V zadnjem trimesečju so se pojavile podobne težave s to razliko, da sem sedaj obiskovala dr. Blejčevo v ljubljanski porodnišnici, ki je zastoj pravočasno odkrila in mi sprožila predčasni porod. Pri zastoju razvoja otroka je to nujno, ker otrok očitno ne prejema zadosti hranil in kisika. V ljubljani so mi rešili drugo deklico, ki je sedaj stara 4 mesece. V trboveljski porodnišnici bi se mi prejšnja zgodba zagotovo ponovila…
Vsekakor prijaznost trboveljskega osebja ne odtehta večjega strokovnega dela zdravnikov v lj. porodnišnici, četudi včasih bolj togega in brezosebnega, je pa vendarle na prvem mestu znanje, ki pravilno in strokovno odreagira.
Iskreno sožalje ob izgubi vajinega otroka.
Tudi jaz nimam pozitivnih izkušenj iz porodnišnice Trbovlje. Rodila v mesecu decembru 2005. Porod je bil dolg in težak, v 11 urah me je Dr. Pogačnik prišel pozdravit dvakrat in še to se mu je vseskozi zelo mudilo, da o telefonskih pogovorih sploh ne govorim. Pohvala babci in eni sestri, vse ostalo za na cesto. Po petih dneh prišla končno domov in po treh dneh zopet pristala v bolnišnici. Sin bil 6 dni na atibiotikah.
Zdravo!
Najprej ti izrekam iskreno sožalje.Vem kako se počutiš saj sem tudi sama 18.12.2005 izgubila najlepše bitjece na svetu, mojo malo princesko.Umrla mi je na rokah.
21.12. bi dopolnila 5 mesecev.Kmalu bo 1 mesec od njene smrti a bolečnina je še vedno ista.Ni besed s katerimi bi to lahko opisala.
Tudi sama sem imela “težave v nosečnosti”.Na prvem pregledu pri ginekologinji sva zvedela da nosim dvojčke, vendar sreča ni trajala dolgo.Po 14 dnevih ko sem šla na ponovni pregled nama je rekla da pri enem izmed otročičkov ne zazna srčnega utripa.Že tu so se začele težave.Rekla nama je da je naslednjih 14 dni kritičnih saj ni vedela kaj se bo zgodilo.V tem času nisem krvavela,zgodilo se ni nič posebnega, vendar na naslednjem UZ je bil viden le en plod.Vse je steklo “brez zapletov”, čeprav ji je bilo malce ćudno zakaj nisem nič krvavela.Rekla pa ni nič.Vse naslednje mesece sem imela preglede na 14 dni in vse skozi sem poslušala da je trebušček od otroka premajhen ter da je malce preveč plodovnice.Ko sem jo vprašala zakaj do tega pride in ali je to rizično za otroka mi je rekla da bo pač malo manjša punčka ampak naj ne skrbim.Vendar plodovnice je bilo čedalje več.Na lastno željo sva obiskala še dr. Pušenjaka v porodnišnici v Lj., ki nama je rekel da je res ogromno plodovnice,vendar “tako ekstremno veliko jo pa spet ni” in da je najin otrok POPOLNOMA ZDRAV ter naju poslal domov.V 37. tednu sem imela 1. CTG pri svoji zdravnici, takoj po tem me je napotila v porodnišnico, ker naj bi se otrokov srček slabo slišal.Ker sem hotela roditi na CR sem se napotila v Postojno, kjer so me prijazno sprejeli me pregledali(tudi oni niso ugotovili nič posebnega) in mi rekli da bodo CTG ponovili zjutraj ob 7 uri.Po jutranjem pregledu 21.07.2005 so me takoj odpeljali v porodno sobo, kjer so opravili CR.Vse je potekalo super,dokler ni prišla moja stručka na svet.Tu pa se je začel pravi pekel za mene,mojega moža in celo družino.Dr., ki je opravil CR je rekel da še nikoli ni videl toliko plodovnice.Vsi so vedeli da jo je preveč že celi čas, ukrepal pa ni nihče.Moja mala Tia-Lana se je rodila s celim kupom napak.Vse je bilo maximalno narobe.Od trenutka ko se je rodila in vse dokler ni odšla med angelčke je bila v KC na OTR. KIR. v Lj.
To so bili najlepši in obenem najtežji trenutki v mojem življenju.V Lj. sva v tem času slišala svega i svašta ter prišla do zaključka da je najina pikica tam le poskusni zajček in da ji ne morejo pomagati.V tem času nama niso povedali popolnoma nič s čimer bi lahko razjasnili zakaj je do vsega tega prišlo.Od vseh 12 zdravnikov ki so delali na oddelku sta bila mogoče le 2 ki sta bila tam s srcem in zato da pomagajo, vsi ostali pa so bili tam zaradi plače in ugleda.Mnenje o tamkajšnjih dr. imava zelo slabo.
Tisti usodni dan, ko se je najina pikica za vedno poslovila (držala sem jo v naročju ko je do tega prišlo in nato še 3 ure-tega ne bom nikoli pozabila, saj je bila končno brez vseh tistih cevk in kablov ki jih je imela vse ta čas) je zdravnik rekel da bodo delali obdukcijo.Moj se je tako razjezil nad njim da je malo manjkalo da mu ne bi pisolil kako okrog kepe. Dr. obrazložitev je bila, da delajo to vsem otrokom ki umrejo v bolnici.Vendar je bil moj tako odloče (saj sva se to že prej zmenila) da mu je zagrozil z tožbo, če bo na najini pikici našel en sam rez.No potem se je pa stanje umirilo.Imeli so 5 mesecev časa da bi ugotovili kaj je bilo narobe ampak niso. Obdukcije nisva dovolila.Pokopala sva jo tako kot je bila, v njenih malih žabicah in beli čipkasti oblekici.Bila je najlepši otrok na svetu, sedaj pa je najlepši angelček, katerega imata mamica in ati še vedno najrajši, čeprav ni z nama.
Bodi močna!!!!!
Draga Edina, berem tvojo zgodbo in zraven jočem :((( Neskončno žal mi je, ker si tudi ti utrpela to najhujšo izgubo.
Tudi za tvojo zvezdico zraven mene gori majhna svečka in tudi tebi pošiljam veliko pozitivnih misli ter velikanski topel objem.
Drage mamice, skupaj smo – verjamem, da naše misli najdejo prav vsako tako hudo ranjeno srce in mu dajo novih moči.
Hvala vsem za vaše tople besede, misli in sočutje. Hudo je, predvsem sedaj, ko sem doma (v porodnišnici sem bila en mesec, okupirana z drugimi stvarmi, predvsem s svojim zdravstvenim stanjem, ki je še vedno v negotovosti), so trenutki, ko samo jočem in neznosno boli…
Prebiram knjigo Prazna zibka, strto srce, v njej se nekako najdem in mi je v veliko pomoč.
Ko bom zmogla, se še kaj javim, na drugem forumu seveda.
Tako kot pravi Špelin@ – skupaj smo, drage mamice, in skupaj bomo zmogle
Vsem še enkrat hvala!
Draga Rainbow,
zelo hudo mi je ko to berem. Jaz sem tudi zanosila z IVF in sem predlani decembra rodila dve precudoviti strukci, ki sta zaenkrat zdravi in je z njima vse uredu. IVF sem imela sicer v LJ in sem kasneje hodila tudi v LJ na preglede, ceprav sem s Primorske. Jaz sem hodila k dr. Pusenjaku, ki je sicer tudi specialist za dvojcke (tako,da mi je bil pisan na kozo), vendar pa dela ultrazvoke tudi drugim mamicam. Ima tudi svoj forum. Ce se malo zmenis z njim, te sprejme. On se vsestransko posveti.
Zal vem, da je to prepozno, vendar pa upam, da ti bo kmalu prislo prav. ;-)) Drzim pesti zate.
Rainbown, najprej iskrene sožalje tudi z moje strani.
Ko berem vsa ta sporočila, mi solze pridejo v oči. V meni se znova in znova poraja bolečina. Bilo je v ponedeljek 12.9.05 točno ob 15:00 , ko je pozvonil telefon. številka 01…, Pred očmi se mi je stemnilo, vedela sem , da kličejo iz genetske posvetovalnice, kajti težko pričakove pošte ni in ni bilo. Diagnoza trisomy 18. Hudo bolan fantek, ki nima veliko možnosti da preživi.
Rainbown, želim ti, da bi se čimprej pobrala. Bodi močna!!!
__________________
UPANJE UMRE ZADNJE!
Draga moja! Ko sem brala tvoje pismo sem se tako zjokala, ne morem verjeti kaj moramo vse prestati! Ne vem kaj naj ti napišem hudo mi je za vaju, ne najdem besed s katerim bi vam lahko povedala vse kar sem začutila med prebiranjem pisma! Bodita močna in upam da tudi za nas nekoč posije sonček veselja-naš otročiček!
Draga Sneza!
Hvala lepe besede in tolažbo.Trenutno je fuuuull hudo, vendar upam da bo ta bolečnia s časoma malce manjša.Vem da nje ne bom mogla nadomestiti z nobenim drugim otrokom, ker je vsak otrok na drugačen način nekaj posebnega.Vem pa tudi da nobenega drugega otroka ne bom smela primerjati z mojo malo princesko, ker bom s tem škodila tako sebi kot otroku.Se bom pa maximalno potrudila da bom naslednjemu otroku najboljša mati na svetu in da ne bo prikrajšan moje ljubezni zaradi bolečine ki bo vedno v mojem srcu.
Edina