Najin odnos

Pozdravljeni,

oglašam se vam prvič v upanju da mi boste dali kak koristen nasvet. Že na začetku vas bom opozorila, da bo moje pismo malo bolj zmedeno, kakršna sem tudi sama, vendar upam da me boste vseeno razumeli.
S fanto živiva skupaj že štiri leta, skupaj sva leto dni več. Sva pri njegovih, imamo pa ločeni gospodinjstvi. Obadva imava službi, jaz vedno delam dopoldan, on pa, ker ima bolj specifično službo, dela zelo različno. Pogosto dela ponoči, vikende, medtem ko sem jaz vedno doma, velikokrat se pa tudi zgodi, da je med tednom prost po par dni, ko jaz delam. V začetku sem to lažje prenašala, z leti pa je vse težje. Zelo sem osamljena, čeprav imam nekako dosti ljudi okrog sebe, ni pa vedno mojega dragega, ki si ga tako želim. V tem kraju, ki sedaj živim, nimam dosti prijateljev, od svojih prijateljic sem se tudi nekako oddaljila, ko sem spoznala njega in sem se potem samo še njemu posvečala, k svojim staršem pa tudi ne morem kar vsak dan. Res pa je, da se najdejo trenutki ko sva skupaj, samo dostikrat se zgodi, da še takrat kaj pride vmes. Bodisi, da njegovi starši ali sorodstvo potrebujejo, da jim kaj naredi (vedno ko se kaj pri kakšnem dogaja mora biti tudi on zraven, ne glede na to ali ga jaz tudi potrebujem ali ne) ali pa si sam vzame čas zase in gre na kakšno rekreacijo s sodelavci. Takrat se sama pač spravim k pospravljanju, likanju in drugim gospodinjskim opravilom, ker sem tudi po naravi taka, da imam rada stanovanje kot iz škatlice. Saj je mogoče vse lepo in prav, vendar je vse nekako enolično: Zjutraj grem v službo, pridem domov, pospravljanje, kuhanje, čakanje na fanta, da pride iz službe, ali pa je še v postelji, ko pridem, ker je delal ponoči. Moram reči da sem tudi na svoje hobije, ki sem jih imela pred njim, kar nekako pozabila, česar se zavedam šele zdaj in mislim, da sem naredila napako. Mislila se, da bom bolj ljubljena, če se mu bom vsa posvečala, vendar opažam čedalje bolj, da mu te stvari ne pomenijo več toliko kot na začetku, ko sem mu prala, likala, ga vozila v službo še preden sva sploh zaživela skupaj. Da se počutim osamljeno sem mu že tudi omenjala, zamenjava njegove službe vsaj še zaenkrat ne pride v poštev (zaradi specifike dela in neizkušenosti na drugih področjih). Potožila sem mu tudi, da se sam z njegovimi ne ujamem tako dobro kot bi se npr. s svojo mamo, pa pravi, da pretiravam, da to ni tako hudo. Ko sem mu npr. rekla, da tudi prijateljic nimam več, mi je odgovoril , da je to pač moj problem. Vse kar se dogaja se vrti samo okrog njih, moji pa kot da ne obstajajo.
Opažam tudi, ko ga prosim za kakšno stvar, mi jo zlahka odreče, pravi da je to moje delo in da imam čas, da ga opravim, če ga pa ga oče prosi za kaj, mu pa še ni nikdar odrekel.
Vse te stvari načenjajo moje živce, tako, da dostikrat tudi nekontrolirano ´popizdim´ (opravičujem se izrazu), on pravi da sem težka, zoprna. Zaradi tega tudi najino spolno življenje zelo trpi. Pobudo skoraj vedno prevzamem jaz, (verjetno spet velika napaka), ker nežnosti z njegove strani ni od nikoder. Velikokrat je utrujen (vem da ima zaradi nočnih porušen bioritem), drugič je zaspan, tretjič mu ni do tega, ker sem zoprna, itd. Saj nekako razumem, če je utrujen, ne razumem pa, da bi v tem primeru šel pomagat očetu, materi, stricu, če bi ga prosili, kar se je tudi že zgodilo, da mi je malo prej potožil, da je utrujen, potem so ga klicali, on je vstal in šel. Ko sem ga prosila, naj ostane pri meni, da je sigurno kakšna stvar, ki jo lahko sami naredijo brez njega, vseeno gre. Včasih gredo stvari že toliko do konca, da mi pravi naj si pa najdem takšnega, da bo 24 ur na dan pri meni, da pač on ne more biti.

Zelo ga imam rada, ljubim ga bolj kot vse na svetu, vendar me vse to skupaj žalosti in jezi hkrati. Res sem zelo navezana nanj, mogoče še toliko bolj, ker mi je v zgodnjem otroštvu umrl oče.
Povejte mi, kje sama delam napake v odnosu, da jih bom popravila. Z njim hočem imeti otroke (o tem sva se že tudi pogovarjala in se nekako odločava za bližnjo prihodnost). Bo potem bolje ko bo otrok ali še slabše?

Prosim pomagajte mi s kakšnim nasvetom.

Mateja, mogoce ne bi bilo slabo ce bi isto vprasanje postavila se v forumu psihiatrija. Verjetno ti bo dr. Remec lahko bolj pomagal, kot pa mi laiki ker si ocitno v sebi popolnoma razdvojena.

Kakorkoli ze, zelim ti vso sreco in upam, da se bos uspela pravilno odločiti.

w.e.b.

mateja…takole je po moje…verjetno imaš kar preveč časa in razmišljaš o vsemogočem….najdi si prijateljice, rekreacijo…zapolni si čas še s čim drugim, kot z delom!!!Če vidiš, da z njegovimi ne greš skupaj, čimprej najdita stanovanje (sama živim z možem na njegovem domu s taščo in čeprav je vse Ok, je vedno kakšna malenkost, zaradi aktere si želim, da bi živela na svojem).In ko boš počela še kaj drugega razen prala, likala, pospravljala..prvič ne boš več tako malenkostna,drugič se boš bolje počutila….in če po vsem tem še vedno ne boš srečna-najdi drugega….nima smisla vstrajati, če se že pred otroci pojavljajo problemi….z otrokom bi se stvari seveda tudi izboljšale-ti bi imela vedno koga ob sebi, ki bi te potreboval, kateremu bi dajala svojo ljubezen…toda otroci kar prehitro odrastejo….najti moraš pravo pot s partnerjem…in še to mi ni čisto jasno, da pobudo pri spolnem življenju vedno daješ ti…vprašaj ga, kaj je z njim….pa srečno…

Se strinjam – najdi si hobi, obišči stare prijateljice in se imej fino. Bodi bolj aktivna v življenju in ne bodi skozi doma – boš videla, da bo opazil in se ti bo bolj posvetil. Spoznal bo, da nisi 100% zavezana njemu in da imaš tudi ti svoje življenje in svoje želje. Edina stvar, ki mi ni čisto jasna, je ta, da noče imeti spolnih odnosov s teboj. Saj ni potrebno nevem koliko kondicije, da se medsebojno zadovoljita. Ti pomagaš njemu, on tebi… Seks je sprostitev ne obremenitev.
Glede otroka pa toliko – upam, da si ga ne želiš samo zato, ker potrebuješ nekoga, ki te bo imel rad in bo vedno ob tebi.
Najbolje, da ga direktno vprašaš, kako si predstavlja življenje s teboj in kakšni so njegovi načrti za prihodnost.
Za zakon sta potrebna dva in ne ena + ena.

Otrok ne bo spremenil vajinega odnosa, zato ga ne imejta zato, da bo rešil vajine probleme, ampak zato, ker si ga res želita.
Najprej moraš poskusiti biti zadovoljna s seboj. Nujno si izberi kakšen šport, ki ti paše. Na primer sprehodi, hoja v hribe, tek, kolo so fini, ker si na svežem zraku, aerobika pa, ker srečaš nove ljudi. Zagotovo se boš počutila bolje in tudi vsakdanje obremenitve ne bodo tako stresne.
Ne sekiraj se zaradi malenkosti, skoncentriraj se na dobre stvari, ki ti v življenju nekaj pomenijo. To je seveda veliko lažje napisati kot izvesti, ampak meni je zelo pomagalo, ko sem delala na način (in še vedno delam) kot ga je nekoč predlagala Oprah – piši dnevnik. Vsak dan si zapišem samo lepe stvari, ki so se mi zgodile. Včasih pride tak dan, da rabiš dosti samodiscipline, da to izvedeš, ker se ti res ne ljubi, ampak povem ti, da se še na tako negativen dan najde vsaj tri pozitivne, krasne stvari (misel v knjigi, ki sem jo prebrala, sonce, moj kuža – banalno, a odrešujoče, ko zaspiš z mislijo, da si lahko hvaležen za življenje, ki ga imaš). Odkar živim na tak način, sem se močno spremenila, kar naenkrat so mi cilji bolj jasni (razšla sem se s partnerjem, ki me je dušil), kar naenkrat sem spoznala nekaj zelo “svetlih” ljudi, imam boljše odnose s starimi prijatelji, ki jih tudi bolj dosledno vzdržujem (pokličem, takrat, ko se spomnim in si nikoli ne rečem: ah, bom že kdaj drugič”) itd itd, da ne bom preveč dolga.
Ne vem, kaj bo odgovarjalo tebi – ostati z njim v zvezi, ali oditi. To moraš presoditi in se odločiti sama – če boš imela “porihtano” pri sebi, pa bo odločitev veliko bolj jasna in lažja.

Mateja,

marsikaj bi ti lahko napisal, če ne bi napisala zadnjega odstavka. Mensi se zdi zadeva popolnoma jasna: tip te zelo verejtno ne ljubi (več).

O.K., razumem nočno delo, več kot 8 ur, turnuse, ipd. A ko začne škripati na spolnem in čustvenem življenju nasploh, postane zadeva kritična. Vidim, da te tip popolnoma zanemarja, da ima čudne prioritete (najprej služba, nato familija, šele nato ti).

Če se imaš rada – razmisli. Odsvetujem ti otroke, saj bi stvar dolgoročne le poslabšali.

Če imaš občutek, da je vzrok njegovega obnšanja le služba (kar močno dvomim), potem se ravnaj po nasvetih ostalih (najdi si hobi,…). Če pa med vama ni več ljubezni oz. je le enostranska, potem je bolje zapakirati kufre in oditi. Odločitev bo težka, a verjetno dolgorčno najboljša.

Vso srečo, Učo

Draga Mateja, tvoje misli so preveč usmerjenu k tvojemu fantu. Tako zelo, da mu težiš, preveč ga priklepaš nase in mu jemlješ energijo. On te pa potem podzavestno kaznuje s tem, da ni več nežen s teboj, oba sta pa nezadovoljna, in oba vedno bolj trpita…

Za srečo dveh je potrebno najprej to, da je vsak sposoben funkcionirati sam in sam biti srečen. In tega vidva nista sposobna in to moraš narediti. Najdi si hobije, konjičke, prijatlejice, začni hodirti ven itd… Povabi zraven tudi fanta, vendar bodi strpna, in ne sili ga v nič. Nujno je, da ga ne obremenjuješ več, da ga pustiš na miru…, prej ko slej bo začutil spremembo in bo verjetno sam začel iskati ponoven stik s teboj…

Pozdravljena,

meni vse skupaj diši na maminega sinčka. A je edinec? Vse preveč je naklonjen svojim staršem kot pa tebi. Kot pravijo ostali, zgleda res tako, da te ne ljubi več. Za otroke ta trenutek tudi slučajno ni čas, saj boš potem tako priklenjena na otroka, fant ti bo še bolj manjkal in bo vse samo še slabše. Mogoče bi se za začetek res poskusila ukvarjati s kakšnimi hobiji, da bi manj razmišljala. Predvsem pa se morata pametno pogovoriti. Poskusi najti trenutek, ko se ti bo zdelo, da se je pripravljen pogovoriti.

Želit ti vse lepo, Kaja

Vas fant si ekskluzivno lasti vaso hotelsko oskrbo, vajin custven odnos pa zanemarja. Takih moskih najdete ko listja in trave. Sam je zadovoljen. Ima pospravljeno, zlikano, oprano in prijatelje, s katerimi se druzi v prostem casu. Vi ste samo tecna zoprnica, ki vsake toliko terja neke bedaste dokaze custev. To pa je itak vas problem. Ste ujeti v zlato kletko.

Vasa vloga tukaj postaja farsa. Nadomestili ste mamo (ker se pac spodobi, da se fant “ozeni”). Za ljubico pa niste, kajti vajin odnos je plitev in vsakrsno poglabljanje se mu zdi naporno, odvec – zato se izgovarja tudi na utrujenost zaradi nerednega dela. Niste mu na prvem mestu tudi, ko ima cas.

Najbrz mi ni treba izrecno poudarjati, da ta clovek do vas ne cuti ljubezni in ga do tega tudi ne boste mogli pripraviti. Svetujem vam, da odpoveste sluzbo hotelske oskrbnice. Za kaj takega bi namrec morali biti sicer dobro placani. Tukaj to nudite “zastonj”, on pa jemlje.

Ze res, da se del lotevate zato, da bi bilo pospravljeno, pravite, da imate radi stvari kot iz skatlice. Toda to kaze na to, da se njemu pospravljanje sploh ne zdi potrebno, da nima nobene odgovornosti pri hisi in da si del sploh nista razdelila. Morda kdaj kje kaj malega opravi, ostalo je vas problem. To je custveno nezrel moski, ker tece takoj domov, ko ga starsi “potrebujejo”, vi … hm, vi pa se na drugem mestu niste, ampak na zadnjem!

Verjamem, da vam je ta trenutek tezko razmisljati o tem, da bi se “osamosvojili” iz varne hotelske sluzbe. Nimate prijateljev in se tudi pocutite osamljeno. Treba bo torej kaj spremeniti. Obnovite kaksno staro prijateljstvo, zavrtite telefonsko stevilko, vprasajte za naslov elektronske poste – tudi taksno omrezno klepetanje je lahko zabavno. Ker se vam trenutno s fantom ni treba ukvarjati (to ga samo moti in mu gre na zivce), pustite za hip gospodinjska opravila (naj za hip odlozi delo nasa ljuba Mateja) in se posvetite svojim konjickom! Pojdite ze ven!!!

Bravo Učo! Upam, da bo Mateja upoštevala tvoje nasvete, jaz bi ji samo še dodala : Mateja, življenje ne čaka!

Mislim, da Matejine misli niso prevec usmerjene k fantu, ampak fantove premalo k Matejinim. Vsak clovek, ki ljubi, si zeli biti z ljubljeno osebo, zeli si z njo preziveti vecidel svojega prostega casa in deliti aktivnosti in interese z njo. Res je, da ima zaradi osamljenosti Mateja “prevec casa” za razmisljanje, v resnici pa bi lahkotno trpanje vsakdanjih konjickov v njeno zivljenje to razmisljanje otopelo, ga pomaknilo v drugi plan, slabo razmerje s fantom pa bi se nadaljevalo. Mnogo ljudi vztraja v zakonih in zvezah, “ker so pac znosne”. To je popolnoma napacno! Ce imate konjicke in bogato zivljenje, vase razmerje s partnerjem pa je mrtvo – zakaj bi ga ohranjali?

Jaz se strinjam z Ucom – fant je ne ljubi vec in tudi ce si bo nasla aktivnosti, se vanjo zato ne bo zaljubil. Je pa nujno, da si popestri zivljenje in to zaradi nje same.

Jaz pa še vedno mislim, da malo počakaj, da ne hiti stran od partnerja. Če si nezadovoljna s seboj, se ne boš počutila nič bolje, ko boš sama. Športa nisem svetovala le kot koristno porabljanje časa, ampak kot pomoč pri izboljšanju kakovosti življenja – dokazano je, da so ljudje, ki se ukvarjajo s športom srečnejši, produktivnejši in imajo neprimerno boljšo samopodobo. Moje mnenje je, da boš šele potem, ko boš imela pozitivno samopodobo, lahko jasno gledala na svoj odnos. Seveda pa, če že zdaj veš, da te partner ne ljubi in ti ne ljubiš njega, potem ne odlašaj in pojdi – vendar v tem primeru verjetno ne bi spraševala za nasvet.
Zdi se mi, da je dostikrat na forumu zelo hitro napisano, pa tudi v revijah dostikrat zasledim nasvete v stilu: poberi kovčke in stran, če tako dela s teboj. Vendar moraš vedeti, da dokler ne boš vedela kdo si in ne boš mogla živeti sama s sabo, noben partner ne bo pravi. Začetna zaljubljenost mine in odnos je treba graditi. Za dober odnos sta potrebna dva cela človeka in res je treba najprej začeti pri sebi.

Nisem prepričan, da je fant ne ljubi več.

Le odtujila sta se drug od drugega, fant tudi ni zadovoljen z zatečenim stanjem, vendar ni sposoben drugače reagirati, kot da je hladen do nje.
Z njenimi konjički sem mislil predvsem to, da bi fantu pokazala, da lahko funkcionira tudi brez njega, ne bi več zahtevala od njega da je ves čas z njo, itd… In ko bi fant začutil, da se nekaj spreminja, morda da mu počasi uhaja, da se dobiva s prijateljicami, sepogovarja tudi z drugimi fanti…, skratka da ni več v središču njenega življenja, bi, če jo ima še kaj rad, morda začel iskati stik z njo, bi sam skušal biti čim več z njo itd… in bi se zadeva v nasprotnem morda še uredila. Saj Mateja bi rada ravno to.

Če pa to ne bo vžgalo, se bo pač morala počasi sprijazniti z novim začetkom (če ne bo vmes iz obupa naredila enega otroka in potonila v slovensko povprečje…)

Vem dobro, kaj si mislil povedati, vendar menim, da se z ljubosumjem ne da “povzrociti” prave ljubezni. Fant bi jo po tvojem nacrtu vzljubil zaradi ljubosumja (ker se je pac osvobodila in si nasla svoje konjicke in prijatelje), ne pa zaradi obcudovanja. Poleg tega oba svetujeva Mateji isto – naj si torej najde zivljenje in se osamosvoji. Posledice bodo, predvidevava, odlicne zanjo.

Pomembno je tudi lociti, kdaj en partner res dusi drugega s svojim ravnanjem. To je takrat, ko prebijeta vecino casa skupaj, temu partnerju pa to se vedno ni dovolj, vede se posesivno, skoraj obsedeno, nima zelje po cem drugem (Mateja ima zeljo po prijateljih), svojega partnerja sumnicavo zaslisuje itd. Prijatelji pa se v zdravem odnosu obiskujejo, ko se oba partnerja odlocita za to in strinjata s tem. Npr. “Ves, draga, danes bi pa sel spet malo k Andreju pogledat, a prav?” “Super, ze dolgo nisi bil. Ti kar pojdi, tudi jaz bom malo polenarila.” (in ne – bom pa jaz pospravljala doma tacas, ko te ne bo, ker ne vem, kaj pocet!) Jasno, da bi, ce bi ona pospravljala, on imel se vec casa za zuranje. In ce brez tega zuranja ali prijateljev ne more zdrzati in se vsak dan (ali vsak drugi) izmuzne iz hise, potem ne moremo govoriti o ljubezni do partnerke. Ti sicer pravis, da jo se ljubi, toda ce jo, je ta ljubezen silno silno klavrna in tudi sama menim, da je custveni pohabljenec (ker je mamin sinko) in nesposoben pravega, zrelega odnosa.

Ko prebiram tvojo zgodbo, je kot bi poslušala samo sebe pred tremi leti. Edina razlika je, da sva midva živela v skupnem gospodinjstvu z njegovimi. Postavljala sem si ista vprašanja in iskala napake pri sebi, čeprav sem globoko v podzavesti vedela odgovore. Vztrajala sem iz navade (8 let), spoštovanja do njegove družine, zaradi okolice,… No, na koncu pa si je on dobil drugo in me prosil naj odidem. V enem tednu sem shujšala 6 kilogramov, bila na koncu z živci, v trenutku pa, ko sem pobasala vse moje stvari v avto in se odpeljala, sem začutila neizmerno svobodo in komaj čakala, da začnem živet.
Kako se je končalo? Srečala sem fanta, s katerim vem pri čem sem, se ne bojim prihodnosti, imava enakopraven odnos in načrte za prihodnost, katere se ne bojim. Hvaležna sem mojemu bivšemu, da me je pustil, čeprav bi morala to storiti jaz že veliko prej.
Verjamem, da si želiš vajin odnos rešiti, a se iskreno vprašaj, če je sploh kaj reševati! Predstavljaj si vaju kot par čez 30-40 let, z gubami, otroci, dopusti, težavami, boleznimi,… Če ob tem postaneš prestrašena in žalostna potem to ni to, če se pa tega ne bojiš potem vztrajaj.
Veliko sreče in zdrave pameti ti želim, Beba