Pozdravljeni,

oglašam se vam prvič v upanju da mi boste dali kak koristen nasvet. Že na začetku vas bom opozorila, da bo moje pismo malo bolj zmedeno, kakršna sem tudi sama, vendar upam da me boste vseeno razumeli.
S fanto živiva skupaj že štiri leta, skupaj sva leto dni več. Sva pri njegovih, imamo pa ločeni gospodinjstvi. Obadva imava službi, jaz vedno delam dopoldan, on pa, ker ima bolj specifično službo, dela zelo različno. Pogosto dela ponoči, vikende, medtem ko sem jaz vedno doma, velikokrat se pa tudi zgodi, da je med tednom prost po par dni, ko jaz delam. V začetku sem to lažje prenašala, z leti pa je vse težje. Zelo sem osamljena, čeprav imam nekako dosti ljudi okrog sebe, ni pa vedno mojega dragega, ki si ga tako želim. V tem kraju, ki sedaj živim, nimam dosti prijateljev, od svojih prijateljic sem se tudi nekako oddaljila, ko sem spoznala njega in sem se potem samo še njemu posvečala, k svojim staršem pa tudi ne morem kar vsak dan. Res pa je, da se najdejo trenutki ko sva skupaj, samo dostikrat se zgodi, da še takrat kaj pride vmes. Bodisi, da njegovi starši ali sorodstvo potrebujejo, da jim kaj naredi (vedno ko se kaj pri kakšnem dogaja mora biti tudi on zraven, ne glede na to ali ga jaz tudi potrebujem ali ne) ali pa si sam vzame čas zase in gre na kakšno rekreacijo s sodelavci. Takrat se sama pač spravim k pospravljanju, likanju in drugim gospodinjskim opravilom, ker sem tudi po naravi taka, da imam rada stanovanje kot iz škatlice. Saj je mogoče vse lepo in prav, vendar je vse nekako enolično: Zjutraj grem v službo, pridem domov, pospravljanje, kuhanje, čakanje na fanta, da pride iz službe, ali pa je še v postelji, ko pridem, ker je delal ponoči. Moram reči da sem tudi na svoje hobije, ki sem jih imela pred njim, kar nekako pozabila, česar se zavedam šele zdaj in mislim, da sem naredila napako. Mislila se, da bom bolj ljubljena, če se mu bom vsa posvečala, vendar opažam čedalje bolj, da mu te stvari ne pomenijo več toliko kot na začetku, ko sem mu prala, likala, ga vozila v službo še preden sva sploh zaživela skupaj. Da se počutim osamljeno sem mu že tudi omenjala, zamenjava njegove službe vsaj še zaenkrat ne pride v poštev (zaradi specifike dela in neizkušenosti na drugih področjih). Potožila sem mu tudi, da se sam z njegovimi ne ujamem tako dobro kot bi se npr. s svojo mamo, pa pravi, da pretiravam, da to ni tako hudo. Ko sem mu npr. rekla, da tudi prijateljic nimam več, mi je odgovoril , da je to pač moj problem. Vse kar se dogaja se vrti samo okrog njih, moji pa kot da ne obstajajo.
Opažam tudi, ko ga prosim za kakšno stvar, mi jo zlahka odreče, pravi da je to moje delo in da imam čas, da ga opravim, če ga pa ga oče prosi za kaj, mu pa še ni nikdar odrekel.
Vse te stvari načenjajo moje živce, tako, da dostikrat tudi nekontrolirano ´popizdim´ (opravičujem se izrazu), on pravi da sem težka, zoprna. Zaradi tega tudi najino spolno življenje zelo trpi. Pobudo skoraj vedno prevzamem jaz, (verjetno spet velika napaka), ker nežnosti z njegove strani ni od nikoder. Velikokrat je utrujen (vem da ima zaradi nočnih porušen bioritem), drugič je zaspan, tretjič mu ni do tega, ker sem zoprna, itd. Saj nekako razumem, če je utrujen, ne razumem pa, da bi v tem primeru šel pomagat očetu, materi, stricu, če bi ga prosili, kar se je tudi že zgodilo, da mi je malo prej potožil, da je utrujen, potem so ga klicali, on je vstal in šel. Ko sem ga prosila, naj ostane pri meni, da je sigurno kakšna stvar, ki jo lahko sami naredijo brez njega, vseeno gre. Včasih gredo stvari že toliko do konca, da mi pravi naj si pa najdem takšnega, da bo 24 ur na dan pri meni, da pač on ne more biti.

Zelo ga imam rada, ljubim ga bolj kot vse na svetu, vendar me vse to skupaj žalosti in jezi hkrati. Res sem zelo navezana nanj, mogoče še toliko bolj, ker mi je v zgodnjem otroštvu umrl oče.
Povejte mi, kje sama delam napake v odnosu, da jih bom popravila. Z njim hočem imeti otroke (o tem sva se že tudi pogovarjala in se nekako odločava za bližnjo prihodnost). Bo potem bolje ko bo otrok ali še slabše?

Prosim pomagajte mi s kakšnim nasvetom.

Spoštovana Mateja!

Vaše pisanje je tako izčrpno in poučno, da skoraj ne potrebuje komentarja. Po vrsti ste našteli vse, kar vam v vajinem partnerstvu ni všeč iz strani vašega partnerja, pa tudi vse česar glede na svoja pričakovanja do sožitja čutite pomanjkanje pri sebi. Nezadovoljni ste z njegovim odnosom do vas, ki je vse premalo spoštljiv, premorete premalo lastnega ponosa pa tudi energije, da bi svoje želje uveljavili.Postvaite se v vlogo kakšne svoje prijateljice in od daleč poglejte na svojo situacijo. Rešitve ne bodo vse prijetne, vsaj ne takoj, vsekakor pa boste morali svoje zahteve bolj odločno postaviti, pri njih vztrajati in izpeljati tudi potrebne konsekvence, če te zahteve ne bodo uresničene.

Draga Mateja, lažje te razumem, kot si lahko misliš.
G. dr. ti je že dal odgovor. Podobne težave sem imela tudi sama. Poročila sva se iz ljubezni. Otrok je prišel kmalu. Živela sva pri mojih starših, ki so bili zelo korektni, kar prizna tudi sam. Ko opisuješ njegovo pripravljenost pomagati staršem in žlahti (ker ne razumejo, da imata tudi vidva svoje potrebe in želje), samo ne tebi, imam občutek, kot bi opisovala mojega moža pred več leti. Kljub otroku in zakonu sem bila že na meji, da temu vse skupaj naredim konec. Vendar sem ravno ZATO, potrpela in splačalo se je. Čez določen čas je ugotovil sam, da niso tako dobronamerni in razumevajoči, čeprav so njegovi roditelji. Preveč je bilo egoizma in ljubosumja z njihove strani. Oči pa so mu odprle njihove poteze, ki niso bile v prid najinemu (njegovemu) otroku, ki ga je imel nadvse rad. Možno, da je to prisotno tudi pri tebi. Midva sva imela to prednost, da nisva – tako kot vidva – živela pod isto streho. V nasprotnem primeru pa nisem čisto prepričana, če bi kdaj spregledal te stvari.
Samo ugibam lahko, ali bi vama koristilo, da vajino zvezo potrdita pred matičarjem in si poiščeta dom stran od tistih, ki vaju ne razumejo. S tem bi jima dala vedeti, da sta sedaj zakonska skupnost, v kateri imata “igralca” določene pravice in dolžnosti. Morda so taki, ker ne odobravajo vajino izvezakonsko skupnost? Morda jim ti nisi po godu in bi vaju na ta način poskušali razdvojiti? Vprašaj se tudi, ali ga imaš resnično rada ali samo iščeš izgubljeno podobo očeta? Če je to zadnje, sem prepričana, da to ni dobra podlaga za trajno vezo (vedno se boš počutila kot “hči” on pa brez problema “tvoj oče”. Kaj bo pa s tvojimi otroci? Prav zaboli me, ko kdo razmišlja, da naj bi tisto majceno nebogljeno bitjece rešilo spor med dvema odraslima človekoma, ki se nista sposobna odraslo pogovoriti o težavah, pričakovanjih, dogovornostih. Nikar ne razmišljaj tako. Če te zapostavlja sedaj, ko naj bi bila še zaljubljena, kaj bo šele potem, ko bo ljubezen malo zbledela. Boš vedno ti tista, ki boš odnehala, boš samo kimala? Partnerji, ki si pomagajo, spoštujejo, razumejo, ljubijo, utrjujejo vezo tudi za čase, ko prva zaljubljenost mine. V trdni vezi se sočloveka globoko, iskreno in brezpogojno ljubita in spoštujeta. Na kratko, čustva so nekako globlja.

Odkrito se pogovrita o vsem: kaj kdo pričakuje od veze, kaj si želi, kaj ga utesnjuje, kako gledata drug na drugega, koliko se resnično ljubita. Namreč, iz tvojega pisanja sem razbrala, da ga imaš ti zelo rada, nisi pa napisala, kaj čuti on.
Morada pa to le ni Ljubezen? Pogovor, pogovor in še enkrat pogovor, to ljudem primajkuje (tudi med nama bi bilo velikokrat bolje, ko bi se znala pogovoriti – hvala Bogu – to sva spoznala še pravočasno).

Srčno vama želim, da bosta rešila spore in nesoglasja (brez vmešavanja sostanovalcev). Nikar teh stvari ne razrešujta s prepirom, saj takrat ljudje zelo radi izrečemo stvari, ki bolijo, jih pa ne mislimo. Če te ima resnično rad, ti bo znal prisluhniti in ti bo pomagal poskrbeti za spremembe, da bosta lahko OBA srečna.

Draga Mateja,

Prebral sem tvoje vprasanje in odgovore dr. Rejca in Urške. Z odgovori obeh se strinjam. Podobno zgodbo sem podozivljal sam, vendar je nisem speljal do konca. 8 let sem imel zvezo s punco, za katero sem preprican da sem jo ljubil tako, kot ne bom mogel nikogar več. V vezi sem bil pasiven, vedno sem se strinjal s čimerkoli kar je želela. Pa ne zaradi tega, da bi se prilagajal, tudi meni so bile stvari vseč. Najbolj vesel sem bil, ko sem jo videl da je ob meni srečna. Pred dvemi leti sva se začela pogovarjati, da greva v skupno gospodinjstvo in poroko. Ona je bila zaradi družinskih problemov močno vezana na mamo, zato je predlagala da si dom urediva v praznem zgornjem nadstropju njihove hiše. Prvič v življenju sem rekel, da nisem za in da je pamentneje zivljenje stran od staršev, njenih ali mojih. Predlagal sem, da si kupiva stanovanje oz. ga najameva in zaživiva na svoje. Tak pogled imam iz izkušenj znancev in kolegov, ki živijo pri starših. Verjemi vedno se prikažejo problemi, slej ko prej, vzrok je generacijski prepad. Zaradi tega sva se razšla, oz. me je pustila, kar še danes nisem prebolel. Prva leta najine veze sem bil noro zaljubljen, nakar me je malo popustilo in je ona letala za mano. Zadnji dve leti pa je ona bila smisel mojega zivljenja. Svet se mi je podrl iz danes na jutri. Tezko je. Bila je prava punca, z lepimi navadami, marljiva… Po petih mesecih se še vedno vsak dan spomnim nanjo, vendar prepričan sem da tu nisem ravnal napak. Raje sam svoj gospodar, pa čeprav bos, kot živeti pri starših (mojih ali njenih), pa čeprav se tako z mojimi in njenimi razumem. Draga Mateja pogovori se s svojim partnerjem dokler je še čas. Odločno mu povej svoje probleme, pogovorita pa se tudi o tem, da gresta živeti stran od staršev.
Šele po po pogovoru razmislita o poroki in otrocih…
Miha